Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za odstop od pogodbe pri prodaji na obroke tožeče stranke kot prodajalca, ali za njen zahtevek za plačilo preostale kupnine zaradi določenega števila že zapadlih obrokov, ampak le za plačilo že zapadlih (vseh) obrokov kupnine. Tožbeni zahtevek tožeče stranke torej ne predstavlja vtoževanja še preostale kupnine, to je nezapadlih obrokov po pogodbi na obroke, ampak izpolnitev obstoječe (nerazvezane) pogodbe na obroke. Materialnopravna podlaga za odločitev o takšnem zahtevku pa ni 52. člen ZVPot, ampak Pogodba o prodaji na obroke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, z opr. št. VL 56386/2014 z dne 28. 4. 2014 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 34,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za povrnitev do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 93,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za povrnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56386/2014 z dne 28. 4. 2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod II. točko izreka pa je odločilo, da tožena stranka lahko v petnajstih dneh opredeljeno zahteva povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi in toženi stranki naloži v povrnitev stroške pravdnega postopka in stroške pritožbenega postopka oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno, da jo spremeni tako, da obravnavani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže. Navaja, da je ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi bil v celoti neobrazložen in s tem neutemeljen. Ker tožena stranka v nadaljevanju ni podala niti odgovora na tožbo, bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi z izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Odločitev sodišča prve stopnje je neutemeljena tudi iz nadaljnjih razlogov. V 10. točki izpodbijane sodbe namreč sodišče ugotovi, da ima tožeča stranka odprto terjatev zoper toženo stranko iz naslova zapadlih obrokov, kljub temu pa v nadaljevanju svojo odločitev opre na določbo 52. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki pa ureja odstop od pogodbe prodajalca pri pogodbi na obroke, če je kupec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov, torej ne s plačilom celotne kupnine. V tu obravnavani zadevi je terjatev tožeče stranke že v celoti zapadla v plačilo in je tako v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke potrebno upoštevati splošne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je toženo stranko večkrat pozvala k plačilu svoje zapadle obveznosti, vendar teh opominov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila, saj glede na navedbe tožene stranke v ugovoru to ni bilo potrebno. Opomine kot dokaz prilaga sedaj pritožbi. Tožeča stranka zgolj iz previdnosti podredno še predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže. Ko je namreč sodišče ugotovilo, da terjatev tožeče stranke dejansko obstaja, vendar še ni zapadla, ker toženi stranki ni dala dodatnih 15 dni za izpolnitev, niso izpolnjene le procesne predpostavke za tožbo in ne gre za neutemeljenost tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 52. člena ZVPot. Citirano določilo ZVPot namreč ureja odstop prodajalca od pogodbe pri prodaji na obroke in pravico prodajalca, da zahteva pred zapadlostjo vseh obrokov plačilo vse preostale kupnine. Glede na (pravilno) ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) v tu obravnavanem primeru ne gre za odstop od pogodbe pri prodaji na obroke tožeče stranke kot prodajalca, ali za njen zahtevek za plačilo preostale kupnine zaradi določenega števila že zapadlih obrokov, ampak le za plačilo že zapadlih (vseh) obrokov kupnine. Tožbeni zahtevek tožeče stranke torej ne predstavlja vtoževanja še preostale kupnine, to je nezapadlih obrokov po pogodbi na obroke, ampak izpolnitev obstoječe (nerazvezane) pogodbe na obroke. Materialnopravna podlaga za odločitev o takšnem zahtevku pa ni 52. člen ZVPot, ampak je to Pogodba o prodaji na obroke št. 2569/2013 med pravdnima strankama, v spisu priloga A3, ter splošno in temeljno določilo 9. člena OZ, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja vtoževana obveznost tožene stranke nedvomno obstaja, jo je ta glede na citirano določilo OZ dolžna izpolniti, kar pomeni, da je zahtevek tožeče stranke, vsebovan v obravnavanem sklepu o izvršbi, utemeljen.

5. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo že v njenem primarnem zahtevku in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obravnavani sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi v še preostalem delu in obenem toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki njene pravdne stroške, in sicer v višini 34,89 EUR (17,00 EUR nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 3100, 3,40 EUR poštni stroški po tar. št. 6002, vse povišano za 22 % DDV, kar je 4,49 EUR, in 10,00 EUR sodna taksa za tožbo).

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in je tožena stranka tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela, dolžna te stroške povrniti. Odmerjeni so v skupni višini 93,82 EUR (27,20 EUR postopek s pritožbo po tar. št. 3210, 5,44 EUR poštni stroški po tar. št. 6002, vse povišano za 22 % DDV, kar je 7,18 EUR, in 54,00 EUR taksa za pritožbo).