Jedro

Ob ugotovitvi, da je v zvezi z v pobot uveljavljena terjatev podana negativna procesna predpostavka litispendence, je sodišče pravilno zavrglo pobotni ugovor s takšno terjatvijo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 1. 2014 razsodilo: - pod točko I izreka, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 162163/2012 z dne 25. 10. 2012 v 1. in 3. točki izreka delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati glavnico v višini 5.590,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 dalje in ji povrniti 23,76 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2012 dalje; - pod točko II izreka, da se v točki I. izreka sklepa opredeljen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 2.920,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2012 in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.590,06 EUR od 10. 10. 2012 do 24. 10. 2012 ter za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 52,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2012 dalje ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - pod točko III izreka, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v višini 156,27 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe, to je odločitev pod točko II izreka sodbe. S pritožbo je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je v točki 22 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je za toženca vtoževane storitve v izvršilnih postopkih tudi opravil, pri tem pa se sklicevalo na odločitev izvršilnega sodišča, kjer tožnik stroškov dolžnika naj ne bi pravočasno priglasil, podano protislovje v razlogih. Če bi naj tožnikov zahtevek bil delno neutemeljen, ker naj storitev ne bi opravil, o pravočasnosti priglasitve ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je svojo odločitev oprlo le na tiste storitve v izvršilnih postopkih, ki jih tožnik naj ne bi opravil oziroma so bile priglašene prepozno, ostale opravljene storitve pa prezrlo. Pri tem pa tudi ni navedlo, čemu jih je prezrlo. Tako je sodišče prve stopnje prezrlo tudi listino z dne 25. 1. 2011, s katero je toženec priznal, da so te storitve bile opravljene, pa tudi, da tožniku dolguje ves iztoževani znesek. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo zgolj na Obligacijski zakonik (v nadaljevnaju OZ), ne pa tudi na Odvetniško tarifo, ki določa, da je stranka dolžna odvetniku plačati njegove storitve tudi v primeru neuspeha. Toženec se je s podpisom pooblastila zavezal tožniku, da bo njegovo delo priznal in mu ga plačal. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pooblastilo, ker pa tega ni, je odločilo v nasprotju z listino v spisu, zato pa je podana bistvena kršitev ZPP.

4. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I in III izreka sodbe ter v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje dogovor z dne 25. 1. 2012 ocenilo kot temelj za nastanek obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se dogovor šteje kot sporazumna ugotovitev, da so stroški zastopanja nastali ter da je z njim toženec priznal svojo obveznost do tožnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo ključno razliko med mandatnim razmerjem med stranko in pooblaščencem ter pooblastilom za zastopanje. Mandatno razmerje je nastalo na podlagi naročila tožene stranke, kaj želi doseči oziroma kaj želi, da tožeča stranka zanjo opravi. Odvetnik, ki ve, katera sredstva in postopki so za tak cilj potrebni pa za to včasih potrebuje celo več pooblastil. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik za toženca opravil vsa dejanja, za katera zahteva plačilo. Glede na dne 24. 3. 2011 izdano sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS RS), je bil dogovor z dne 25. 1. 2012 sklenjen kasneje. Zato je jasno, da je tožena stranka v njem zasledovala izterjavo oziroma povrnitev stroškov, do katerih bi bila glede na sodbo VS RS upravičena in ki bi glede na plačevitost A. S. morala biti učinkovita. Dogovor je zato zajemal opravo tudi vseh dejanj, ki so potrebna, da bi se izterjali pravdni stroški iz sodbe VS RS zoper A. S. Sicer pa dogovor z dne 25. 1. 2012 pomeni neke vrste pogodbo, ki pa je nejasno zapisana in je zato potrebna razlaga spornih pogodbenih določil, to pa tudi v skladu z določbo 83. člena OZ v korist toženca, saj je sam dogovor vnaprej pripravil tožnik kot odvetnik. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da 11. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in poklicna etika odvetnikom nalaga, da so dolžni strankam pojasniti pomen izrazov, tek postopka in opozoriti kaj posamezno dejanje pomeni ter kaj bi bilo potrebno storiti za dosego zasledovanega cilja. Tožeča stranka svojega zahtevka v višini 5.590,00 EUR ni utemeljila, zanj pa tudi ni predložilo ustreznih dokazov. Ugotovitev in izračun stroškov pravdnega postopka, kot je tega sodišča prve stopnje ugotovilo na podlagi sodbe VS RS je tako izven zatrjevanih dejstev in dokazov tožeče stranke. Sodba v tem delu je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 339. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba o pobotnem ugovoru nima razlogov, sodišče prve stopnje pa je tudi bistveno kršilo določila ZPP, saj v zvezi s pobotnim ugovorom ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot, skladno s tretjim odstavkom 324. člena ZPP. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev, ki jo uveljavlja sicer v drugem postopku, vendar je take kvalitete, da se lahko uveljavlja v pobot. Zato je predlagala tudi prekinitev postopka. Tega pa sodišče ni upoštevalo in je zmotno zaključilo, da je nastopila litispendenca. Sodišče bi tako moralo o pobotnem ugovoru odločiti, kar pa ni. Zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

