Jedro

V konkretni zadevi je bil temelj za razlastitev javni interes, povezan z gradnjo objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra, tj. državne ceste od avtoceste. V izpodbijani odločbi so ugotovljeni vsi elementi tega, in sicer določna in konkretna opredelitev, nujna potrebnost ter sorazmernost javne koristi razlastitvenega namena s posebom v zasebno lastnino.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Velenje (v nadaljevanju organ prve stopnje) zaradi izgradnje državne ceste razlastila nepremičnini parc. št. 246/2 in 246/3, obe k. o. ..., ki sta v lasti tožnika, v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije (1. točka izreka); odločila, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in posest na teh nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi (2. točka izreka); zavrnila je zahtevo razlastitvene upravičenke za razlastitev nepremičnine parc. št. 246/4 k. o. ... (3. točka izreka). Nadalje je (v 4. točki izreka) odločila, da se pri razlaščenih nepremičninah po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica v korist razlastitvene upravičenke na podlagi pravnomočne odločbe o razlastitvi, da ugasne hipoteka za zavarovanje denarne terjatve z ID omejitve ..., ki je vknjižena v korist A., d.d. in se po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izbriše (v 5. točki izreka), da se v pri vseh obravnavanih nepremičninah po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe o razlastitvi izbriše zaznamba razlastitvenega postopka - ID omejitve ... (v 6. točki izreka), da se razlastitveno upravičenko in razlastitvenega zavezanca v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi pozove k sklenitvi sporazuma o odškodnini oziroma se ju glede odmere odškodnine za razlaščene nepremičnine napoti na sodišče (v 7. točki izreka) ter (v 8. točki izreka) odločila o stroških postopka, ki jih je razlastitvena upravičenka dolžna povrniti pooblaščencu razlastitvenega zavezanca v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je razlastitvena upravičenka 14. 10. 2021 vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin parc. št. 246/2, 246/3 in 246/4, vse k. o. ..., ki so stavbna zemljišča, na katerih stoji tudi stanovanjska hiša na naslovu X., vse v lasti tožnika. S sklepom št. 352-15/2021-6255-7 z dne 7. 12. 2021 je organ prve stopnje odločil o uvedbi razlastitvenega postopka. Na njegovi podlagi je bila v zemljiški knjigi vpisana zaznamba razlastitvenega postopka.

3.V zadevi je upravni organ odločal na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) glede na prehodno in končno določbo 330. člena ZUreP-3. Ugotovil je, da je izkazana javna korist za razlastitev, saj nepremičnini parc. št. 246/2 in 246/3, ki ležita znotraj območja državnega prostorskega načrtovanja, ležita v trasi predvidene državne ceste in sta potrebni za gradnjo te državne ceste kot gospodarske javne infrastrukture. Nadalje je ugotovil, da je razlastitev teh dveh nepremičnin za dosego javne koristi nujno potrebna, saj je bila trasa državne ceste sprejeta in določena z DPN, kar pomeni, da ne more potekati drugje in sta obravnavani nepremičnini z vidika njune lokacije nujno potrebni, saj se nahajata v sami trasi državne ceste in sta za njeno izgradnjo nujno potrebni ter brez njih izgradnja ceste ni mogoča. Presodil je tudi, da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

4.Glede nepremičnine parc. št. 246/4 k. o. ..., je ugotovil, da pogoji za razlastitev niso izpolnjeni, saj leži zunaj meje državnega prostorskega načrta in javna korist za razlastitev ni podana ter odvzem lastninske pravice na njej ni nujen ukrep. Zahtevo za razlastitev je v tem delu zavrnil.

5.Upravni organ je na podlagi 209. člena ZUreP-2 tudi odločil, da ugasne hipoteka za zavarovanje denarne terjatve (ID omejitve ...), ki je vknjižena pri razlaščenih nepremičninah v korist A., d.d., kot je to predlagala razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev, saj je upravni organ presodil, da je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo.

6.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje) kot neutemeljeno zavrnilo.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnik je zoper izpodbijano odločitev vložil tožbo v upravnem sporu in predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.V tožbi zatrjuje, da upravni organ prve stopnje ni ustrezno ugotovil obstoja javne koristi, ki je predpostavka za dopustnost razlastitve, pri čemer zahteva za razlastitev v tem kontekstu ni bila sklepčna.

9.Glede obstoja javne koristi je nujno tehtanje v vsaki konkretni zadevi, ne glede na abstraktni zakonski namen. Opozarja na ustavnoskladno razlago prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 in meni, da v konkretni zadevi nista izkazana pogoja izkazanosti javne koristi, da so nepremičnine predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena cit. zakona in da so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru ali če je zanje izdano celovito dovoljenje.

10.Tožnik opozarja tudi na ustavnoskladno razlago drugega odstavka 199. člena ZUreP-2. Poudarja, da ne zadošča zgolj obstoj planskega interesa države, ne glede na to, da je namen, določen v prostorskem aktu, skladen z abstraktno določeni zakonskim namenom. Torej korelacija državni prostorski načrt - zakonski namen razlastitve ni dovolj. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP; zadeva Sporrong in Lonnroth v. Švedska). Neustavna bi bila razlaga določb ZUreP-2, če bi zgolj ob dejstvu obstoja državnega prostorskega načrta bilo opuščeno tehtanje obstoja javne koristi v vsaki posamični zadevi. Na to kaže tudi obligatorna sestavina zahteve za razlastitev - predložitev razlastitvenega elaborata, ki mora vsebovati vse elemente, ki spadajo v definicijo (ustavnega pojma) javne koristi.

11.Tožnik očita, da zahteva za razlastitev v konkretni zadevi ni vsebovala ustreznega elaborata, ki bi izpolnjeval zakonske procesne predpostavke za vodenje razlastitvenega postopka. Predloženi elaborat kot priloga k II. točki zahteve za razlastitev je brez datuma, brez navedbe izdelovalca elaborata in podpisa, obsega le šest stavkov in je vseboval le splošne opredelitve brez konkretizacije. Elaborat ni vseboval nobene od zakonsko določenih obveznih sestavin.

12.V njem bi moral biti tudi natančno določen obseg nepremičnin, za katere je predlagana razlastitev. Prav tako bi moral vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije, saj je bila v tem primeru nesporno potrebna. Vsebino načrta parcelacije oz. natančen opis predvidene parcelacije urejajo podzakonski predpisi (Pravilnik o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru, UL RS 1/04 in 47/06). Toženka ni predložila parcelacijskega načrta z mejo državnega prostorskega načrta po Uredbi o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj - Koper do priključka Velenje jug (v nadaljevanju Uredba) (Uradni list RS, št. 3/17). Te vsebine nima sklep Območne geodetske uprave Velenje št. 02112-661/2020-2 z dne 17. 2. 2021 z grafičnim prikazom, ki je bil predložen z vlogo toženke z dne 5. 5. 2022. Priložena je bila le nečitljiva kopija nekega grafičnega prikaza z nečitljivimi označbami zarisov parcel in parcelnih številk brez zemljiškoknjižnih točk oz. odmikov od objektov načrtovane prostorske ureditve po DPN, ki je popolnoma neuporabna z vidika obveznih sestavin razlastitvenega elaborata. Naknadno predloženi grafični prilogi z vlogama z dne 1. 7. 2022 in 17. 10. 2022, predloženi kot grafične priloge državnega prostorskega načrta, ne morejo nadomestiti bistvene sestavine razlastitvenega elaborata glede načrta parcelacije. Grafični del Uredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu v letu 2017, ne more predstavljati obvezne sestavine razlastitvenega elaborata, ki se izdela z namenom določitve mej obodnih parcel s koordinatami novih zemljiškokatastrskih točk in odmikov od obstoječih zemljiškokatastrskih točk oz. odmikov od načrtovanih objektov z dovoljenimi odstopanji pri določitvi novih mej parcel v naravi, ko je bila več let po njegovi objavi v Uradnem listu opravljena parcelacija prav za namen izvedbe sprememb v zemljiškem katastru na podlagi citirane Uredbe. Iz grafičnega dela, na katerega se je toženka sklicevala, ni mogoče identificirati lege objektov, predvidenih za rušenje, skladno določilu 194. člena ZUreP-2. Zato je sklicevanje toženke na te grafične priloge brezpredmetno.

