Jedro

Če tožnik nedoločen zahtevek, ki ni vseboval zneska vtoževane terjatve, dopolni z zneskom, gre za dopolnitev nedoločno postavljenega zahtevka in ne za spremembo tožbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v točki I.1 in IV izreka, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka, vsebovana v V. točki izreka, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v točki III.1 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa se pritožba zavrne ter v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo sodišče ni dovolilo spremembo tožbe, kakor jo je tožeča stranka podala v vlogi z dne 4.3.2009 (točka I.2 izreka). Spremembo tožbe, kakor jo je tožeča stranka podala v vlogi z dne 21.9.2006 je dopustilo pod 2. točko (točka I.3 izreka), ne pa tudi pod 3. točko (točka I.1 izreka). V II. točki izreka je vrednost spora za razveljavitev odločbe o priznanju skladove pokojnine in sklepa Upravnega odbora ovrednotena na 4.726,64 €. S točko III.1 sta razveljavljena odločba o priznanju skladove pokojnine in sklep Upravnega odbora. S točko III.2 so tožni stranki naloženi v plačilo zneski skladove pokojnine, zapadli v času od januarja 2000 do septembra 2006 z zakonskimi zamudni obrestmi. S IV. točko izreka je zavrnjen zahtevek za plačilo dne 2.10.2006 zapadle skladove pokojnine (zavarovalnine) v višini 77,01 € z obrestmi in zahtevek za plačilo v bodoče zapadlih obrokov starostne zavarovalnine, kakor je bil postavljen v 3. točki zahtevka, vsebovanega v tožbi. S V. Točko izreka je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper I.1. in IV. točko izreka zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je spregledalo, da z vlogo z dne 21.9.2006 zahtevek pod točko 3 ni bil spremenjen, ampak je bil popravljen, saj je bil v tem delu (glede bodoče zapadlih obrokov pokojnine oz. zavarovalnine) zahtevek v tožbi po višini nedoločen. Ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo, da ga popravi, ga je popravila sama z vlogo z dne 21.9.2006 in ga v tem delu ni spreminjala. Zavrnilnemu delu odločbe (točki IV izreka) pa nasprotuje z argumentom, da je zavarovalni primer nastopil 1.1.2000, zato je od tega dne dalje tožena stranka dolžna plačevati zavarovalnino, pri čemer je upravičena zahtevati tudi v bodoče zapadle zneske, ker gre za pravno dopusten zahtevek v bodoče zapadlih terjatev (podobno kot velja za preživnino).

Tožena stranka se pritožuje zoper III.1. In III.2. točko izreka. Uveljavlja vse tri z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Ne soglaša z neločljivo povezanostjo 1. in 2. točke zahtevka. Meni, da bi moral biti zahtevek za razveljavitev odločbe Sklada in Upravnega odbora sklada zavržen, ker tožeča stranka za ta del zahtevka ni izkazala interesa. Meni, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, ker sodišče ni sledilo njenemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke. Zatrjuje, da je dokazni predlog za postavitev izvedenca te stroke ustrezno argumentirala. Če sodišče meni drugače, bi jo v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati, da argumentacijo dokaznega predloga pojasni ali dopolni. Ker tega ni storilo, je bila storjena bistvena kršitev postopka. Opozarja, da členov Pravil, s katerimi utemeljuje svoja stališča, ni dolžna navajati, ker gre za materialno pravo. Svoje navedbe ocenjuje za tako natančne, da bi sodišče morale privesti do 12. čl. Pravil. Trdi, da je sodišče napačno razumelo njene navedbe o prehodu na kapitalske donose in o medgeneracijski solidarnosti, s katerimi ni prišla v nasprotje sama s seboj. Tožena stranka ima poleg tožnika še veliko članov. Na način, kot delovanje sklada razume sodišče, bi zaradi spremenjenega finančnega stanja zgolj stari člani lahko uveljavili svoje pravice, določene s starimi Pravili, ostali člani pa bi ostali brez pravic. Vztraja pri podanem ugovoru zastaranja.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da se nobena od pravdnih strank ne pritožuje zoper odločitev iz I.2. in I.3. ter II. točke izreka, zato je izpodbijana odločba v tem delu pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je kršilo procesna pravila, ker tožeče stranke po vložitvi tožbe skladno s 108. čl. ZPP ni pozvalo, da tožbo popravi: napove vrednost spornega predmeta iz 1. točke zahtevka in s tem doseže, da bi bila preverljiva stvarna pristojnost (45. čl. ZPP); določno postavi zahtevek za bodoče terjatve – 3. točko zahtevka (1. odstavek 180. čl. ZPP). Obravnavalo je torej tožbo, za katero ni bilo ugotovljivo, ali jo je upravičeno obravnavati in ki je bila v delu, ki se nanaša na bodoče terjatve, nesposobna za obravnavanje.

