Jedro

Zapis v delilni pogodbi, da postane izključna lastnica sporne parcele sestra, ne odseva dejanske soglasne volje obeh pogodbenikov, da postane izključni lastnik te parcele brat. Na podlagi v tem delu neobstoječe delilne pogodbe I. K. kljub vpisu v zemljiško knjigo ni mogla postati lastnica sporne parcele, tožnik kot novi pridobitelj pa zaradi dokazanega pomanjkanja dobre vere tudi ne. Tožbeni zahtevek tožnika za izročitev sporne parcele v posest zato ni utemeljen (37. člen ZTLR), tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja, ki temelji na 42. členu istega zakona, pa tudi ne, ker ni niti lastnik, niti nima sporne parcele v posesti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrne, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu morata toženki vrniti in izročiti v neposredno posest parc. št. 28/1, vl. št. 2587 k.o..., in z nepremičnine odstraniti svoje osebne stvari in ljudi ter tudi njegov nadaljnji tožbeni zahtevek, da morata opustiti vsakršno poseganje v to nepremičnino, še posebej pa vznemirjanje tožnika in drugih najemnikov ali upravičencev z izvajanjem poljedeljskih ali drugih kmetijskih del. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek prvotoženke za ugotovitev ničnosti delilne pogodbe z dne 2.10.1990, ki sta jo sklenila U. N. in I. K. V ostalem delu pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku naložilo, da mora prvotoženki izstaviti ustrezno, za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na sporni parceli na ime prvotoženke sposobno listino. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo, da se obema zahtevkoma iz tožbe ugodi, zavrne pa vse zahtevke iz nasprotne tožbe prvotoženke, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodba je oprta na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, do česar je prišlo zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. V nadaljnjih obširnih revizijskih izvajanjih tožnik obrazlaga uveljavljane procesne kršitve z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče I. K. in z izostalim odgovorom sodišča druge stopnje na ta pritožbeni očitek, pa tudi na pritožbeni očitek o izostali oceni izpovedi S. G.. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo dobro vero tožnika, ki pa je bil v času sklenitve darilne pogodbe še mladoleten. Sodišče druge stopnje je res ocenjevalo dobro vero tožnikove zakonite zastopnice, vendar tega ne bi smelo, ker ni opravilo pritožbene obravnave. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o pomenu dveh listin v spisu, sodišče druge stopnje pa o tem nima ocene. Ker sta bila pravna prednika pravdnih strank sprta, to kaže na večjo previdnost pri sklepanju medsebojnih poslov, zato je njuna pogodbena volja ob sklepanju delilne pogodbe morala biti soglasna. Sodišče druge stopnje tudi na ta pritožbeni očitek ni odgovorilo. Stališče, da delilna pogodba glede sporne parcele ni nastala, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Da sta pravna prednika spremenila dogovor iz sodne poravnave, kaže več okoliščin, ki jih tožnik v reviziji ponovno povzema. Sodišči sta napačno odločili, ko sta na tožnika prevalili dokazno breme o trditvi tožene stranke, da ne obstoji dodatni dogovor, saj je tožnik zatrjeval ravno obratno. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj ne bi bil dobroverni pridobitelj sporne parcele, ker se ni pozanimal o posestnem stanju oziroma naslovu posesti. Odločilna je dobra vera njegove matere kot takratne zakonite zastopnice, ona pa je storila vse potrebno in tudi ugotovila, da sporno parcelo poseduje pravni prednik prvotoženke zaradi ustreznega dogovora z lastnico. Po mnenju tožnika obe sodbi predstavljata nedopusten poseg v pravno varnost in presegata vse meje urejenega sistema civilnega prava. Napačna je odločitev v zvezi s pasivno legitimacijo drugotoženke. Podrejeno tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99), ker je bil predsednik pritožbenega senata sodnik, ki je o tej zadevi odločal pred nižjim sodiščem, in sicer pri sklepanju poravnave v nepravdnem postopku pod N 101/87. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku ni utemeljena, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa ni dovoljena.

