Jedro

Preuranjena je ugotovitev, ki je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni predložila vseh listin. Kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka na pozive tožene stranke odreagirala, tožena stranka pa tožeči stranki ni s potrebno jasnostjo pojasnila, v katerem delu njena vloga ostaja nepopolna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-143/2006-DE-139 (02731425) z dne 18. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 589,31 € v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo zavrnilo vlogo tožeče stranke za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-dolomit na pridobivalnem prostoru kamnoloma X. (1. točka izreka). Meje pridobivalnega prostora X. so razvidne iz grafične priloge, ki je sestavni del te odločbe (2. točka izreka). To odločbo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 74/2018-17 z dne 20. 1. 2021 odpravilo njeno prvo odločitev št. 0141-143/2006-DE-118 z dne 24. 1. 2018 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je ministrstvo vročilo tožeči stranki mnenje Mestne občine Slovenj Gradec z dne 12. 12. 2017, tožeča stranka pa je na to mnenje odgovorila z vlogo z dne 5. 3. 2021. 2. V izpodbijani odločbi ministrstvo ugotavlja, da je tožnica pravočasno, dne 5. 6. 2015 vložila vlogo za podaljšanje veljavnosti časa rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - dolomit na pridobivalnem prostoru kamnoloma X. V obrazložitvi se navaja, da tožeča stranka ministrstvu ni predlagala podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice, ampak, da podaja vlogo v odprtem roku, da zalog ni bilo mogoče izkoristiti zaradi gospodarske krize in posledično manjšega odjema ter meni, da izvaja rudarsko pravice in izkoriščanje na predpisan način in da so izpolnjeni pogoji za preučitev možnosti za podaljšanje časa veljavnosti.

3. Tožena stranka je tožečo stranka pozvala k dopolnitvi zahtevane dokumentacije. Pri tem ji je bilo tudi pojasnjeno, da skladnost pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora ugotavlja izdajatelj prostorskega izvedbenega akta, namenjenega rudarstvu, na podlagi zahteve ministrstva, pristojnega za rudarstvo. Tožeča stranka je svojo vlogo dopolnila z več listinami, med katerimi so bile tudi takšne, ki niso bile ustrezne in zahtevane, v postopku pa je prosila za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, čemur je bilo ugodeno. Nato tožena stranka navaja, da med prejetimi listinami ni bilo zahtevanega revidiranega rudarskega projekta za pridobitev koncesije za izkoriščanje, izdelanega v skladu s tem zakonom, v katerem so upoštevane zaloge mineralne surovine, ki skladno s koncesijskim aktom, še niso izkoriščene. Za izdelavo rudarskega projekta so nujno potrebni podatki, ki so pridobljeni in na podlagi izračunov in analiz predstavljeni v predhodno izdelanem elaboratu o zalogah in virih mineralnih surovin skladno s 36. členom Pravilnika o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 3/20).

4. Glede potrdila o stanju zalog in virov mineralne surovine št. 3611-9/2011-2 z dne 29. 9. 2011 ministrstvo pojasnjuje, da je to potrdilo veljalo do 31. 12. 2015. Sestavni del tega potrdila je tudi elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in surovin po stanju na dan 31. 12. 2010. Ministrstvo pojasnjuje, da bi moral prenosnik rudarske pravice predložiti nov elaborat in pridobiti novo potrdilo o stanju zalog in virov, ki bi izkazovalo preostale zaloge mineralnih surovin in bi bilo veljavno tudi po 31. 12. 2015. V skladu z določbo dvanajstega odstavka 41. člena Pravilnika je veljaven samo elaborat, ki ga potrdi komisija in na podlagi katerega je izdano potrdilo o stanju zalog in virov mineralne surovine. Potrjen elaborat je sestavni del potrdila o stanju zalog in virov mineralne surovine, ki ga izda ministrstvo in velja pet let za elaborate, izdelane v skladu z 32. členom Pravilnika. Pridobitev takšnega potrdila bi omogočila izdelavo ustreznega rudarskega projekta, ker pa potrdila koncesionar ni pridobil, je bila otežena tudi izdelava tega.