Tožena stranka v tej fazi postopka na nesposobnost tožbe za obravnavanje in nepreverljivost stvarne pristojnosti ni opozorila (niti v odgovoru na tožbo, niti v vlogi z dne 17.1.2005 – l. št. 43, niti v vlogi z dne 20.9.2006 l. št. 47). Tožeča stranka je prvo od nepravilnosti (nedoločno postavljen zahtevek) odpravila sama z vlogo z dne 21.9.2006 (list. št. 51); določila višino iztoževanih bodočih terjatev. Šele s to vlogo je bil zahtevek v 3. točki postavljen tako, da je sposoben za obravnavanje, zato je utemeljena trditev iz pritožbe tožeče stranke, da dopolnitev 3. točke zahtevka predstavlja postavitev določnega zahtevka in ne njegovo zvišanje in s tem spremembo. Šele z vložitvijo vloge z dne 21.9.2006 je torej zahtevek določno postavljen in je mogoče ugotavljati vrednost spora. Zaradi odsotnosti poziva sodišča na popravo tožbe (postavitev določnega zahtevka v 3. točki in napoved vrednosti 1. točke zahtevka) je šele po vložitvi te vloge nastopil trenutek, v katerem bi sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 17. čl. ZPP po uradni dolžnosti lahko presodilo, ali je pristojno odločati o zadevi.

Tega ni storilo, niti se ni lotilo razčiščevanja vrednosti spora. Vrednost 1. točke zahtevka je po opozorilu tožene stranke, da vrednost spora ni znana, tožeča stranka napovedala šele na naroku za glavno obravnavo dne 12.3.2009 na 60 € (list. št. 98). Tožena stranka napovedani vrednosti ni ugovarjala. Sodišče je to vrednost na naroku dne 30.9.2009 na podlagi 3. odstavka 44. čl. ZPP zvišalo na 4.726,64 € (list. št. 148). Ker zvišanju te vrednosti na 4.726,64 € nobena od strank ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva to vrednost. Po popravi zahtevka oz. določni postavitvi zahtevka (po vložitvi vloge z dne 21.9.2006) in upoštevajoč določitev vrednosti 1. točke zahtevka, je vrednost spora ugotovljiva in znaša: vrednost 1. točke zahtevka 1,132.692,01 SIT (4.726,64 € - preračunano po tečaju 239,64 SIT/€) vrednost 2. točke zahtevka 1.132.691,80 SIT vrednost 3. točke zahtevka 2,478.120- SIT (60 X 41.302- SIT), skupaj 4,743.503,81 SIT (40. čl. ZPP).

Ta znesek presega 2 mio SIT, ki je bil v letu 2006, ko je bil zahtevek postavljen, mejnik za razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem. Kot že rečeno, bi sodišče tedaj na osnovi 1. odstavka 17. čl. moralo presoditi stvarno pristojnost. Tega tedaj ni storilo; predhoden preizkus tožbe je povsem spregledalo. Obravnavalo je zadevo, ki ni sodila v njegovo pristojnost in s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Ker je nobena od strank v pritožbi ni uveljavljala, pritožbeno sodišče pa na na to bistveno kršitev postopka ne pazi po uradni dolžnosti, te kršitve ni potrebno upoštevati in sodbe ne razveljavljati (2. odstavek 350. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej pravno veljavno odločalo o zahtevku, kakor je bil postavljen z vlogo z dne 21.9.2006 (1. in 2. točki zahtevka), medtem ko o 3. točki zahtevka ni odločalo, ker je nepravilno štelo, da oblikovanje tega zahtevka v vlogi z dne 21.9.2006 predstavlja nedovoljeno spreminjanje tožbe in ne postavitve zahtevka, kakor je obrazloženo zgoraj. Odločitev v točki I.1 sodišče na osnovi 3. točke 365. čl. ZPP razveljavlja, ker, kakor je obrazloženo zgoraj, določitev zneska v bodoče zapadajočih terjatev ne predstavlja spremembe tožbe, ampak določno postavitev zahtevka.

Spremembe tožbe, kakor je bila oblikovana z vlogo z dne 3.3.2009, sodišče ni dopustilo, ker tožena stranka s spremembo tožbe ni soglašala, sodišče pa zvišanja (spremembe) ne sme dovoliti, ker je na osnovi zakonske domneve iz 1. odstavka 185. čl. ZPP nesmotrna (zvišanje zahtevka bi terjalo obravnavo pristojnosti pred okrožnim sodiščem). V tem delu (točka I.2 izreka) odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija nobeden od pritožnikov.

Tudi pritožba zoper IV. točko izreka je utemeljena. S to točko izreka je brez razloga zavrnjen zahtevek za plačilo zavarovalnine v višini 77,01 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2006 dalje. Na dan zaključka postopka je tudi ta zavarovalnina že zapadla v plačilo. Kot zapadle obroke zavarovalnine je treba obravnavati tudi obroke, ki so zapadli do zaključka postopka, saj sodišče odloča po stanju v času odločanja. Po drugi strani pa tega dela zahtevka - tudi če ga je štelo za bodoče zapadlo terjatev – sodišče ne bi smelo zavrniti (podrobnejša obrazložitev v naslednjem odstavku). Zahtevek za plačilo zavarovalnine v višini ___ € mesečno, postavljen v tožbi, je s IV. točko izreka neutemeljeno zavrnjen. Če bi bil ta del zahtevka še obstoječ, bi moral biti zaradi nedoločnosti in s tem nesposobnosti za obravnavanje zavržen; ker pa je bil v vlogi z dne 21.9.2006 nadomeščen z novim zahtevkom, ni predmet obravnavanja.

Opozoriti pa velja tudi na nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik v bodoče zapadlih obrokov zavarovalnine v sodnem postopku ne more zahtevati. Tožnikov zahtevek iz 3. točke (postavljen v vlogi z dne 21.9.2006) je primerljiv z zahtevkom za plačilo rente, ki ga upravičenec lahko postavi tudi za bodoče zapadle terjatve (primerjajte 2. odstavek 167. čl. Obligacijskega zakonika). O tem zahtevku sodišče sploh še ni odločalo, ker spremembe tožbe v tem delu ni dovolilo. Zahtevek za plačilo dne 2.10.2006 zapadle starostne zavarovalnine v višini 77,01 € z obrestmi in kasneje zapadlih obrokov starostne zavarovalnine bo moralo prvostopenjsko sodišče obravnavati v ponovljenem postopku.

Ker zahtevka za plačilo od novembra 2006 dalje zapadlih obrokov starostne zavarovalnine sodišče prve stopnje sploh še ni obravnavalo, pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavlja, saj o zahtevku odloča sodišče prve stopnje (355. čl. ZPP).

