Jedro

Če se opis obsojenčevega ravnanja nanaša na predmeta, ki sta bila uporabljena pri istem kaznivem dejanju (istega storilca), je treba njegovo ravnanje opredeliti kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju po prvem odstavku 287. člena KZ.

Zakon o kazenskem postopku ne določa obveznosti sodišča, da še posebej obrazloži odločitev za izrek najvišje predpisane kazni.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega E.L. se delno ugodi in se glede obsojenega E.L. pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 1 in 2 izreka in izreku o kazni spremeni tako, da se dejanji, opisani pod točkama 1 in 2, pravno opredelita kot kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika in se obsojencu za to dejanje na podlagi prvega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 15 (petnajst) let zapora; v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega G.P. se delno ugodi in se glede obsojenega G.P. pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 3 in 4 izreka in izreku o kazni in izreku o enotni kazni spremeni tako, da se dejanji, opisani pod točkama 3 in 4, pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika, za katero se obsojenemu G.P. na podlagi prvega odstavka 287. člena Kazenskega zakonika določi kazen 10 (deset) mesecev zapora, nakar se mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju že določene kazni 1 (enega) leta in 8 (osem) mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora; v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.P. se zavrne.

IV. Obsojeni D.P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krive: - obsojenega E.L. storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ; dejanje, opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta zapora ter kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen petnajst let zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen sedemnajst let in šest mesecev zapora, v izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 8.12.2007 dalje in mu po določbi 69. člena KZ odvzelo katano; - obsojenega G.P. storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, ter dveh kaznivih dejanj pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ (dejanji, opisani pod točkama 3 in 4 izreka), za vsako od katerih mu je določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 8.12.2007 dalje; - obsojenega D.P. storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, in kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 4 izreka), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, in mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 8.12.2007 dalje; - obsojenega S.G. storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, in kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 4 izreka), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, in mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 8.12.2007 do 11.12.2007; - obsojenega T.R. storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, in kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ (dejanje, opisano pod točko 4 izreka), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora, in mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora; v izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 9.12.2007 do 11.12.2007; - obsojence je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrade in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili G.P., D.P., T.R. in S.G. postavljeni po uradni dolžnosti, bremenijo proračun, obsojencem pa je naložilo nerazdelno plačilo potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenke oškodovanke; oškodovanko A.M. je sodišče z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbam zagovornikov obsojencev ugodilo tako, da je: - pod točko I. izreka obtoženega T.R. iz razloga 3. točke 358 člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena ZKP ter mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 287. člena KZ izreklo kazen 10 (deset) mesecev zapora (točka I. izreka sodbe); - pod točko II. izreka obsojenemu E.L. znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ na dve leti in dva meseca zapora ter znižalo izrečeno enotno kazen na šestnajst let in šest mesecev zapora; obsojenemu G.P. znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ na eno leto in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 287. člena KZ iz točke 3 prvostopnega krivdnega izreka pa na osem mesecev zapora ter mu znižalo izrečeno enotno kazen na dve leti in osem mesecev zapora; obsojenemu D.P. znižalo kazen za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ na eno leto in osem mesecev zapora ter mu znižalo izrečeno enotno kazen na dve leti zapora; obsojenemu S.G. znižalo kazen za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ na eno leto in osem mesecev zapora ter mu znižalo izrečeno enotno kazen na dve leti zapora; v preostalem je sodišče druge stopnje pritožbe zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega E.L. in zagovornik obsojenega D.P. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zagovorniki obsojenega G.P. pa zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obsojenega D.P. pa tudi, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 4 izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka dne 19.10.2009. Meni, da sta zahtevi zagovornikov obsojenih L. in D.P. neutemeljeni, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da ju zavrne, delno pa ugodi zahtevi zagovornikov obsojenega G.P. glede tega, da gre za eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom, vendar so se o njem izjavili le obsojeni E.L. in zagovorniki obsojenega G.P. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

B-I.