Čeprav se tožnik sklicuje na določbe ZPP, je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 498. člena novega zakona uporabilo določbe ZPP (1977), saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in pravdne stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da sta bila pravna prednika pravdnih strank I. K. in U. N. sestra in brat. Bila sta solastnika več nepremičnin, med katerimi je bila tudi takratna parc. št. 28 k.o..., v takratni izmeri 6587 m2. V nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnih nepremičnin sta pri takratnem Temeljnem sodišču v Kopru, Enoti v Kopru dne 11.2.1988 pod N 101/87-5 sklenila sodno poravnavo, v kateri sta se glede te parcele dogovorila, da sestra postane solastnica do 3/4, brat pa do 1/4 te parcele in da bosta zato pri Geodetski upravi Koper predlagala tako parcelacijo, da bo brat prejel 1647 m2, sestra pa 4940 m2, in sicer tisti del, ki meji na parc. št. 29 iste k.o.. Tak predlog sta tudi vložila. Geodetska uprava je nato 7.8.1989 izdala odločbo, s katero je bila parc. št. 28 razdeljena na novih pet parcel z numeracijo od parc. št. 28/1 do 28/5. Prva parcela meri 1639 m2 in je najbolj oddaljena od parc. št. 29. Pravna prednika sta nato 2.10.1990 sklenila delilno pogodbo, s katero sta si razdelila številne parcele, med njimi pa so bile tudi prej omenjene novonastale parcele, ki pa so vse pripadle sestri. Nato je I. K. z darilno pogodbo z dne 25.2.1993 sedanjemu tožniku podarila več nepremičnin, med njimi tudi sporno parcelo št. 28/1 k.o... U. N. je umrl, njegovo premoženje je dedovala njegova žena, sedanja prvotoženka.

Ob takem dejanskem izhodišču, ki izhaja že iz listinske dokumentacije, in na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov, sta sodišči zaključili, da ob sklepanju delilne pogodbe ni bilo soglasja volje pogodbenikov, da tudi novonastala parc. št. 28/1 k.o... pripade I. K., saj med drugim tudi ni dokazano, da naj bi brat in sestra spremenila svoj dogovor iz sodne poravnave, da ta parcela pripade bratu. Ker je bila njuna soglasna volja drugačna od tiste, ki je zapisana v delilni pogodbi, gre za nesporazum, zaradi katerega delilna pogodba v tem delu ni nastala. U. N. (in kasneje prvotoženka) je imel sporno parcelo še naprej v svoji posesti. Tožnik ob pridobitvi te parcele ni bil dobroveren, ker ni ravnal tako, kot bi ravnal povprečno skrben kupec, saj sta on oziroma njegova mati vedela, da darovalka parcele nima v posesti, a se za razlog takega stanja nista pozanimala.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzeto revizijsko uveljavljanje procesnih kršitev izpodbija dejansko podlago spora v tej pravdni zadevi. Vse trditve o procesnih kršitvah so uperjene proti dejanski ugotovitvi, da je pri zapisu delilne pogodbe glede sporne parcele prišlo do nesporazuma, ker je bila volja pogodbenikov glede te parcele drugačna od zapisane, in še proti dejanski ugotovitvi, da se tožnik oziroma njegova mati kot njegova takratna zakonita zastopnica nista pozanimala, zakaj ima posest na sporni parceli pravni prednik prvotoženke, zaradi česar tožnik ni mogel biti dobroverni pridobitelj. Povedano je že bilo, zakaj teh ugotovitev v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Zato revizijsko sodišče odgovarja le na nekatere zatrjevane procesne kršitve. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče I. K. ne predstavlja procesne kršitve. Izostala ocena izpovedi priče S. G., ki je bil sestavljalec delilne pogodbe, vendar se konkretnih okoliščin ni spominjal, tudi ne predstavlja procesne kršitve. Sodišče izvede le tiste dokaze, za katere meni, da so pomembni za odločbo (300. člen ZPP (1977)). Načelo proste presoje dokazov iz 8. člena istega zakona mu narekuje vestno in skrbno presojo izvedenih dokazov, ne zavezuje pa ga k izrečni obrazložitvi presoje tudi tistih dokazov, ki niso bili pomembni za odločitev. Sodišče druge stopnje je glede na določbo prvega odstavka 375. člena ZPP (1977) dolžno v razlogih svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato je očitek o izostalem odgovoru na nekatere pritožbene trditve neutemeljen. Ko je sodišče druge stopnje potrjevalo dokazno oceno sodišča prve stopnje, svojih razlogov ni bilo dolžno pojasnjevati v takem obsegu, kot sodišče prve stopnje. Tako na primer okoliščina o sprtosti brata in sestre (s katero je tožnik izpodbijal ugotovitev o nesporazumu pri zapisu delilne pogodbe in kar ponavlja še v reviziji) lahko kaže prav nasprotno, kot sklepa tožnik, da bi namreč večja previdnost pogodbenikoma narekovala zapis, da sta se sporazumela drugače, kot v sodni poravnavi, če bi do takega sporazuma res prišlo. Zato se sodišču druge stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do teh pritožbenih trditev. Revizija zmotno trdi, da se ni opredelilo glede dveh listin, saj je v svoji odločbi na koncu prvega odstavka na 3. strani izrecno potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o pomenu teh listin. Zmotna je revizijska opredelitev o nedovoljeni spremembi dejanskega stanja na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje je dobrovernost tožnika ugotavljalo prav na podlagi izpovedi njegove matere, ki je bila v času sklepanja darilne pogodbe zaradi njegove mladoletnosti njegova zakonita zastopnica. Sodišče druge stopnje je ocenjevalo isto izpoved, njegova ocena pa je enaka oceni sodišča prve stopnje. Zato opredelitev sodišča druge stopnje o dobrovernosti zakonite zastopnice ne pomeni na pritožbeni stopnji nedovoljene spremembe dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ocenilo, da med bratom in sestro ni prišlo do spremembe dogovora iz sodne poravnave glede sporne parcele. Svoje dokazne ocene ni oprlo na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kot zmotno opredeljuje revizija s trditvijo o nepravilni prevalitvi dokaznega bremena na tožnika. Poleg tega pri tej trditvi revizija prezre, da so bile tožnikove trditve v postopku na prvi stopnji zelo skope in da je spremembo dogovora pričel zatrjevati šele v pritožbi. Povedano velja tudi za trditev, da je posest pravnega prednika prvotoženke na sporni parceli po sklenitvi delilne pogodbe temeljila na posebnem dogovoru med bratom in sestro. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, tega ob svojem zaslišanju tudi ni izpovedala njegova mati (list. št. 40 spisa).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil s sklepom sodišča izločen. Po 5. točki 71. člena ZPP (1977) je že po zakonu izločen tisti sodnik, ki je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča. Iz samih revizijskih trditev in tudi podatkov spisa izhaja, da predsednica pritožbenega senata ni sodelovala pri izdaji odločbe sodišča prve stopnje v tej pravdni zadevi, pač pa je deset let prej zapisala poravnavo med pravnimi predniki pravdnih strank v nepravdnem postopku, torej v drugi zadevi. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977).

