Jedro

Kršitev proste dokazne ocene, opredeljene v 8. členu ZPP, lahko pomeni procesno kršitev takrat, ko gre za neupoštevanje metodološkega napotka, danega v tej zakonski določbi. Res lahko pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponovi le nekatere od že izvedenih dokazov, vendar je treba to zakonsko določbo obravnavati in razumeti skupaj z določbo petega odstavka 348. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče na obravnavi ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ponovi le nekatere o spornih okoliščinah izvedene dokaze ali če priče zasliši le o nekaterih spornih okoliščinah, njegova dokazna ocena ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba pritožbenega sodišča se glede zavrnitve 8.846,60 EUR (prej 2,120.000 SIT - izguba na zaslužku za čas od julija 1994 do vključno maja 1997) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o vseh stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora plačati tožnici izgubo na zaslužku njenega sedaj pokojnega moža v znesku 4,115.000 SIT (sedaj 17.171,59 EUR) s pripadki. Prvotni tožnik zaradi posledic poškodb, ki jih je dobil v obravnavani prometni nesreči, ni več mogel delati kot skupinovodja gradbenih del na različnih deloviščih v Italiji, kjer je do nesreče zaslužil med 1,800.000 do 7,000.000 italijanskih lir. Presežni tožbeni zahtevek (za obdobje od januarja 1999 do smrti v maju 1999) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je o toženkini pritožbi odločalo na pritožbeni obravnavi, na kateri je vpogledalo izvedenski mnenji dr. T. z dne 21.10.1996 in 17.9.2004 ter zaslišalo dve priči. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je ugotovilo, da že iz izvedenskega mnenja izhaja, da prvotni tožnik zaradi drugih bolezni po maju 1997 ne bi mogel več delati. Sodišče prve stopnje ne bi smelo samo mimo te strokovne ocene ugotavljati, da bi lahko delal vse do konca leta 1998. Glede ostalega obdobja (julij 1994 do maj 1997) pa je ocenilo, da iz izpovedi na pritožbeni obravnavi zaslišanih prič ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšno plačo je prejemal prvotni tožnik, saj ni jasno, ali je bil redno zaposlen in s tem tudi zavarovan, ali pa je delal na črno. Zato so trditve tožeče stranke ostale nedokazane in nedokazan tudi sam rentni zahtevek. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) ugotovilo drugačno dejansko stanje, zato je ugodilo toženkini pritožbi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev prvostopenjske sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, po možnosti drugemu pritožbenemu sodišču. Glede procesnih kršitev se sklicuje na 2. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, v razlogih revizije pa opozarja tudi na celovitost dokazne ocene, torej skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zaradi česar je nepravilno sklicevanje samo na nekatere dokaze (8. člen ZPP). Tožnica trdi, da enostavno ne drži ugotovitev, da ji ni uspelo dokazati, ali je bil njen mož v tujini redno zaposlen ali pa je delal na črno. Čeprav meni, da ta ugotovitev niti ni odločilna, opozarja na svojo izpoved, da mož ni prejemal nobenega nadomestila in na izpoved obeh (in še drugih) prič v postopku na prvi stopnji, da je bil po nesreči brez denarja, da si je celo denar za cigarete moral izposojati, da je moral sam plačati zdravljenje v bolnišnici v Izoli, kar pomeni, da ni prejemal nadomestila in da je torej delal na črno. Izpodbijana sodba teh dokazov ne omenja, zaradi česar pritožbeno sodišče ni na pravilen način opravilo dokazne ocene. Še manj drži njegova ugotovitev, da v primeru, če je delal na črno, ni bilo mogoče ugotoviti višine plače. Ta trditev je tudi protispisna. Prvotni tožnik je v Italiji kot skupinovodja zelo dobro zaslužil, pri čemer je pravno nepomembno, ali gre za zaslužek v višini 7, 8 ali 5 milijonov italijanskih lir, saj se ne zahteva tolikšna izguba, temveč le tolarska vrednost 200.000 do 900.000 italijanskih lir. Zahtevek za prvo obdobje je 35 krat nižji od 7,000.000 italijanskih lir, zahtevani zneski pomenijo le majhen del zaslužka, za katerega so bili v spisu zanesljivi podatki v izjavah prič. Tožbeni zahtevek bi bil utemeljen tudi v primeru, če bi prvotni tožnik zaslužil od 1 do 2 milijonov italijanskih lir. Zato je trditev izpodbijane sodbe o nedokazanosti višine v nasprotju z vsemi dokazi, materialno pravo je zmotno uporabljeno, razlogi pritožbenega sodišča pa nelogični.

