Jedro

- Namen in bistvo zakonite obveznosti, skleniti zavarovalno pogodbo ni v tem, da bi bil zavarovanec zavarovan in obvarovan pred plačilom odškodnine, ampak je izključno v tem, da so upravičeni oškodovanci obvarovani pred plačilno insolventnostjo povzročitelja škode.

- Določba 3. odstavka 45. člena ZTSPOZ/76 ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, saj omogoča, v nasprotju z danes (oziroma že od uveljavitve ZOR dalje) uveljavljenimi načeli odškodninskega prava, diskriminacijo določenega (običajno celo najpogostejšega) kroga žrtev prometnih nesreč, ki, tako kot v obravnavanem primeru oba mladoletna tožnika, k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, niso s svojim ravnanjem nič prispevale. Uporaba citirane določbe ZTSPOZ/76, ob upoštevanju današnjih načel odškodninskega prava in ciljev obveznega zavarovanja, nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije tudi zato, ker onemogoča čim popolnejše kritje škod, ki nastanejo v prometnih nesrečah in obvezno zavarovanje spreminja v varstvo zavarovančevega premoženja pred zahtevki tretjih, kar pa je v nasprotju s ciljem obveznega zavarovanja v prometu, ki je v tem, da se nudi oškodovancem učinkovita odprava posledic prometnih nesreč.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank, prisojeno odškodnino pa je skupaj s stroški postopka naložilo v nerazdelno plačilo vsem trem toženim strankam.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbe vseh treh toženih strank, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo le glede plačila stroškov postopka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, ki je glede odločitve o glavni stvari zavrnilo pritožbo vseh pravdnih strank, je vložila pravočasno revizijo le prvotožena stranka Zavarovalnica (v nadaljevanju tožena stranka) in v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaključek sodišča, da tožniki niso izključeni iz zavarovalnega kritja, je napačen. Načelo solidarnosti ne more vplivati na osnovna pravila, ki izhajajo iz sklenjene zavarovalne pogodbe. S to pa je bila s prvim tožnikom dogovorjena t.im. družinska klavzula. Če bo obveljala izpodbijana sodba, bo prišlo najprej do poplačila iz police zavarovanja vozila PTT, potem pa do regresa iz zavarovalne police prvotožnika, ki je dejanski povzročitelj škode. V primeru, da bi tožniki uveljavljali povrnitev škode iz zavarovalne police prvega tožnika, bi sodišče prve stopnje, kot je to navedlo na 5. strani razlogov sodbe, njihov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

S sodbama sodišč prve in druge stopnje je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom tožečih strank le v tistem delu, v katerem se je uveljavljala povrnitev škode, ki sta jo utrpela ml. M.A. in ml. A.A., ki sta otroka tožnikov F. in A.A. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo izključno zaradi ravnanja očeta ml. tožnikov F.A., ki je imel s toženo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo, v kateri je bila na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-86 dogovorjena tudi t.im. "sorodstvena klavzula" (3. točka 2. člena pogojev A0-86). Iz ugotovitev sodišč tudi izhaja, da je do prometne nezgode, v kateri je ml. tožnikoma nastala škoda, katere povrnitev v tej pravdni zadevi zahtevata, prišlo 23.11.1986, tedaj v času veljavnosti zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ št. 24/76 - v nadaljevanju ZTSPOZ/76. Tožena stranka je v reviziji mnenja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker sodišče ni uporabilo določb ZTSPOZ/76 in splošnih pogojev, v katerih je bila dogovorjena t.im. sorodstvena klavzula, ki oba ml. tožnika kot oškodovanca pri uveljavljanju zahtevka za povrnitev škode v razmerju do tožene stranke izključuje. Po mnenju revizijskega sodišča pa to stališče tožene stranke ni sprejemljivo.

V letu 1976 sprejeti ZTSPOZ je v 3. odstavku 45. člena res določil, da se s pogodbo o obveznem zavarovanju uredijo pravice in obveznosti med zavarovancem, oškodovancem in zavarovalno skupnostjo, če ni z ZTSPOZ/76 drugače določeno. Razlaga te zakonske določbe, ki pri pogodbenem urejanju obveznega zavarovanja omenja tudi oškodovance (čeprav ti niso sklenitelji zavarovanja in pri sklenitvi pogodbe ne sodelujejo), je morda res omogočala zaključek, da je mogoče pri pogodbenem urejanju obveznega zavarovanja omejiti subjektivne meje pogodbe in iz zavarovalnega kritja izključiti zahtevke za škodo, ki jo utrpi določen krog oškodovancev. Po stališču starejše sodne prakse in zlasti po stališču zavarovalne prakse, ki glede na vsebino revizijskih razlogov pri tem stališču še vedno vztraja, je bilo mogoče na podlagi citirane določbe ZTSPOZ/76 izključiti zlasti zahtevke za škodo, ki so jo utrpeli povzročiteljev zakonec in njegovi bližnji sorodniki.