6. Zagovornik obsojenega D.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče naj v dejanskem opisu kaznivega dejanja pod točko 1 izreka ne bi navedlo konkretnega izvršitvenega ravnanja obsojenca, s katerim naj bi slednji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva. Po stališču vložnika bi sodišče moralo za vsakega od petih sostorilcev konkretno navesti, s katerim ravnanjem, na kakšen način in kolikokrat je z oškodovancem grdo ravnal. Vložnik meni, da je izrek prvostopenjske sodbe tako nedoločen, da ga ni mogoče preizkusiti, posledično naj bi bili nejasni tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Glede kaznivega dejanja nasilništva naj prvostopenjska sodba ne bi vsebovala zadostne dokazne ocene. V zvezi s sodbo drugostopenjskega sodišča vložnik uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave. Sodišče druge stopnje naj bi samo podalo dokazno oceno, s čimer naj bi bila obrambi odvzeta pravica do rednega pravnega sredstva. Glede kaznivega dejanja pomoči storilcu po kaznivem dejanju iz prvega odstavka 287. člena KZ vložnik sodišču očita kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik meni, da je iz dokazne ocene sodišča razvidno, da obsojenec ni kuril bunde, zaradi česar naj bi bil izrek sodbe v diametralnem nasprotju z obrazložitvijo, saj se v izreku obsojencu kot oblika izvršitve očita storitev, v obrazložitvi pa opustitev. Ker naj bi bil obsojenec pri storitvi očitanega kaznivega dejanja pasiven, s tem ni mogel izpolniti znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ.

7. Zatrjevanje vložnika, da sodišče v izreku sodbe glede kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ ni konkretno opredelilo obsojenčevega ravnanja, ni utemeljeno. Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe so storilci kaznivo dejanje storili s tem, da so oškodovanca pretepali tako, da so se z njim prerivali in ruvali, ga z rokami udarjali po telesu in glavi ter ga brcali. S tem, ko je sodišče pretepanje opisalo z ruvanjem, prerivanjem, udarjanjem z rokami po telesu in glavi ter brcanjem, je v zadostni meri konkretiziralo ravnanje storilcev in ni potrebno, da bi sodišče moralo opredeliti vrsto in število udarcev in brc vsakega od storilcev. V obrazložitvi je sodišče še navedlo (sodba, stran 55), da so soobsojenci z zgoraj opisanim ravnanjem fizično obračunavali z oškodovancem in da so pri tem vsi aktivno sodelovali, s čimer je opisalo naklepno sodelovanje storilcev v skupini, ki je napadla pokojnega oškodovanca. Nastala posledica grdega ravnanja storilcev zoper pokojnega oškodovanca je tako rezultat njihovega skupnega naklepnega delovanja, torej gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, zaradi česar ni pomembno, kakšen je bil posamezni udarec vsakega od obsojencev.

8. Sodišče druge stopnje je ob podajanju razlogov za odločitev o pritožbi obsojenčevega zagovornika glede kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ na kratko povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča ter bistvo izpovedb prič ter na podlagi tega zaključilo oziroma odgovorilo vložniku, da pritožbena izvajanja o nerazpolaganju z zadostnimi dokazi niso utemeljena. Zato ni mogoče zatrjevati, da je sodišče druge stopnje sprejemalo dokazno oceno o obsojenčevem ravnanju namesto sodišča prve stopnje ali da je podalo dopolnitev dokazne ocene. Tudi sicer je iz prvostopenjske sodbe razvidno (sodba, stran 55), da je sodišče na podlagi izpovedb prič, posnetkov nadzornih kamer ter zagovorov obsojencev zaključilo, da so storili očitano kaznivo dejanje.

9. Vložnik ne more uspeti s podajanjem lastnih zaključkov o tem, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ, saj naj ne bi kuril L. bunde, temveč je dogajanje zgolj opazoval. S takšnimi navedbami se vložnik spušča v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prvostopenjsko sodišče je tudi zaključilo (sodba, stran 66), da ni pomembno, kdo je z vžigalnikom prižgal bundo, so pa vsi storilci vedeli, da se sežiga L. bunda. Na tak način so s skrivanjem sledov pomagali storilcu uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Ob povedanem je tako neutemeljena vložnikova trditev, da je sodišče v obrazložitvi obsojencu očitalo zgolj opustitev.

B-II.