Zavrniti pri takšnih okoliščinah tožbeni zahtevek v celoti, torej ne priznati niti enega samega tolarja, pomeni po prepričanju tožnice poleg kršitve ZPP in posega v njene ustavno varovane pravice tudi pristranost sojenja na pritožbeni stopnji. Tožnica se ne strinja z načinom zaslišanja prič na pritožbeni obravnavi, opozarja na potek več kot 15 let, na kar je predsednico senata opozorila tudi ena od zaslišanih prič. Pritožbenemu sodišču tožnica očita, da ni odgovorilo na tiste pritožbene trditve (prav: trditve v odgovoru na pritožbo), ki se nanašajo na toženkin način pravdanja, na njeno spreminjanje trditev, vplivanje na priče in na siceršnji način pravdanja te stranke tudi v drugih zadevah. Tak način pravdanja pomeni ne samo kršitev pravdnega postopka, ampak tudi ustavnih pravic. V izpodbijani sodbi o tem ni nobene besede. Tožnica je prepričana, da je bilo sojenje na pritožbeni stopnji pristransko. Pri tem se sklicuje na razloge določenega sklepa o delegaciji, svoje trditve pa opredeli tudi kot procesno kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je mož predsednice pritožbenega senata v zavarovalnici Adriatic d.d. "družbenik oziroma zaposlen" in gre zato za izločitveni razlog iz 3. in 6. točke 70. člena ZPP. Revizija omenja še dve drugi zadevi, kjer naj bi se ta okoliščina odrazila pri sojenju. Na koncu tožnica obširno izpodbija tudi odločitev pritožbenega sodišča o vseh dosedanjih pravdnih stroških, pri čemer pri odločitvi o pritožbenih stroških zatrjuje, da je bilo odločanje ultra petitum, ker teh stroškov toženka sploh ni zahtevala.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo izgube na zaslužku za obdobje od julija 1994 do vključno maja 1997, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Uveljavljana procesna kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ni izkazan nobeden od odklonilnih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP. Zatrjevana povezava predsednice pritožbenega senata s toženko, pri kateri naj bi bil mož sodnice "družbenik oziroma zaposlen", bi utegnila pomeniti le izločitveni razlog v smislu 6. točke 70. člena ZPP, ki pa ni zajeta v zatrjevani absolutni procesni kršitvi. Stranka mora razlog za izločitev konkretnega sodnika uveljavljati takoj, ko izve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca obravnave pred sodiščem (iz drugega odstavka 72. člena ZPP). Za obravnavno zadevo to pomeni, da bi tožnica izločitveni razlog v smislu 6. točke 70. člena ZPP lahko uveljavljala še na pritožbeni obravnavi, vendar tega ni storila. Ali bi bil ta razlog utemeljen, kot zatrjuje tožnica s sklicevanjem na določeno odločbo o delegaciji, zato v tej fazi postopka ni pravno pomembno.

Zmotna je revizijska trditev, da toženka ni priglasila pritožbenih stroškov, saj je priglasitev navedena že v sami pritožbi, stroške pa sta pravdni stranki priglasili tudi na pritožbeni obravnavi. Zato zatrjevano odločanje preko zahtevka v pritožbeni fazi postopka ni utemeljeno.

Zatrjevana "protispisnost" v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je premalo konkretizirana in zato lahko pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno na pritožbeni stopnji, kar pa je v revizijski fazi postopka neupoštevno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pri povzemanju odgovora na pritožbo v svoji sodbi pojasnilo, da gre pri trditvah o nepravilnem pravdanju toženke za stališče pooblaščenca tožnice, kar je po mnenju revizijskega sodišča zadostovalo in ne gre za procesno kršitev.

