Jedro

Sodišče ne more odločiti na seji, če je dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo upravnega akta, sporno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17.1.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada N.m., Oddelka za davčno inšpiciranje z dne 15.4.1999. Z njo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 4.565.189,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude, in sicer od 1.5.1998, do dneva plačila (tč. I-1) ter zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička za leto 1998 v znesku 692.271,50 SIT od prvega dne zamude do 31.3.1999 (tč. I-2), v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, ker bo v nasprotnem davčni organ naložene obveznosti prisilno izterjal (tč. II).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. S sredstvi v višini 25.000.000,00 SIT, ki so namenjena za vzdrževalna dela na objektu na R. v N.m. se vrednost omenjenega objekta povečuje, zato nimajo narave dolgoročne rezervacije iz naslova dolgoročno vnaprej obračunanih stroškov, ampak gre za investicije. Po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb pa med odhodke, ki znižujejo osnovo za obračun davka od dobička pravnih oseb, izdatkov, ki imajo naravo investicij, ni mogoče vključiti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da mu odgovor tožene stranke ni bil vročen, zato mu ni bila dana možnost izjasniti se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V spis je predložil listinske dokaze, ki potrjujejo njegovo stališče, da naj bi šlo za investicijsko vzdrževanje. Toženec v spis ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi potrjevali njegovo stališče, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za investicijo. O tem spornem vprašanju bi moralo sodišče odločiti po izvedeni glavni obravnavi, na kateri bi izvedlo dokaze z ustreznim izvedencem ter opravilo ogled objekta. Ker obravnave ni opravilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali imajo vlaganja v višini 25.000.000 SIT po predračunu, št. 106/97 z dne 30.12.1997, podjetja P. d.o.o. v objektu na R., N.m., dejansko naravo investicijskega vzdrževanja v smislu Slovenskih računovodskih standardov (SRS) 10, ki je davčno priznan odhodek (1. odstavek 12. člena ZDDPO), ali pa naj bi šlo za investicijo, ki je ni mogoče vključiti med izdatke, ki zmanjšujejo davčno osnovo, od katere se obračunava davek od dobička pravnih oseb (2. odstavek 12. člena ZDDPO). Odločitev o tem vprašanju je odvisna od dejanskih ugotovitev o tem, ali se z omenjenimi vlaganji vrednost objekta povečuje.

Po tožnikovih tožbenih navedbah naj bi tožena stranka navkljub omenjenemu predračunu, stanju objekta pred pričetkom vzdrževalnih del ter vsebini odločbe Upravne enote N.m. z dne 8.4.1998 (z njo se tožniku na omenjenem objektu dovoljujejo le vzdrževalna dela) pavšalno in nestrokovno presodila, da naj bi šlo za investicijo in ne za investicijsko vzdrževanje. Zato je tožnik v tožbi uveljavljal tožbeni razlog nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je izvedbo dokazov, s katerimi je utemeljeval, da naj bi šlo za investicijsko vzdrževanje (zaslišanje strank, zaslišanje delavcev tožeče stranke, ogled objekta, vpogled v uporabno dovoljenje, vpogled v odločbo Upravne enote N.m. z dne 8.4.1998 itd.). Uveljavljal pa je tudi zmotno uporabo materialnega prava - Slovenskih računovodskih standardov.

Sodišče je svojo odločitev sprejelo na seji.

Po določbi 2. odstavka 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

Glede na to, da je tožnik v tožbi uveljavljal tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal izvedbo omenjenih dokazov (tudi novih), kar vse kaže na spornost dejanskega stanja, sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage za odločanje na seji.

Tudi o predlaganih dokazih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se glede na določbo 287. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja.

Ker ni bila opravljena glavna obravnava, je sodišče prve stopnje v škodo tožnika kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja. Kontradiktornost se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih in dejanskih vprašanj in tudi o navedbah nasprotne strani. Ker tožniku takšna možnost ni bila dana, je po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS, saj je navedena kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Po omenjeni določbi se v primerih, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.