26.Drugih zahtev za razlastitveni elaborat ZUreP-2 ni določil in jih upravni organ ni bil dolžan ugotavljati. To velja glede navedb datuma, izdelovalca in podpisa. Ob tem pa sodišče pripominja, da je te elemente vsebovala zahteva za razlastitev, ki ji je razlastitveni elaborat priloga oz. katere sestavni del je razlastitveni elaborat.

27.Sodišče zavrača tožbeni očitek glede vsebine razlastitvenega elaborata, ki naj bi imel le splošne opredelitve oz. ni bil konkretiziran ter naj ne bi vseboval nobene od obveznih sestavin, ki jih določa zakon. Sodišče pritrjuje toženki, da so iz njegove vsebine razvidni vsi zahtevani deli, ki jih določa zakon, zato je bil razlastitveni postopek sploh uveden, tekom postopka pa je razlastitvena upravičenka svojo zahtevo še dopolnila z več vlogami in na podlagi vsega tega je upravni organ presojal utemeljenost zahteve za razlastitev.

28.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, katere nepremičnine so bile zajete v zahtevi (parcele št. 246/2, 246/3, 246/4, vse k. o. ...), očita pa tožnik, da ni bil natančno določen obseg nepremičnin. Ker je bila predlagana razlastitev obravnavanih nepremičnin v celoti, je njihov obseg razviden iz javnih zemljiškokatastrskih podatkov. V izpodbijani odločbi je tudi ugotovljeno, da je bila pred vložitvijo zahteve za razlastitev že izvedena parcelacija nepremičnin, in sicer je bila nepremičnina parc. št. 246/1 k. o. ... razdeljena na dve novi nepremičnini s parc. št. 246/3 in 246/4, obe k. o. ..., kar izhaja iz odločbe GURS, Območne geodetske uprave Velenje št. 02112-661/2020-2 z dne 17. 2. 2021, in obvestila GURS, Območne geodetske uprave Velenje št. 02112-661/2020 z dne 20. 4. 2021, da so bile v zemljiškem katastru evidentirane spremembe na podlagi odločbe št. 02112-661/2020-2, tako da sta iz parcele 246/1 nastali parcela 246/3 in 246/4, kar je bilo zahtevi za razlastitev priloženo. To pomeni, da je bila parcelacija zemljišča predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomeni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP in ker je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Zato po presoji sodišča zahtevi za razlastitev dodatnega načrta parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije ni bilo treba prilagati. Razlastitveni upravičenec se je v zahtevi za razlastitev skliceval na razlastitev za namen gradnje in prevzema objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra in je izkazanost javne koristi utemeljeval na domnevi, ki jo zakon predvideva, kadar so nepremičnine predvidene v DPN, to pa je bilo v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj - Koper do priključka Velenje jug. Tožnik pri tem nepravilno navaja, da je v 4. členu Uredbe pri k. o. ... navedena le parc. št. 246/1. To ne drži, saj je sodišče ugotovilo, da sta v prvem odstavku 4. člena te Uredbe v alineji k. o. ... navedeni tako parcela št. 246/1 kot tudi parcela št. 246/2.

29.Tožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva in pravice do izjave zaradi vročitve nepopolne zahteve za razlastitev. Po ugotovitvi sodišča, da zahteva za razlastitev ni bila nepopolna in ob dejstvu, da je bila tožniku kot razlastitvenemu zavezancu vročena 26. 10. 2021 in se je z vlogo z dne 5. 11. 2021, ki jo je organ prve stopnje prejel 8. 11. 2021, do zahteve opredelil, pri čemer so se njegove navedbe nanašale predvsem na cenitve oz. vrednost odškodnine za razlaščene nepremičnine, ta tožbeni očitek ni utemeljen.