6. O pritožbi tožeče stranke:

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz jasnega zapisa razlogov v točkah 21 in 22 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje ob spornosti dejstev, katera procesna dejanja in opravila v zvezi s katerimi je tožnik v stroškovniku z dne 14. 7. 2011 priglasil stroške, je tožnik v izvršilnih postopkih za toženca kot dolžnika opravil, zaključilo, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, teh ni dokazal. Zato pa je njegov tožbeni zahtevek v zvezi s povračilom stroškov zastopanja toženca v izvršilnih postopkih zavrnilo. Glede na takšen jasen zapis razlogov so tako neutemeljeni in protispisni pritožbeni očitki pritožnika o nasprotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in s tem o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob navedenem tudi pojasnilo in presodilo vse listine, s katerimi je razpolagalo in ki se nanašajo na opravila, ki jih je v izvršilnem postopku opravil tožnik kot pooblaščenec toženca, ker pa tožnik ni predložil dokazil za druga opravila, ki bi jih naj opravil in v zvezi s katerimi je sicer v stroškovniku z dne 14. 7. 2011 zahteval plačilo, pa sodišče prve stopnje teh tudi ni moglo upoštevati. Na podlagi dokazne ocene predloženih listin in ob tožnikovi nepredložitvi dokazov, s katerimi bi dokazal opravljena opravila za toženca, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožnik teh ni dokazal, s tem pa tudi ni dokazal svoje upravičenosti do plačila teh storitev od toženca. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi, tožnik pa njihove prepričljivosti s pritožbenimi trditvami ne more omajati. Iz listine z dne 25. 1. 2011 (prav 25. 1. 2012) namreč ne izhaja priznanje opravljenih posameznih storitev tožnika v izvršilnih postopkih (ki ob zapisu te listine še niti nista bila končana), pa tudi ne opredeljena višina plačila za samo zastopanje v obeh izvršilnih postopkih.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijani del tožbenega zahtevka tožnika zavrnilo zato, ker tožnik v zvezi z njim ni zmogel (trditvenega in) dokaznega bremena. Zato pa na pravilnost takšne odločitve ne more vplivati dejstvo, da sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago za presojo tožnikovega zahtevka ni ob določbah OZ navedlo tudi določb Odvetniške tarife, veljavne v času nastanka spornega razmerja.

10. Odločitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka ZPP, niti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato pa so sicer s konkretno določbo ZPP neopredeljeni takšni očitki pritožnika o podani bistveni kršitvi ZPP neutemeljeni.

11. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. O pritožbi tožene stranke:

14.Pritožba ni utemeljena.