5. Končno ministrstvo iz dokumentacije "dopolnitev vloge" z dne 24. 9. 2015, kateri je bila priložena tudi lokacijska dokumentacija, ugotavlja, da iz navedenih podatkov o prostorskem aktu, s katerim se ureja območje predlaganega pridobivalnega prostora, nedvoumno ne izhaja, da je za nameravani poseg območje urejanja kot namenska raba prostora določena raba za namen izkoriščanja določene vrste mineralnih surovin, zato je ministrstvo Mestno občino Slovenj Gradec zaprosilo za potrditev svojih ugotovitev. Določbe ZRud-1 terjajo od ministrstva, da pri presoji skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora vključi vsakokrat pristojno občino, na območju katere se nahaja pridobivalni prostor, v konkretnem primeru Mestno občino Slovenj Gradec.

6. Sklepno tožena stranka zaključuje, da koncesionar vlogi ni priložil listin oziroma dokumentov za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice, kot to določa drugi odstavek 50. člena ZRud-1, in jih ni predložil niti v roku, ki mu je bil podaljšan. Na osnovi tega zaključuje, da pogoji za podaljšanje rudarske pravice niso bili izpolnjeni. Izjava, ki jo je ministrstvo pridobilo po uradni dolžnosti, in sicer o neizpolnjevanju pogoja skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora, ki bi omogočali nosilcu rudarske pravice, da tudi po letu 2015 izvaja na pridobivalnem prostoru gramoznice X. izkoriščanje mineralne surovine, pa dodatno pritrjuje, da je upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na navedeno.

7. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice do konca leta 2042 in predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo spremeni na način, da se vlogi tožeče stranke ugodi in le-to podaljša do konca leta 2042. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

8. V tožbi pojasnjuje, da tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da je vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice vložila pravočasno. V zadevi je tožena stranka že odločila z zavrnilno odločbo z dne 24. 1. 2018. Tako v tej, kot v sedaj izpodbijani odločbi je bilo ugotovljeno, da je bila tožeči stranki rudarska pravica že dvakrat podaljšana pod posebnimi pogoji Zakona o rudarstvu, nazadnje do 31. 12. 2015. Obrazložitev izpodbijane odločbe je nejasna in nepopolna in se je na nekaterih delih niti ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Navaja, da je tožena stranka tokrat uporabila povsem druge argumente kot v prejšnjem postopku, čeprav vmes ni prišlo do spremembe predpisov. Ob tem je tožena stranka razpolagala z isto dokumentacijo. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in postopkovne določbe 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o ugotovitvah tožene stranke izjavi.

9. V izpodbijani odločbi je prepisano mnenje Mestne občine Slovenj Gradec z dne 12. 12. 2017, vendar se tožena stranka do tega mnenja dejansko ni opredelila in ni povedala, zakaj je za izpodbijano odločitev le-to relevantno. Razen tega se obrazložitev sklicuje še na to, da tožeča stranka ni predložila revidiranega rudarskega projekta. V zvezi s potrdilom o stanju zalog in virov mineralne surovine z dne 29. 9. 2011, glede katerega tožena stranka pojasnjuje, da je veljalo le do 31. 12. 2015, tožeča stranka navaja, da je tožena stranka pri tem spregledala, da je vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice vložila 5. 6. 2015, torej takrat ko je navedeno potrdilo še veljalo. Če je tožena stranka menila, da to potrdilo ni več veljavno, bi morala od tožeče stranke zahtevati, da predloži novo potrdilo, česar pa ni storila. Tudi to pomeni kršitev načela kontradiktornosti.

10. Tožeča stranka poudarja, da je elaborat o zalogah in virih iz 83. člena ZRud-1 predložila. Tekom postopka je predložila še elaborat z dne 29. 9. 2017. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06142-5/2017-2 z dne 28. 2. 2017, iz katerega izhaja, da tožena stranka razpolaga s potrdilom o stanju zalog in virov mineralne surovine.