Dne 1. oktobra 1978 je začel veljati ZOR, ki je sledil modernim zakonodajam, ki so širile obseg odškodninske odgovornosti v korist oškodovancev. Zato so v ZOR-u postavljena v ospredje vprašanja, kako naj dobi oškodovanec povrnjeno povzročeno škodo, oziroma kako se izogne škodi, ki mu grozi. Uveljavil je tudi pravilo, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa je potrebno oškodovancem v čim večji meri vsaj ublažiti, če že ne odpraviti škode, ki so jo je utrpeli. V ZOR je tako v ospredju oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode, zaradi česar je v ZOR uzakonjena odgovornost po načelu "domnevne krivde", pri čemer je to načelo celo eno osrednjih načel ZOR (154. člen ZOR). Da je osrednji subjekt odškodninskega prava oškodovanec in ne povzročitelj škode, pa je še posebej poudarjeno v načelu "neminem leadere" (16. člen ZOR), ki je povzdignjeno celo na raven temeljnega načela.

Vsem navedenim načelom je sledil tudi zakonodajalec. V letu 1990 je bil namreč sprejet novi ZTSPOZ (Uradni list SFRJ 17/90), ki take določbe, kot je bila vsebovana v 3. odstavku ZTSPOZ/76, sploh več nima. Z uveljavitvijo ZTSPOZ/90 je tako v pravni teoriji kot tudi v sodni in zavarovalniški praksi sicer prisotna dilema o možnostih "drugačnih subjektivnih meja pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu" odpadla in ni bila več aktualna. Subjekti, ki niso imeli pravice do odškodnine iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti, so bili namreč v ZTSPOZ/90 izrecno navedeni (92. člen ZTSPOZ/90), varstvo oškodovancev pa je bilo dvignjeno na višji nivo.

Iz vsega doslej navedenega izhaja, da v 3. odstavku 45. člena ZTSPOZ/76 predvidena možnost pogodbenega urejanja pravic in obveznosti med zavarovancem, oškodovancem in zavarovalno skupnostjo v delu, ki se nanaša na možnost urejanja pravic in obveznosti oškodovanca, ni v skladu z načeli varstva oškodovanca, niti z namenom in bistvom zakonite obveznosti avtomobilista, skleniti zavarovalno pogodbo, saj namen in bistvo zakonite obveznosti, skleniti zavarovalno pogodbo ni v tem, da bi bil zavarovanec zavarovan in obvarovan pred plačilom odškodnine, ampak je izključno v tem, da so upravičeni oškodovanci obvarovani pred plačilno insolventnostjo povzročitelja škode. Ob uveljavljenih drugih drugačnih, zlasti pa širših načelih današnjega odškodninskega prava (že citirane določbe ZOR, določbe ZTSPOZ/90 in ne na koncu tudi določbe zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - Uradni list RS, št. 70/94 - zlasti 1. odstavek 6. člena tega zakona, v katerem je izrecno določeno, da so brez pravnega učinka določbe zavarovalnih pogojev, s katerimi se zmanjšujejo pravice oškodovancev), določba 3. odstavka 45. člena ZTSPOZ/76 ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, saj omogoča, v nasprotju z danes (oziroma že od uveljavitve ZOR dalje) uveljavljenimi načeli odškodninskega prava, diskriminacijo določenega (običajno celo najpogostejšega) kroga žrtev prometnih nesreč, ki, tako kot v obravnavanem primeru oba mladoletna tožnika, k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, niso s svojim ravnanjem nič prispevale. Uporaba citirane določbe ZTSPOZ/76, ob upoštevanju današnjih načel odškodninskega prava in ciljev obveznega zavarovanja, nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije tudi zato, ker onemogoča čim popolnejše kritje škod, ki nastanejo v prometnih nesrečah in obvezno zavarovanje spreminja v varstvo zavarovančevega premoženja pred zahtevki tretjih, kar pa je v nasprotju s ciljem obveznega zavarovanja v prometu, ki je v tem, da se nudi oškodovancem učinkovita odprava posledic prometnih nesreč.

Iz vseh navedenih razlogov nižji sodišči določbe 3. odstavka 45. člena ZTSPOZ/76 utemeljeno nista upoštevali, revizijsko stališče, da sta s tem materialno pravo zmotno uporabili, pa ni sprejemljivo.

Višine prisojene odškodnine tožena stranka z revizijo ni izpodbijala. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabili. Ker tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).