Ob neizpodbojnih dejanskih izhodiščih, da je pri zapisu delilne pogodbe med pravnimi predniki pravdnih strank prišlo do nesporazuma, zaradi česar delilna pogodba glede sporne parcele ni nastala, in da je bil tožnik ob pridobitvi sporne parcele nedobroveren pridobitelj, sta odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka in sodišče druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe materialnopravno pravilni. Če je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, po 63. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) pogodba sploh ne nastane. Zapis v delilni pogodbi, da postane izključna lastnica sporne parcele sestra, ne odseva dejanske soglasne volje obeh pogodbenikov, da postane izključni lastnik te parcele brat. Na podlagi v tem delu neobstoječe delilne pogodbe I. K. kljub vpisu v zemljiško knjigo ni mogla postati lastnica sporne parcele, tožnik kot novi pridobitelj pa zaradi dokazanega pomanjkanja dobre vere tudi ne. Tožbeni zahtevek tožnika za izročitev sporne parcele v posest, ki temelji na 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 6/80, 36/90), zato ni utemeljen, njegov tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja, ki temelji na 42. členu istega zakona, pa tudi ne, ker ni niti lastnik, niti nima sporne parcele v posesti, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Ti razlogi veljajo v razmerju do obeh toženk. Zato se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z revizijsko grajo razlogov o pomanjkanju pasivne legitimacije drugotoženke.

Prvotoženka ob vložitvi nasprotne tožbe in njenih kasnejših spremembah ni ocenila vrednosti svojega nasprotnega tožbenega zahtevka. Ker torej ni ravnala v skladu z drugim odstavkom 186. člena ZPP (1977), si glede odločitve o svojem nasprotnem tožbenem zahtevku ni zagotovila pravice do revizije. To možnost je imel tudi tožnik, saj bi zaradi prvotoženkine opustitve lahko sam zahteval ugotovitev vrednosti spora o nasprotnem tožbenem zahtevku. Take zahteve ni postavil niti v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP (1977), niti kdaj kasneje. Zato revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) in 392. člena ZPP (1977) odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o neutemeljenosti tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.