11. Razen tega tožeča stranka še poudarja, da neskladnosti pridobivalnega prostora s prostorskimi dokumenti Mestne občine Slovenj Gradec ni. Tožeča stranka je že v prejšnjem postopku predložila dne 29. 1. 2018 pridobljeno celotno lokacijsko informacijo za zemljišče parc. št. 650/3, 650/1 del in 651/1 del k.o. ..., torej prav za pridobivalno območje kamnoloma X. Iz lokacijske informacije izhaja, da gre za površine nadzemnega pridobivalnega prostora. Iz točke 6.2 lokacijske informacije sicer res izhaja, da je potrebno pripraviti občinski podrobni prostorski načrt - OPPN, vendar pa je nedvomno razvidno tudi, da je pridobivalni prostor še naprej namenjen izkoriščanju mineralnih surovin. V Uradnem listu št. 65/2017 je objavljen Odlok o občinskem in prostorskem načrtu Mestne občine Slovenj Gradec, ki izrecno podaja usmeritve za izkoriščanje mineralnih surovin, kjer se posebej navaja tudi kamnolom X., pri čemer Odlok izhaja iz predpostavke, da bo kamnolom še naprej opravljal isto dejavnost. 12. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče je v zadevi dne 23. 11. 2023 v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke opravilo glavno obravnavo (58. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Na naroku je tožeča stranka še navajala, da tožena stranka nosi ključno odgovornost za morebitna neurejena vprašanja, ki jih v svoji odločbi izpostavlja, še zlasti to velja za vprašanje revidiranega rudarskega projekta in potrdila o zalogah, saj so to vprašanja, ki bi jih predhodno morala rešiti tožena stranka sama, ne pa da se v zavrnilni odločbi sklicuje na nekaj, česar sama ni storila. Poleg tega zoper reševanje domnevnih predhodnih vprašanj podzakonski akti niti ne predvidevajo pravnih sredstev. Sama odločba je do te mere nejasna, da se v ključnih elementih dejansko ne da preizkusiti, kar še posebej velja za sklicevanje na občinske prostorske akte in izjavo, ki jo je dala občina. V zvezi s slednjim tožnica še posebej izpostavlja dejstvo, da je celo po mnenju tožnice pravno nerelevantna zahteva po sprejemu OPPN v trenutku te obravnave že realizirana, saj je občinski svet prejšnji teden sprejel OPPN za območje, ki vključuje oba kamnoloma in bo v kratkem objavljen v Uradnem glasilu.

15. Možnost podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje ureja ZRud-1 v 50. členu. Ta določa, da je čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mogoče podaljšati pod pogoji, da: je bila vloga za podaljšanje rudarske pravice vložena najmanj šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bila koncesijska pogodba sklenjena; na pridobivalnem prostoru še obstajajo zaloge mineralne surovine; koncesionar izpolnjuje pogoje za nosilca rudarske pravice za izkoriščanje; ima koncesionar na zemljiščih, ki so predmet podaljšanja rudarske pravice, pravico izvajati rudarska dela na zemljišču ter ima soglasja morebitnih drugih imetnikov pravic na teh zemljiščih za podaljšanje rudarske pravice; je pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora; s koncesijskim aktom določena skupna količina mineralne surovine, za katero se je podelila rudarska pravica še ni izkoriščena; s podaljšanjem ne bo prekoračen rok iz 3. točke 37. člena tega zakona in je bila na pridobivalnem prostoru izvedena predpisana sprotna sanacija zemljišč degradiranih zaradi rudarskih del (prvi odstavek tega člena).

16. V vlogi za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje mora nosilec rudarske pravice: navesti podatke o nosilcu rudarske pravice in o zakonitih zastopnikih in podatke o prostorskem aktu, namenjenem rudarstvu iz 151. člena tega zakona, s katerim se ureja območje predlaganega pridobivalnega prostora; priložiti dokazila o pravici izvajati rudarska dela na zemljišču za predlagano obdobje podaljšanja rudarske pravice in potrjen elaborat o zalogah in virih iz 83. člena tega zakona, iz katerega je razvidno, da na pridobivalnem prostoru še obstajajo zaloge mineralne surovine, ter da količine iz koncesijskega akta še niso izkoriščene in priložiti revidiran rudarski projekt za pridobitev koncesije za izkoriščanje izdelan v skladu s tem zakonom, v katerem so upoštevane zaloge mineralne surovine, ki skladno s koncesijskim aktom še niso izkoriščene (drugi odstavek tega člena). Ministrstvo pristojno za rudarstvo preveri skladnost pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora na način, kot ga določa 36. člen tega zakona (tretji odstavek tega člena).

