Jedro

Po ZPP nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da namesto nje do skrajnosti išče materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, marveč je pot za dosego cilja: nudenje pravnega varstva pravdnim strankam in s tem vzpostavitev pravnega reda. Sodišče mora pri vodenju postopka upoštevati še druga načela, med njimi načelo, da morata stranki pošteno uporabljati pravice, ki jima gredo po zakonu o pravdnem postopku in da morata omogočiti sodišču, da ob smotrni izrabi časa in sredstev pravočasno opravi svojo nalogo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 795.294 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od 15.8.1995 do plačila. Višji tožbeni zahtevek glede obresti je zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnikove potrebne pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke, potrdilo izpodbijano sodbo in toženi stranki naložilo povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov.

Proti tej odločitvi je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka navaja, da se je pritožila proti sodbi prvostopenjskega sodišča, ki jo je obsodilo na plačilo 795.294 tolarjev z obrestmi. V pritožbi je uveljavljala, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlagala dokaz z zaslišanjem tožene stranke, toda pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, zaradi česar tožena stranka meni, da je bistveno kršilo določilo prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Pojasnjuje, da je pred sodiščem prve stopnje izjavila, da ničesar ne ve o zadevi in je namesto izvedbe dokaza z zaslišanjem tožene stranke predlagala zaslišanje priče F. Š., toda tedaj ni predvidevala, da sodišče njegovi izpovedi ne bo verjelo in bo razsodilo na podlagi drugih nepreverjenih in posrednih dokazov. Ker se je to zgodilo, sodišče ni pravilno in polno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni verjelo priči Š., da je bilo odpeljanih le 25.000 m3 gramoza in da ima tožena stranka terjatev do tožnika v znesku 500.000 tolarjev. Zato je tožena stranka v pritožbi zahtevala izvedbo novih dokazov in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, toda višje sodišče je njen predlog zavrnilo z navedbo, da bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. S tem pa je kršilo veliko pomembnejše načelo materialne resnice, ki pomeni težnjo po izdaji pravilne sodne odločbe.

Uzakonjeno je v prvem odstavku 7. člena ZPP, po katerem mora sodišče po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, in v tretjem odstavku 7. člena ZPP, po katerem sme sodišče celo izvesti dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zmotno meni, da je načelo materialne resnice najpomembnejše načelo pravdnega postopka. Teoretiki civilnega procesnega prava namreč poudarjajo, da tvorijo temeljna načela pravdnega postopka dialektično celoto: nobeno načelo ni izpeljano do skrajnih mej in vsa se med seboj harmonično dopolnjujejo. So objektivni izraz pravnega nazora družbe o vlogi pravdnega postopka, v katerem naj pravdni stranki s sodbo dosežeta svoj subjektivni cilj, to je pravno varstvo.

Temeljne določbe o naravi sodnih postopkov v slovenski državi so zapisane v 22. do 25. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), pa tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je ratificiral Državni zbor in so objavljene v Uradnem listu, npr. v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (Ur.l. SFRJ, št.7/71- MP in RS, št. 35/92 - MP, št.9) in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št.7). V njih je posebej zagotovljena enakost državljanov, ki v konkretnih primerih uveljavljajo svojo pravico v postopku pred sodišči in jim je treba zagotoviti pravično sojenje. To pomeni, da morata imeti obe stranki v postopku enak položaj in da morajo biti njune možnosti za predstavitev primera uravnotežene.

Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornosti postopka, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožena stranka, ki se sklicuje na načelo materialne resnice, ki je zapisano v 7. členu ZPP, ki se še uporablja, spregleda določilo drugega odstavka tega člena, ki od pravdnih strank zahteva, da morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo. Da načelo iskanja materialne resnice ni samo sebi namen, temveč le pot za dosego cilja, izhaja tudi iz novega, krajšega besedila sedaj spremenjenega 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki bo kmalu začel veljati. To je za pravdni postopek razumljivo, saj v njem sodišče obravnava razmerja, ki načeloma temeljijo na dispozitivnih normah civilnega materialnega prava. Vendar tudi po določilih sedaj veljavnega ZPP nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da namesto nje do skrajnosti išče materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, marveč je pot za dosego cilja: nudenje pravnega varstva pravdnim strankam in s tem vzpostavitev pravnega reda.

Sodišče mora pri vodenju postopka upoštevati še druga načela, med njimi načelo, da morata stranki pošteno uporabljati pravice, ki jima gredo po zakonu o pravdnem postopku in da morata omogočiti sodišču, da ob smotrni izrabi časa in sredstev pravočasno opravi svojo nalogo.

V konkretnem primeru je imela tožena stranka obilo možnosti za uveljavitev svojega pogleda na spor. Večkrat je bila povabljena na glavno obravnavo, a se narokov dne 12.3.1997 in 26.3.1997 ni udeležila, dne 18.4.1997, ko sta bili navzoči obe pravdni stranki, pa je izjavila, da o zadevi ničesar ne ve, predlagala je nekatere dokaze in preložitev obravnave, na glavno obravnavo dne 21.5.1997, ko sta bila zaslišana od nje predlagana priča F. Š. in tožnik ter je sodišče pregledalo listine, pa spet nihče ni prišel. Če bi bila prisotna tožena stranka, ki se je po določilu prvega odstavka 265. člena ZPP odpovedala pravici, da bi bila zaslišana kot stranka, in bi ob zaslišanju priče Š. ocenila, da bi predsednik krajevne skupnosti morda vendarle lahko dopolnil pričino izpoved, bi lahko preklicala svojo izjavo z naroka dne 18.4.1997, da ji niso znana dejstva v zvezi z zadevo. Ker ni bila navzoča in izjave ni preklicala, je sodišče pravilno ravnalo, ko je zaslišalo le tožečo stranko. Zahteva tožene stranke, naj sodišče naknadno zasliši tudi njo, ni nov dokaz v smislu prvega odstavka 352. člena ZPP. Tudi listinske dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v pritožbi, bi bila morala predložiti sodišču takoj po naroku dne 18.4.1997, čeprav je pritožbeno sodišče kasneje ocenilo, da ti dokazi ne bi mogli vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbena zahteva, naj se terjatev tožene stranke do tožnika pobota z delom tožbenega zahtevka, pa je bila prepozna, saj po določilu tretjega odstavka 352. člena ZPP v pritožbi ni mogoče uveljavljati ugovora pobota, ki ni bil uveljavljen že pred sodiščem prve stopnje.

Ker iz vsega povedanega izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vodili postopek, revizijska trditev o bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ni utemeljena.

Zmotne uporabe materialnega prava revizija, kljub temu, da jo je sestavil odvetnik, ne razloži, zato revizijsko sodišče lahko izrazi le svoje strinjanje z uporabo določila 454. člena ZOR, po katerem mora tožena stranka plačati tisto, kar je kupila na podlagi pogodbe z dne 24.1.1994. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker revizija ni bila utemeljena, jo je sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Predlog za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP.