Jedro

Odsotnosti pravnega temelja izpolnitve obveznosti ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na pravna načela. Pravna načela so (le) vrednostna merila, ki nakazujejo smer ravnanja v pravnih razmerjih in so uporabljiva samo pod predpostavko, da so operacionalizirana v ustreznih pravnih pravilih.

Začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem načeloma pomeni, da upnik (tožeča stranka) ne bo poplačan v celoti. To pa še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka, saj se odškodninska obveznost šteje za zapadlo šele od nastanka škode (165. člen OZ). V konkretnem primeru bo šele z zaključkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem znano, v kolikšni meri tožeča stranka ne bo prejela poplačanih svojih terjatev iz podizvajalskega razmerja z glavnim izvajalcem. Takrat bo znan obseg škode, zato je sedanji tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru preuranjen (prvi odstavek 311. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe se ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 57.023,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 49.275,04 EUR od 2. 2. 2011 dalje do plačila in od 7.748,75 EUR od 25. 5. 2012 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 4.957,27 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 57.023,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49.275,04 EUR od 2. 2. 2011 do plačila in od zneska 7.748,75 EUR od 25. 5. 2012 do plačila (I. točka izreka), - višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in - toženi stranki naložilo v plačilo 3.385,20 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (podizvajalec) je za glavnega izvajalca (S. d. d. - v stečaju) opravila dela po podizvajalski pogodbi št. P-026/05 na avtocestnem odseku L. - B. in po podizvajalski pogodbi št. 086/2004 na avtocestnem odseku H. - K. V tem sporu vtožuje zapadle in še neplačane obveznosti s strani glavnega izvajalca iz omenjenih poslov od tožene stranke (naročnika), ki je imela z glavnim izvajalcem sklenjeno pogodbo št. 1370/2004 glede del na prvem avtocestnem odseku in pogodbo št. 1096/2004 glede del na drugem avtocestnem odseku. Obe pogodbi med glavnim izvajalcem in toženo stranko (v nadaljevanju izvajalski pogodbi) sta vsebovali naslednji določili: „Izvajalec mora za zavarovanje svojih obveznosti iz naslova plačil podizvajalcem izročiti naročniku garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ..., ki bo krila tudi potrjene obveznosti izvajalca del do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti.“ (tretji odstavek 9. člena) „Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem tako, da postane veljavna šele s predložitvijo garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki krije tudi zavarovanje obveznosti izvajalca iz naslova plačil podizvajalcem.“ (prvi odstavek 20. člena).

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Štelo je, da je tožena stranka na podlagi izvajalskih pogodb prevzela odgovornost za plačilo podizvajalcev. Zato bi morala unovčiti bančno garancijo in poplačati tožečo stranko iz prejetega zneska. Ker bančne garancije ni unovčila, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) opustila dolžno skrbnost in s tem ravnala protipravno ter tožeči stranki povzročila škodo v vtoževani višini.

7. V skladu s prvim odstavkom 1083. člena ZOR, ki se kljub uveljavitvi OZ še vedno uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ, z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznosti, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. V konkretnem primeru je bila upravičenka iz bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti tožena stranka. Izvajalski pogodbi, ki sta bili sklenjeni med toženo stranko kot naročnico in glavnim izvajalcem, v skladu s splošnim pravilom ustvarjata pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prim. prvi odstavek 125. člena OZ). Da bi pogodbi učinkovali tudi za tretjega (tretji odstavek 125. člena OZ), bi morali biti izpolnjeni tudi pogoji, ki jih OZ predpisuje pri pogodbi v korist tretjega (126. člen OZ in nasl.). Prvi odstavek 126. člena OZ določa, da kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega. Tudi pogodba v korist tretjega mora imeti določen ali določljiv predmet obveznosti dolžnika - tožene stranke (v konkretnem primeru storitev: unovčenje bančne garancije; 34. člen OZ). Tega pa v konkretnem primeru ni bilo. Določena je namreč le obveznost glavnega izvajalca k predložitvi take garancije naročniku (tretji odstavek 9. člena) kot pogoj za veljavnost izvajalske pogodbe (prvi odstavek 20. člena izvajalskih pogodb), ne pa tudi obveznost tožene stranke, da unovči bančno garancijo (in tudi niso določeni pogoji, pod katerimi bi morala to storiti).

8. Tožena stranka bi bila tako dolžna unovčiti bančno garancijo za plačilo glavnega izvajalca do podizvajalca, če bi za to obstajal veljavni pravni temelj. Odsotnosti pravnega temelja izpolnitve obveznosti ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na pravna načela. Pravna načela so (le) vrednostna merila, ki nakazujejo smer ravnanja v pravnih razmerjih in so uporabljiva samo pod predpostavko, da so operacionalizirana v ustreznih pravnih pravilih.(1) Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in načelo prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ (22. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) utemeljilo protipravnost ravnanja (opustitve) tožene stranke.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka na dan prejema zahtevka tožeče stranke ni imela več odprtih obveznosti do glavnega izvajalca. Zato je materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da ni utemeljen zahtevek po 631. členu OZ, ki določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Glede na določbo 9. člena izvajalskih pogodb bi v primeru obstoja odprtih terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca izdana bančna garancija toženi stranki krila tveganje neplačevanja glavnega izvajalca svojim podizvajalcem. To pomeni, da bi bila tožena stranka ob prejemu utemeljenega zahtevka po 631. členu OZ le upravičena (ne pa tudi zavezana) unovčiti bančno garancijo. Brez izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ pa od tožene stranke unovčenja bančne garancije ni mogoče zahtevati.

10. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na nezapadlost odškodninske obveznosti tožene stranke. Začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem načeloma pomeni, da upnik (tožeča stranka) ne bo poplačan v celoti. To pa še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka, saj se odškodninska obveznost šteje za zapadlo šele od nastanka škode (165. člen OZ).(2) V konkretnem primeru bo šele z zaključkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem znano, v kolikšni meri tožeča stranka ne bo prejela poplačanih svojih terjatev iz podizvajalskega razmerja z glavnim izvajalcem. Takrat bo znan obseg škode, zato je sedanji tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru preuranjen (prvi odstavek 311. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je v posledici napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker pa je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na druge pritožbene razloge, ker na odločitev ne bi mogli vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

14. Tožena stranka je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do 956,80 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 883,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar znaša 2.269,20 EUR.

15. Za pritožbeni postopek pa se toženi stranki prizna 1.177,60 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar z upoštevanjem sodne takse za pritožbo v višini 1.227,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1) znaša 2.688,07 EUR.

16. Skupaj je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 4.957,27 EUR stroškov. Odmerjene stroške mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 121. Op. št. (2): Prim. VS RS sodba II Ips 184/2009.