15. Glede na jasne razloge sodišča prve stopnje v točkah 19 in 20 obrazložitve (da je temelj toženčeve obveznosti za plačilo storitev za zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru veljavna mandatna pogodba, dogovor z dne 25. 1. 2012 pa predstavlja le dogovor o (skrajnem) roku toženčevega plačila storitev) so protispisne pritožbene trditve toženca, da je sodišče prve stopnje dogovor z dne 25. 1. 2012 ocenilo kot temelj za nastanek obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je (kot je razvidno iz razlogov pod točko 17, 18 in 19 obrazložitve) sporna dejstva v zvezi z dogovorom z dne 25. 1. 2012 in sicer v zvezi s tem, kdaj je bil dogovorjen skrajni rok plačila, ugotavljalo na podlagi vsebine pisnega zapisa tega dogovora in izpovedb tožnika in toženca. Na podlagi vsebine pisnega zapisa dogovora z dne 25. 1. 2012, ki sta ga sicer podpisali obe pravdni stranki (in v katerem je izrecno zapisano, da se ugotovitve o do sedaj nastalih neporavnanih stroških nanašajo na izvršbo, ki jo vodi S. proti C.) in prepričljive izpovedbe tožnika, da je kot zaključek zadeve bilo dogovorjeno takrat, ko bo tožnik poslal prejeto sodbo VS RS II Ips 609/2008, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe, izvršilnem sodišču, da bo to na podlagi te sodbe ustavilo izvršilna postopka, ki sta tekla zoper toženca kot dolžnika, ter glede na vsebino samega zapisa dogovora neprepričljivo nasprotno izpovedbo toženca, da ob dogovarjanju 25. 1. 2012 s tožnikom nista govorila o tem, kdaj bi mu naj toženec plačal opravljene storitev, ampak o tem, da naj tožnik svoje stroške izterja od S. in se tako poplača, je sledilo trditvam tožnika. Takšni dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih toženec s svojimi protispisnimi trditvami, da se sodišče o sporni vsebini dogovora ni izreklo, ne more omajati. Na podlagi takšnih zaključkov in ugotovitve, da je tožnik posredoval sodbo VS RS II Ips 609/2008 Okrajnemu sodišču v Celju, kjer sta tekla izvršilna postopka zoper toženca kot dolžnika in sta bila za tem ta tudi ustavljena (zadeva In 70/1999 s sklepom dne 13. 9. 2012), pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev plačila storitev v pravdnem postopku zapadla v plačilo.

16. Glede na trditve tožnika, da je toženca kot tožnika zastopal v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru za nedopustnost izvršbe, v celotnem postopku razen v postopku pred VS RS, VS RS pa je s sodbo II Ip 609/2008 z dne 24. 3. 2011 dokončno odločilo o zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in odločilo o pravdnih stroških, tožena stranka pa tožniku nobenih pravnih storitev ni plačala in kar je tožnik dokazoval s predloženim stroškovnikom št. ... in sodbo VS RS II Ip 609/2008, sodišče prve stopnje ob odločanju o prisojeni višini utemeljenega plačila tožnika za njegove storitve v pravdnem postopku, ko je te ugotavljalo na podlagi sodbe VS RS II Ips 609/2008, ni odločalo izven trditev in dokazov, ki jih je zatrjeval in podal tožnik. Pritožbeni očitek toženca o podani bistveni kršitvi je tako neutemeljen.

17. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi (ki jo toženec v pritožbi potrjuje), da je toženec v zvezi s terjatvijo, ki jo je s pobotnim ugovorom z dne 23. 1. 2014 uveljavljal v predmetnem postopku v pobot tožnikovi terjatvi, zoper tožnika kot toženca 9. 12. 2013 vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v Celju, v kateri uveljavlja isto terjatev, pravilno zaključilo, da je v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo podana negativna procesna predpostavka litispendence. Ugotovitev podanosti takšne procesne predpostavke pa po določbi 274. člena ZPP sodišču nalaga sprejem sklepa o zavrženju pobotnega ugovora s takšno terjatvijo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani kršitvi tretjega odstavka 324. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje o v pobot uveljavljani terjatvi ni odločilo s sodbo na način, kot to določa tretji odstavek 324. člena ZPP. Ob ugotovitvi podanosti negativne procesne predpostavke sodišču prve stopnje glede na določbo 274. člena ZPP ni bilo potrebno presojati utemeljenost toženčeve v pobot uveljavljene terjatve. Zato so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

18. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in izreku o stroških potrdilo (člen 353 ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).