Pač pa je utemeljeno uveljavljana relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP v postopku na drugi stopnji, vendar le za določeno obdobje. Za obdobje po maju 1997 je pritožbeno sodišče svojo odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka oprlo le na listinski dokaz, in sicer izvedensko mnenje, česar tožnica v reviziji niti ne izpodbija. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je ta del odločitve pravilen.

Kršitev proste dokazne ocene, opredeljene v 8. členu ZPP, lahko pomeni procesno kršitev takrat, ko gre za neupoštevanje metodološkega napotka, danega v tej zakonski določbi. Res lahko pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponovi le nekatere od že izvedenih dokazov, vendar je treba to zakonsko določbo obravnavati in razumeti skupaj z določbo petega odstavka 348. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče na obravnavi ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da dokazna ocena o višini tožbenega zahtevka temelji na izpovedi tožnice in prič Č. in S.. Na podlagi ocene teh dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prvotni tožnik delal v Italiji na črno, koliko je zaslužil in da mu zato gre najmanj vtoževani znesek rente. Pritožbeno sodišče je na obravnavi zaslišalo le obe omenjeni priči. Tožnice, ki res ni vedela za višino prejemkov svojega pokojnega moža, trdila pa je, da nadomestila v času po nesreči ni prejemal, da torej ni bil redno zaposlen, pa ni vabilo na pritožbeno obravnavo z vabilom za zaslišanje stranke. Pritožbeno sodišče je sicer njeno izpoved omenilo, vendar se do nje ni dokazno opredelilo. Tudi priči sta v postopku na prvi stopnji govorili o premoženjskem stanju prvotnega tožnika po nesreči, ki da ni imel dovolj denarja za preživljanje in si ga je sposojal celo za cigarete. Tudi do teh izpovedi se pritožbeno sodišče ni opredelilo oziroma o tej okoliščini prič na pritožbeni obravnavi ni spraševalo. Kljub temu njegova dokazna ocena temelji na okoliščini, da zaradi nedokazanosti, ali je šlo za redno delo ali za delo na črno, ni mogoče ugotoviti višine zaslužka pokojnega prvotnega tožnika v Italiji. Če je pritožbeno sodišče to okoliščino štelo za odločilno, bi moralo na pritožbeno obravnavo z vabilom za zaslišanje strank vabiti tudi samo tožnico, jo zaslišati ter o premoženjskem stanju prvotnega tožnika po nesreči dodatno zaslišati tudi obe priči. Njegova dokazna ocena zato ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, saj sodišče ne more upoštevati le nekaterih izpovedi, ali le nekatere dele izpovedi. Zato je v pritožbenem postopku prišlo do zatrjevane relativne procesne kršitve, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Razumljiva je tudi revizijska trditev, da je določene neskladnosti izpovedi obeh prič v postopku na prvi stopnji z izpovedima na pritožbeni stopnji mogoče pripisati poteku daljšega časovnega obdobja. Za katere neskladnosti gre, pritožbeno sodišče ni izrecno pojasnilo. Za pritožbeno sodišče ni bilo sporno, da je prvotni tožnik dejansko delal v Italiji. Do določene izgube na zaslužku je prišlo v vsakem primeru ne glede na okoliščino, ali je delal redno ali na črno. Ker tožnica ne razpolaga z listinsko dokumentacijo, ker je prvotni tožnik umrl in ker je od njegovega dela v Italiji poteklo več kot 13 let, bi pritožbeno sodišče lahko presojalo tudi, ali so podani pogoji za uporabo prostega preudarka o višini odškodnine v skladu z 216. členom ZPP. Zato je lahko utemeljena revizijska graja o nepriznanju "niti enega samega tolarja".

Revizijsko sodišče je na podlagi določb 378. člena ZPP in prvega odstavka 379. člena ZPP o tožničini reviziji odločilo kot v izreku te odločbe. Pri tem ni sledilo predlogu za "vrnitev zadeve drugemu pritožbenemu sodišču", saj dvom v nepristranskost enega od članov pritožbenega senata takega predloga ne utemeljuje. Tožnica revizijskih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.