10. Zagovorniki obsojenega G.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti prav tako uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ storilo s tem, da naj ne bi navedlo, kaj konkretno naj bi vsak izmed obsojenih delal. Nadalje vložniki navajajo, da je več prič obravnavani dogodek opisalo kot pretep, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, temveč le znaki kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ. Poleg tega naj tudi kazen, izrečena za kaznivo dejanje nasilništva, ne bi sledila sodni praksi slovenskih sodišč za tovrstna kazniva dejanja. Po stališču vložnikov sta sodišči kršili kazenski zakon, ko sta obsojencu očitali storitev dveh kaznivih dejanj pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ. Šlo naj bi le za eno kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil z dvema izvršitvenima ravnanjema – s skrivanjem noža in kurjenjem bunde. Obsojenčev naklep je bil v obeh primerih enak, to je pomagati E.L. 11. Očitek vložnikov, da opis kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ ni dovolj konkretiziran, ni utemeljen, kar je bilo obrazloženo že v točki 7 te sodbe. Vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona z zatrjevanjem, da je šlo v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu, pri čemer podajajo lastno videnje obravnavanega dogodka, ne pa za nasilništvo, ter s podajanjem lastne ocene izpovedb zaslišanih prič uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. S tem v zvezi je potrebno še dodati, da je pretep po omenjeni zakonski določbi podan pri medsebojnem fizičnem obračunu najmanj treh oseb. Obračun med temi osebami je lahko tak, da vsak obračunava z vsemi, lahko pa je tudi tak, da so razdeljeni v dve ali več skupin, odločilno je, da mora biti sodelovanje vsakega pri pretepu dejavno. V obravnavanem konkretnem primeru, ko so se obsojenci skupaj fizično lotili oškodovanca, ki jim za to ni dal povoda in tudi z nobenim od njih ni obračunaval oziroma se niti ni branil, temveč je celo skušal zbežati stran, tega skupnega napada več storilcev na telesno integriteto druge osebe, nikakor ni mogoče označiti kot pretep, pač pa ga je treba opredeliti kot kaznivo dejanje nasilništva.

12. Do posplošenega očitka vložnikov, da sta nižji sodišči za kaznivo dejanje po drugem odstavku 299. člena KZ izrekli izredno visoki zaporni kazni, ki ne sledita sodni praksi slovenskih sodišč za tovrstna kazniva dejanja ter da je bila takšna kazen izrečena zgolj zato, ker se je to kaznivo dejanje končalo z umorom, se Vrhovno sodišče ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zatrjevano kršitev zakona tudi obrazložiti tako, da je mogoč preizkus njene utemeljenosti, čemur pa vložniki v tem primeru z zgornjo trditvijo niso zadostili.

13. Pritrditi pa je stališču vložnikov, da je potrebno obsojenčevo ravnanje, opisano v točkah 3 in 4 izreka prvostopenjske sodbe, opredeliti kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju po prvem odstavku 287. člena KZ. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojeni G.P. od obsojenega L. prevzel nož, s katerim je bil umorjen G.M., in ga po navodilu obsojenega L. skril (v gozdu). Nato so se na dvorišču, kjer živijo G., sestali S.G., brata P. in T.R. ter skupaj skurili okrvavljeno L. bundo, katero je slednji imel oblečeno v času storitve kaznivega dejanja umora in na kateri so se nahajali biološki sledovi pokojnega G.M. Opisano obsojenčevo ravnanje se nanaša na istega storilca kaznivega dejanja (obsojenega L.) in na isto kaznivo dejanje (umor) ter na predmeta, ki sta bila uporabljena pri tem kaznivem dejanju (nož in bunda). Čeprav je obsojeni G.P. najprej sam skril nož, nato pa skupaj s sostorilci skuril oziroma uničil še L. bundo, je potrebno glede na zgoraj omenjene okoliščine njegovo ravnanje pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ. Skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče spremenilo pravnomočno sodbo tudi v odločbi o kazni. Za omenjeno kaznivo dejanje je obsojenemu G.P. na podlagi prvega odstavka 287. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa, upoštevaje določeno kazen eno leto in osem mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, spremenilo odločbo o enotni kazni in na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Pri določitvi kazni in izreku enotne kazni pa je upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

B-III.

14. Zagovorniki obsojenega E.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče glede kaznivega dejanja nasilništva zmotno uporabilo materialno pravo, saj v točki 1 izreka opisano ravnanje obsojenca ni samostojno kaznivo dejanje, temveč je konzumirano v kaznivem dejanju umora po 127. členu KZ iz točke 2 izreka. Po stališču vložnikov je obsojenec kaznivo dejanje nasilništva storil med pretepom pokojnega oškodovanca, torej v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot kaznivo dejanje umora. S tem, ko je obsojenec med pretepom posegel po orožju in oškodovancu zadal smrtni udarec, je po mnenju zagovornikov izpolnil samo zakonske znake kaznivega dejanja umora. Vložniki zatrjujejo, da gre med kaznivima dejanjema iz 1. in 2. točke izreka za navidezni realni stek v katerem najhujša kriminalna količina konzumira predhodne udarce. Po mnenju vložnikov je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo tudi pri izreku (pravilno: določitvi) kazenske sankcije za kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ, saj naj bi sodišči glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine prestopili meje diskrecijske pravice in kljub ugotovljenim olajševalnim okoliščinam obsojencu izrekli najvišjo zagroženo kazen. Čeprav je bila izrečena (pravilno: določena) kazenska sankcija za to kaznivo dejanje v zakonskih okvirih, naj bi bila določena samovoljno in odstopajoča ter nesorazmerna, s čimer naj bi bil kršen tudi 22. člen Ustave. Sodišči naj bi kršili kazenski zakon tudi s tem, da sta olajševalne okoliščine upoštevali le pri izreku enotne kazni, ne pa tudi pri določitvi kazni za kaznivo dejanje umora. Hkrati naj bi sodišči storili tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj ne bi navedli razlogov za izrek najvišje zagrožene kazni. Kot kršitev določb kazenskega postopka vložniki uveljavljajo kršitev 25. člena Ustave, ker naj bi sodišče druge stopnje ob potrjevanju stališča sodišča prve stopnje samo podalo dokazno oceno glede objektivnih in subjektivnih okoliščin, katerih naj prvostopenjska sodba ne bi vsebovala v zadostni meri. S tem naj bi bila obsojencu odvzeta možnost pravnega sredstva, saj ne s pritožbo ne z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati dejanskih okoliščin, ki so relevantne za odmero kazenske sankcije.

15. Zatrjevanju vložnikov, da bi sodišče moralo še posebej obrazložiti svojo odločitev za najvišjo predpisano kazen, ni mogoče pritrditi. Po določbi osmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče, če obtoženca obsodi na kazen, v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Sodišče mora posebej obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba izreči strožjo kazen od predpisane, ali ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti, obtožencu kazen odpustiti ali izreči pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni ukrep ali odvzem premoženjske koristi. V določbah kazenskega postopka tako ni najti obveznosti sodišča, po kateri bi moralo sodišče še posebej obrazložiti odločitev za izrek najvišje predpisane kazni. Posebno obrazložitev mora sodišče podati v primerih, določenih v zgoraj citirani določbi osmega odstavka 364. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je z navedbo olajševalnih (težka mladost in dejstvo, da L. še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja) in obteževalnih (povzročitev trajnih duševnih bolečin materi pokojnega oškodovanca, odsotnost obžalovanja in storitev dejanja proti osebi, ki je sploh ni poznal) okoliščin zadostilo zakonski zahtevi po opredelitvi okoliščin, ki so vplivale na odmero kazni. Prav tako je obrazložitev olajševalnih (težka mladost obsojenca, ki je bila v prvostopenjski sodbi premalo upoštevana, smrt obsojenčevih staršev, dejstvo, da je dejanja storil kot mlajši polnoletnik in da je bil ob storitvi zmanjšano prišteven) ob izrekanju enotne kazni podalo sodišče druge stopnje. Ob povedanem izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati odsotnosti oziroma pomanjkljive obrazložitve razlogov za izrečeno najvišjo predpisano kazen za kaznivo dejanje umora. Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik ne samo navesti, katero kršitev uveljavlja, ampak zatrjevano kršitev tudi obrazložiti. V nasprotnem primeru se sodišče do zatrjevane kršitve ne more opredeliti. Iz tega razloga ni bilo mogoče presoditi zatrjevane kršitve 25. člena Ustave, saj vložniki niso navedli glede katerih objektivnih in subjektivnih okoliščin naj bi sodišče druge stopnje samo podalo dokazno oceno, katere naj sodba prvostopenjskega sodišča ne bi vsebovala. Navedba vložnikov, da „se po ustaljeni sodni praksi za istovrstna kazniva dejanja, storjena v podobnih ali celo grozovitejših okoliščinah, in ob enakih subjektivnih okoliščinah storilca, storilcem izrekajo kazni med sedmimi in desetimi leti zapora, zaradi česar predstavlja izrek predmetne, vidno odstopajoče kazni neenako obravnavanje obsojenca“, je presplošna, zaradi česar vložniki niso zadostili zahtevi prvega odstavka 424. člena ZKP. Vrhovno sodišče se tako ob presojanju zgoraj omenjenih očitkov ni moglo opredeliti niti do zatrjevane kršitve 22. člena Ustave.

17. Prav pa ima zahteva, ko zatrjuje, da je obsojeni L. z ravnanjem, opisanim v točkah 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, storil samo kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ. V točki 1 izreka je obsojenemu L. očitano, da je skupaj z ostalimi storilci oškodovanca pretepal tako, da se je z njim prerival in ruval, ga z rokami udarjal po telesu in glavi ter ga brcal, v točki 2 izreka pa, da je med zgoraj opisanim pretepom, ko je oškodovanec skušal zbežati pred napadalci, stekel za njim, izpod jakne izvlekel meč (katano), ki ga je že predhodno vzel iz avta in ga skril pod jakno, ter zabodel oškodovanca skozi levo roko v levo stran prsnega koša, zaradi česar je oškodovanec umrl. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec po konfliktu z oškodovancem v notranjosti gostinskega lokala in po napotitvi (s strani redarjev) iz lokala, pred lokalom najprej vpil in pozival oškodovanca, da pride ven, nato odšel do svojega vozila in iz prtljažnika vzel nož – katano, ga skril pod jakno (pri čemer mu je nož celo padel na tla in ga je pred vsemi prisotnimi osebami pobral ter ga ponovno skril pod jakno). Po tem, ko je oškodovanec prišel iz lokala in pristopil do obsojenca, ga je slednji (skupaj z ostalimi sostorilci) na že zgoraj opisani način napadel. Ko je oškodovanec skušal zbežati, je obsojenec stekel za njim, izvlekel nož in oškodovanca zabodel, nato pa orožje spravil nazaj pod jakno, se korakoma oddaljil od kraja storitve kaznivega dejanja in se skupaj z ostalimi obsojenci s kraja dogodka odpeljal. Po ugotovitvah sodišča, do katerih je prišlo na podlagi ogleda posnetka nadzorne kamere, se je opisano dogajanje odvijalo od 4.56.35 ure, ko se je obsojencu in njegovi skupini približal oškodovanec, do 4.59.07 ure, ko se je s kraja dogajanja odpeljalo obsojenčevo vozilo.

18. Ob takšnem opisu obsojenčevega ravnanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za tako imenovani navidezni realni stek, temveč je moč govoriti le o enem kaznivem dejanju. Obsojenčeva ravnanja so tesno časovno in prostorsko povezana, za njimi stoji enotna obsojenčeva volja, usmerjena pa so zoper poškodovanje iste kazenskopravno zavarovane vrednotes, zato jih je potrebno presojati enotno. Glede na ugotovljeno časovno dinamiko dogajanja, ko je celoten dogodek (prihod oškodovanca iz lokala, napad obsojencev na oškodovanca, njegovo pretepanje in nato zabodenje z nožem ter odhod s kraja dejanja) pred vhodom v gostinski lokal trajal manj kot tri minute, ter ob tem, da je mogoče tudi obsojenčev naklep opredeliti le kot enotesn (kar je razvidno iz njegovega predhodnega vzetja noža iz avtomobila ter skrivanja noža ob oškodovančevem prihodu iz lokala in med njegovim pretepanjem) in da je bilo tako obsojenčevo pretepanje kot zabodenje oškodovanca z nožem usmerjeno zoper njegovo telesno celovitost, je edini življenjski in smiselni zaključek lahko le, da gre za eno kaznivo dejanje. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče obsojenčevo ravnanje, opisano pod točkama 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ.

19. Na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Izpodbijano pravnomočno sodbo je Vrhovno sodišče zato spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje, opisano v točkah 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, opredelilo kot kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ in obsojencu za to kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 127. člena KZ izreklo kazen petnajst let zapora, ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi.

C.

20. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih E.L. in G.P. je Vrhovno sodišče delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v točkah 13 in 19 te sodbe. V preostalem je bilo potrebno omenjeni zahtevi zavrniti kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

21. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.P. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Obsojeni D.P. je po podatkih prvostopenjske sodbe sicer brez premoženja, vendar nima preživninskih obveznosti, pridobil je ustrezno izobrazbo in je zmožen za delo. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.