30.Tožnik nasprotuje tudi obstoju javne koristi za razlastitev njegovih nepremičnin.

31.Razlastitev je poseg v lastninsko pravico, ki jo Ustava RS varuje v 33. členu.³ Tudi pogoje za dopustnost razlastitve ureja Ustava RS, in sicer v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz citirane ustavne določbe torej izhaja, da je razlastitev dopustna le, če to zahteva javna korist. Ta razlastitveni namen (javna korist) mora obstajati na dveh ravneh. Prva raven je obstoj t.i. abstraktne javne koristi, ki jo je opredelil že zakonodajalec in je predpostavka za uvedbo razlastitvenega postopka (t.i. razlastitveni namen). Druga pa je t.i. konkretna javna korist, ki mora biti ugotovljena za konkretno nepremičnino.

32.Dopustni abstraktni razlastitveni nameni so določeni v 193. členu ZUreP-2.⁴ Po prvem odstavku 194. člena ZUreP-2 pa se za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena šteje, da je javna korist izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje.

33.Po drugem odstavku 192. člena ZUreP-2 je razlastitev dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Konkretna javna korist torej obsega javno potrebo, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov ter je realna, določna in konkretna. Pristojni organ jo ugotavlja v vsaki zadevi posebej. Ni dovolj, da razlastitveni namen in abstracto odtehta abstraktni interes lastnika; tehtanje je treba opraviti tudi v konkretni zadevi. To pomeni, da mora razlastitev v konkretni zadevi zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu.⁵

34.Sodišče ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi temelj za razlastitev javni interes, povezan z gradnjo objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra, tj. državne ceste od avtoceste A1 Šentilj - Koper na odseku Šentrupert do priključka Velenje jug. V izpodbijani odločbi so ugotovljeni vsi elementi tega, in sicer določna in konkretna opredelitev, nujna potrebnost ter sorazmernost javne koristi razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 8 do 10 je razvidno, da je upravni organ to presojo opravil. Tožnik pa tem ugotovitvam konkretno ne nasprotuje. Tudi ne drži, da bi upravni organ pri presoji odločil, da javna korist prevlada zgolj zato, ker so nepremičnine predvidene v DPN, pri čemer je ta akt pripravljen tako natančno, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru. Ugotavljal je namreč konkretno javno korist in jo ugotovil za dve nepremičnini, za tretjo predlagano nepremičnino pa je ni ugotovil in je v tem delu zahtevo za razlastitev zavrnil. Odločitev ni v nasprotju s prej citiranimi ustavnimi in zakonskimi zahtevami.

35.Dejstvo, da je predmet razlastitve tožnikov dom in dom njegove družine, to samo po sebi ne pomeni kršitve varovanih pravic iz 36. člena Ustave RS ter 8. člena EKČP. Tožbeni očitki o kršitvi pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave niso določno opredeljeni, zato se sodišče o njih opredeljuje, ob tem, da sta po presoji sodišča v konkretni zadevi izkazani tako abstraktna kot konkretna javna korist za zadevno razlastitev.

36.Sodišče je posledično ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

37.Sodišče je o stroških upravnega spora odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Prizadeta stranka ni zahtevala povrnitve stroškov.

-------------------------------

1V tem delu bi moralo sicer sodišče tožbo zaradi izostanka pravnega interesa zavreči.

2Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 12/2024 z dne 20. 11. 2024.

3Člen 33 Ustave RS: "Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja."

4Ob pogojih iz prejšnjega člena se nepremičnina lahko razlasti za naslednje namene: - za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra; - za gradnjo in prevzem objektov za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; - za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture; - za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj (prvi odstavek 193. člena ZUreP-2). Poleg razlastitvenih namenov iz prejšnjega odstavka, se lahko razlasti tudi nepremičnina, ki je potrebna za izvedbo omilitvenih ali izravnalnih ukrepov po predpisih o ohranjanju narave, če so bili ti ukrepi določeni zaradi izvedbe prostorskih ureditev iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 193. člena ZUreP-2).

5Glej L. Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 675.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 192, 194, 199

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.