17. V predmetni zadevi je tožena stranka odločala o vlogi tožeče stranke z dne 5. 6. 2015. Pritrditi je tožeči stranki, da je nejasen zapis v obrazložitvi v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane odločbe, da koncesionar ministrstvu ni (?) predlagal podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice, vendar je iz celotne odločbe razvidno, da je tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavala kot vlogo za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-dolomit na pridobivalnem prostoru kamnoloma X. in je bila ta vloga, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, zavrnjena.

18. Razlogi za predmetno odločitev v nadaljevanju ostajajo nekonsistentni, sklepno pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil rudarskega projekta in da ni izpolnjen pogoj skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora, ki bi omogočali nosilcu rudarske pravice, da tudi po letu 2015 izvaja na pridobivalnem prostoru X. izkoriščanje mineralne surovine.

19. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 5. 6. 2015 vložila vlogo, ki jo je naslovila "Vloga za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje v kamnolomu X.". Tožena stranka ji je zaradi nepopolnosti te vloge posredovala poziv za dopolnitev vloge z dne 30. 6. 2015. V tem pozivu je tožečo stranko opozorila na navedbe in dokazila, s katerimi mora svojo vlogo dopolniti, in da bo v nasprotnem primeru kot nepopolna zavržena.

20. Na ta poziv je tožeča stranka odgovorila z vlogo z dne 24. 9. 2015, ki jo je naslovila "Dopolnitev vloge za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje v kamnolomu X." in navaja listine, ki jih prilaga vlogi.

21. Naslednja listina, ki je v spisu, je vloga tožeče stranke z dne 24. 9. 2015 za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti zaradi nejasnosti dokumentacije urejanja prostora za kamnolom X. Tej vlogi je bilo ugodeno s sklepom z dne 17. 11. 2015 in rok za dopolnitev vloge podaljšan za 30 dni od prejema tega sklepa.

22. Nato je v spisu dopis Inšpektorata RS za infrastrukturo z dne 21. 3. 2017, v katerem ta sprašuje, ali je postopek podaljšanja rudarske pravice v kamnolomu X. že zaključen.

23. Po tem je tožena stranka sestavila dopis naslovljen na tožečo stranko z dne 18. 8. 2017 in jo povabila k predložitvi podatkov za potrebe vnosa pridobivalnega prostora v rudarski kataster. Tožečo stranko se s tem dopisom poziva, da predložil elaborat pridobivalnega prostora X. z napotki, kako naj se ta izdela. Nato je tožeča stranka predložila Elaborat pridobivalnega prostora kamnoloma X., ki ga je izdelalo podjetje A., d.o.o. z dne 29. 9. 2017, ki je bil nato še popravljen.

24. Zatem je tožena stranka še zaprosila Mestno občino Slovenj Gradec za ugotovitev skladnosti pridobivalnega prostora kamnolomov X. in Y. s prostorskimi akti. Po njenem odgovoru je tožena stranka prvič odločila v zadevi z odločbo z dne 24. 1. 2018, ki je bila s sodbo št. II U 74/2018 odpravljena in zadeva vrnjena upravnemu organu v nov postopek.

25. V ponovljenem postopku je tožena stranka tožeči stranki vročila pojasnilo Mestne občine Slovenj Gradec in nato po prejemu odgovora tožeče stranke dne 5. 3. 2021 brez kakršnegakoli nadaljnjega ugotovitvenega postopka ponovno odločila v zadevi z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

26. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava napačna.

27. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka na poziv za dopolnitev vloge z dne 30. 6. 2015 odgovorila z vlogo z dne 24. 9. 2015, nato pa je bila na nadaljnjo pomanjkljivost opozorjena z vlogo z dne 18. 8. 2017, na katero je tožeča stranka odgovorila s predloženim elaboratom pridobivalnega prostora kamnoloma. V obeh pozivih za dopolnitev je bila tožeča stranka opozorjena na zavrženje njene vloge kot nepolne, v primeru, da je ne bo dopolnila. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožena stranka vloge tožeče stranke ni zavrgla, ampak je o njej odločila po vsebini.

