Jedro

V postopku za izdajo kaznovalnega naloga (v katerem sodišče obdolžencu na predlog državnega tožilca brez glavne obravnave izreče določeno kazensko sankcijo) ima obsojenec z vložitvijo ugovora možnost, da doseže razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu, izvedbo glavne obravnave in izvajanje predlaganih dokazov.

Izrek

Zahteva obsojenega J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 18.2.2008 ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, J.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni J.H. dne 21.5.2008 podal vlogo, ki jo je naslovil „Zahteva za varstvo zakonitosti, Obnovitev postopka“, zato ga je prvostopenjsko sodišče pozvalo naj v roku 8 dni glede na naslov njegovega pisanja določno opredeli, katerega od izrednih pravnih sredstev dejansko vlaga, in sicer ali uveljavlja zahtevo za varstvo zakonitosti ali pa predlaga obnovo kazenskega postopka in v slednjem primeru le-to dopolni skladno z določbo drugega odstavka 412. člena ZKP, ki določa obvezno vsebino zahteve za obnovo postopka. Sodišče je obsojenega pozvalo naj svojo vlogo dopolni le kolikor z njo predlaga obnovo postopka, ni ga pa pozvalo k dopolnitvi vloge v smeri zahteve za varstvo zakonitosti ampak le, naj se opredeli ali vlaga tudi to izredno pravno sredstvo. Obsojeni je na poziv sodišča dne 11.6.2008 podal novo vlogo, jo naslovil kot zahtevo za varstvo zakonitosti ter z njo dopolnjeval svojo prejšnjo vlogo. Ta vloga je bila podana po izteku zakonsko določenega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki v tem primeru znaša tri mesece od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (tretji odst. 421. člena ZKP). Zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bil vložen (pravočasen) ugovor, rok zanj se je iztekel 29.2.2008 in je sodba z iztekom roka postala pravnomočna. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti se je tako iztekel 29.5.2008, izven zakonsko določenega roka zahteve za varstvo zakonitosti ni moč dopolnjevati, kar pomeni, da obsojenčeve vloge z dne 11.6.2008 ni mogoče upoštevati, zato je Vrhovno sodišče upoštevalo zgolj obsojenčevo prvo vlogo.

3. Obsojeni J.H. v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta bila v predmetnem postopku zaslišana le policista, ki v kritičnem času nista bila na kraju dejanja, niso pa bile zaslišane priče, ki so bile navzoče pri obravnavanem dejanju, niti on sam. Meni, da so navedene kršitve zakona povzročile nepravično sojenje in izpostavlja, da je dejanje storil v samoobrambi pred M.B. 4. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

B.

5. Okrožno sodišče v Novem mestu je ob vložitvi obtožnega predloga zoper obsojenega J.H. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ predlagalo izdajo kaznovalnega naloga. Sodišče prve stopnje se je s predlogom državnega tožilstva strinjalo in izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu, saj je ugotovilo, da dokazi, predlagani v obtožnem predlogu, upravičujejo njegov izrek in dajejo zadostno podlago za njegovo izdajo. Sodišče je zaključilo, da je obdolženec storil očitano dejanje in da je zanj kazensko odgovoren na podlagi izjav treh prič, in sicer M.B., G.K. in G.G. Obsojeni J.H. je zoper sodbo sodišča prve stopnje podal ugovor, vendar ga je vložil po preteku zakonsko določenega osem dnevnega roka, zato ga je sodišče zavrglo kot prepoznega.

6. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga je poseben, poenostavljen postopek, v katerem sodišče obdolžencu na predlog državnega tožilca brez glavne obravnave izreče določeno kazensko sankcijo. Obsojeni z vložitvijo ugovora doseže razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu in izvedbo glavne obravnave, na kateri mu je dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, da navede vsa dejstva, ki so mu v korist in predlaga izvedbo razbremenilnih dokazov. Šteje se, da se je obsojeni J.H. s tem, ko ni pravočasno vložil ugovora, odpovedal tem pravicam, zato ne gre pritrditi zahtevi, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker niso bile zaslišane priče, ki so bile navzoče pri obravnavanem dejanju, saj mu je bila s pravilnim pravnim poukom dana možnost pravočasno vložiti ugovor ter v njem predlagati dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, česar pa obsojeni ni storil. Sodišče torej ni izvedlo dokaznega postopka v okviru katerega bi zaslišalo s strani obsojenca predlagane priče in presojalo obsojenčev zagovor v smeri silobrana zaradi neaktivnosti obsojenca, ki ni pravočasno izkoristil možnosti ugovora, zaradi česar je postala sodba o kaznovalnem nalogu pravnomočna.

7. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega J.H. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.