Razveljavljena je tudi odločitev o pravdnih stroških (V. točka izreka), kajti o stroških postopka bo na osnovi uspeha strank odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

O pritožbi tožene stranke Pritožba zoper III.1. točko izreka je utemeljena in v tem delu izpodbijana sodba razveljavljena (354. čl. ZPP). Za odločitev o tem delu zahtevka sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker tudi tožeča stranka za ta del zahtevka ni navedla razlogov, jo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dolžno pozvati, da jih navede (3. odstavek 318. čl. ZPP). Pri tem velja opozoriti, da je odločba, katere razveljavitev tožeča stranka zahteva, podlaga za izplačilo tistega dela zavarovalnine, ki je za obe stranki sprejemljiv.

Pritožba tožene stranke zoper III.2. točko izreka pa ni utemeljena, zato je v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrjena (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, ki je skladno s sodno prakso (odločbi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 224/2000 in II Ips 752/2007) razmerje med pravdnima strankama (oziroma med tožnikom in Skladom za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije) obravnavalo kot pogodbeno razmerje. Enostransko spreminjanje pogodbe ni dopustno. Tožena stranka je pri odmeri tožnikove pokojnine dolžna spoštovati zavarovalno pogodbo, ki je bila sklenjena skladno z 79. čl. Pravil Sklada za vzajemno pomoč zasebnih obrtnikov v Ljubljani (v nadaljevanju Pravila 1972 – dokaz A 71). Pogodbena volja obeh pogodbenikov je namreč bila, da se tožniku odmeri pokojnina, upoštevajoč čas plačevanja prispevkov v sklad, povečan za desetletno obdobje, ker je v članstvo Sklada za vzajemno pomoč zasebnih obrtnikov v Ljubljani (v nadaljevanju sklad) vstopil v enem letu od začetka obratovanja. Finančno vzdržnost sklada tožena stranka zagotavlja s spreminjanjem zavarovalnih razredov za odmero prispevkov in pri izračunavanju osnov, od katerih se odmerjajo pravice (5. člen Pravil 1972; 5. člen Pravil Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije s spremembami in dopolnitvami sprejetimi na 41. občnem zboru dne 20.4.1998 – v nadaljevanju Pravila 98 - dokaz B 8). Zaradi splošno sprejetega obligacijskega načela spoštovanja prevzetih obveznosti (dolžnost izpolnitve obveznosti) je finančno vzdržnost sklada nesprejemljivo zagotavljati z zmanjševanjem dogovorjenih pravic. Prevzete obveznosti je treba spoštovati (pacta sunt servanda). Za sprejeto odločitev sodišča prve stopnje govori tudi načelo vestnosti in poštenja – temeljno obligacijsko načelo. V skrajnem slučaju je v primeru spremenjenih okoliščin mogoče zahtevati razvezo pogodbe, vendar takih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje in razveze pogodbe ne zahteva.

Dokazni predlog po izvedeniškem mnenju finančne stroke je zato nepotreben, saj tudi zmanjšanje varnostne rezerve, predvidene z 12. čl. Pravil 98, ki bi jo tožena stranka eventualno dokazala, ne more biti razlog za nespoštovanje prevzetih obveznosti. Solventnosti družbe ni mogoče vzdrževati z zmanjševanjem pogodbeno dogovorjenih pravic. Načelo vzajemnosti in solidarnosti ter enakopravno obravnavanje članov je zagotovljeno z obravnavanjem članov v okviru pravic in obveznosti, ki so jih z zavarovalnimi pogodbami prevzeli in pridobili. Če je tožena stranka solventnost in finančno vzdržnost sklada zagotavljala tudi s spreminjanjem pravil, je to lahko legitimno storila le za tiste člane, ki so spremenjene pogoje sprejeli oz. se včlanili po spremembi pravil oz. sklepali pogodbe skladno s temi pravili.

Ugovor zastaranja je utemeljeno zavrnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z opredelitvijo terjatve in pravno podlago, na osnovi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni iztekel. Ker je s tožbo tožnik uveljavljal tudi v bodoče zapadle terjatve, v teku postopka zapadli obroki zavarovalnine zaradi vložene tožbe ne morejo zastarati.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.