28. Iz poteka upravnega postopka torej izhaja, da je tožeča stranka na oba poziva na dopolnitev njene vloge odgovorila z dopisom in prilogami. Po prvi dopolnitvi dne 24. 9. 2015 jo je tožena stranka pozvala na dopolnitev še z dopisom z dne 18. 8. 2017 na dopolnitev z elaboratom pridobivalnega prostora. Nato je tožena stranka prvo odločitev o zavrnitvi vloge sprejela na podlagi odgovora Mestne občine Slovenj Gradec, da ni podan pogoj skladnosti pridobivalnega prostora z dokumenti urejanja prostora. Pri tem razlogu za zavrnitev vloge (vsaj v obliki dodatne utemeljitve) vztraja tudi v ponovljenem postopku, čeprav ne odgovor Mestne občine Slovenj Gradec z dne 12. 12. 2017 ne podatki spisa tega ne potrjujejo. Iz dopisa občine namreč izhaja, da predmetna parcela št. 650/3 k.o. ... leži na območju mineralnih surovin (podrobnejša namenska raba prostora) in predstavlja površine nadzemnega pridobivalnega prostora in da Občinski prostorski načrt Mestne občine Slovenj Gradec glede tega še posebej določa pogoje izvajanja rudarjenja, ki je osnovna dejavnost v enoti urejanja prostora SE-01. Res je v tem dopisu Mestne občine Slovenj Gradec navedeno še, da je treba izdelati še občinski podrobni prostorski načrt, ki bo določal prostorsko izvedbene pogoje, vendar pa navedeno nikakor ne pomeni, da pridobivalni prostor ni skladen z dokumenti urejanja prostora.

29. Glede tega je torej zaključek v izpodbijani odločbi napačen, kar pomeni, da je glede tega dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj so dejanske ugotovitve v nasprotju z listinami spisa.

30. Vsaj preuranjena pa je tudi ugotovitev, ki je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni predložila vseh listin. Kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka na pozive tožene stranke odreagirala, tožena stranka pa tožeči stranki ni s potrebno jasnostjo pojasnila, v katerem delu njena vloga ostaja nepopolna.

31. Pri tem se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na Pravilnik o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Uradni list RS 3/20), čeprav ta v 45. členu določa, da se postopki izdelave in potrjevanja elaboratov zalog in virov mineralnih surovin, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega pravilnika, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi, to je Pravilnikom o klasifikaciji in kategorizacij zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 36/06, 61/10). V predmetni zadevi se je postopek začel z vlogo tožeče stranke z dne 5. 6. 2015, zato je treba najprej ugotoviti začetek postopka izdelave in potrjevanja elaboratov zalog in virov mineralnih surovin in nato za odločitev o tem uporabiti relevanten pravilnik. Pri tem so bile v času vložitve vloge tožeče stranke relevantne še določbe ZRud-1C, ki je omogočal za določeno obdobje podaljšanje rudarske pravice pod ugodnejšimi pogoji, o čemer v izpodbijani odločbi ni nobenih razlogov. Ob tem bo treba pri odločitvi upoštevati in v odločbi ustrezno obrazložiti vlogo tožene stranke v postopku potrjevanja elaboratov, kot je tožeča stranka navajala v tem upravnem sporu, izpodbijana odločba pa tudi v tem delu nima nobenih razlogov.

32. Po obrazloženem se izpodbijana odločba zaradi zgoraj opisanih postopkovnih pomanjkljivosti ne da preizkusiti, s tem pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razen tega je, kot pojasnjeno, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani akt odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka, dodatno razjasniti relevantno dejansko stanje in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

33. Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari tako, da izpodbijano odločbo odpravi. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani iz razloga, ker je treba pri odločitvi o vlogi tožeče stranke upoštevati še druge zakonske pogoje, presoja katerih pa ni predmet odločitve v tej zadevi. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.1 Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso izkazani.

K II. točki izreka:

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

35. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, zato je sodišče tožeči stranki odmerilo nagrado v višini 385,00 €.

36. Stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 € za vsak prevožen kilometer. Tožeča stranka je priglasila stroške kilometrine za prihod na narok na relaciji Ljubljana-Maribor-Ljubljana za 228 km, kar pomnoženo z 0,43 € pomeni 98,04 €.

37. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 483,04 €. K temu je prištelo še 106,27 € za 22 % DDV in skupno znesek 589,31 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

38. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.