Jedro

Ker se toženka ni odzvala vabilu na zaslišanje, ni založila za izvedenca avtomobilske stroke, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da ni dokazala svojih trditev, da ni zakrivila prometne nesreče. Ker je policija odredila odvzem krvi, izvidi pa so pokazali vinjenost, so izpolnjeni pogoji, da mora toženka po 7. členu ZOZP povrniti povzročeno škodo, katero je zavarovalnica izplačala oškodovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77127/2013, z dne 16. 5. 2013 v prvem odstavku izreka. Razveljavilo je tisti del sklepa, ki je bil v 3. točki izreka in naložilo toženi stranki celotne pravdne stroške tožeče stranke 538,38 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Že ko je bila zaslišana na sodišču, je navedla vsa pomembna dejstva v zvezi s prometno nesrečo. Zavijala ni v levo na nasprotno vozišče s kršitvijo cestnoprometnih predpisov, ampak ker je avto blokiral v krmilnem mehanizmu, kar se je zgodilo tik pred prometno nesrečo. Predno je začela zavijati v desni ovinek, je avto blokiral. To je bilo dokazano, saj je klicala serviserja, da se ji prižiga rumena lučka. Avto pa je bil vrnjen iz servisa dva dni pred tem. Serviser je povedal, da lahko pelje naprej, vendar se je zgodila nesreča. Prosila je tudi, naj zagotovijo avtovleko in pridejo ponjo, vendar niso prišli. Po nesreči je bilo vozilo fotografirano, vendar ni bil odrejen tehnični pregled vozila, kar je prosila na Policijski postaji. Sedaj pa je morala avto prodati, ker je brez službe. Vztraja, da je bila v treznem stanju, kar je lahko potrdila dr. O. D., ki jo je pregledovala. Niso ji določili testa alkoholiziranosti in tudi ne odvzema urina. Na kraj je prišel tudi prijatelj K., ki je pripeljal njene pse in pijačo. Ker je bila vidno pretresena in v šoku, je začela piti pred zdravstvenim domom, kar je povedala zdravnici. Zdravnica pa ni ugotovila vinjenosti. Šele dve uri po nesreči je bil odvzem krvi in urina. Če bi bila vinjena, bi zdravnica občutila zadah, ne pa da jo je ocenila za trezno.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi predvsem trdi, da ni kriva za prometno nesrečo, saj je avto zablokiral. Trdi tudi, da ni bila vinjena. Gre za dva ugovora, ki bi bila lahko relevantna pri reševanju tega spornega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno opre svojo odločitev na zavarovalno pogodbo, ki v pogojih določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice, če vozi vozilo pod vplivom alkohola. To ureja tudi 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

6. Sodišče prve stopnje je iz predložene dokumentacije ugotovilo, da je pri odvzemu krvi bilo ugotovljeno, da je presegla dovoljeno mejo 0,5 promila alkohola v krvi (po izmerjeni vrednosti 0,68 g/kg krvi). Tožena stranka ni predlagala, da sodišče postavi izvedenca, ki bi lahko ovrgel dokaz tožeče stranke. Tožeča stranka je dokazala svoje trditve, tožena stranka pa bi morala dokazati svoje. Iz zavarovalnih pogojev sledi, da je določeno obrnjeno dokazno breme, to je, da lahko tožena stranka dokaže, da ni bila vinjena. Tožena stranka se sklicuje le na ugotovitve zdravnice, ki jih je ta podala v zdravstvenem domu. Nato pa v pritožbi sama priznava, da je pila pred tem in sicer pred zdravstvenim domom, ker je bila stresirana. Vendar sodišče prve stopnje teh novot ni moglo upoštevati, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj teh trditev ni navajala prej in tudi v pritožbi ne ponuja ustreznih dokazov. Tako je sodišče prve stopnje lahko presodilo le dokaze, katere je imelo v spisu, ugotovilo, da je bila toženka vinjena.

7. Tožena stranka tudi lahko dokazuje, da njena vožnja ni kriva za nastalo prometno nesrečo oz. da ni vzročne zveze. Tožena stranka je trdila, da je zavila na drug vozni pas in povzročila trčenje, ker je zablokiral v avtu krmilni mehanizem. Ko je bila povabljena na glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje, se ni odzvala vabilu. Tožena stranka tudi ni založila predujma za izvedenca avtomobilske stroke, kljub temu da je bila pozvana k plačilu predujma. Na podlagi vseh teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da ni zavila na nasprotni vozni pas iz razloga, za katerega ne bi odgovarjala.

8. Toženka je le predložila dokazila, da je bilo vozilo pred tem popravljeno. To dejstvo pa ne potrdi njene trditve, da je zavila na nasprotni vozni pas zaradi okvare vozila.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).