Jedro

Ker je vsota dolgovane glavnice in pripadajočih obresti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že presegla preostanek vrednosti podedovanega premoženja, je dedinja dolžna plačati samo še ta preostanek.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se drugi toženki nalaga, da tožnici v roku 15 dni plača 4789,38 EUR.

II. Sicer se toženkina pritožba zavrne, tožničina pritožba pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica je dolžna drugi toženki plačati 136,56 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, sama pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je druga toženka dolžna tožnici plačati 3922,62 EUR z obrestmi od navedene glavnice od 23. 12. 2009 do plačila, vendar največ do višine podedovanega premoženja po pok. V. K., ki znaša 7514,36 EUR (1. točka). Višji zahtevek je zavrnilo (2. točka) ter drugo toženko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožnice v znesku 84 EUR (3. točka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in druga toženka.

3. Toženka očita, da je sodba ponovno nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč ugotavlja, da vrednost zapuščine, ki jo je podedovala ona, znaša 7514,36 EUR, da je poplačala terjatve do zapuščine, in sicer do I. K. 661 EUR, do E. L. 479,98 EUR in stroške avtomobila 1584 EUR, kar je skupaj 2724,98 EUR, kljub temu pa je odločilo, da odgovarja do višine zapuščine 7514,36 EUR. Trdi, da bi bila dolžna plačati kvečjemu 4789,38 EUR. Sicer pa meni, da bi sodišče vendarle moralo upoštevati še poplačilo dolga za stroške skladiščenja zapustnikovih stvari v višini 6000 EUR I. K. Ta jih je v zapuščino prijavil, dedinja pa jih je priznala ter se jih zavezala plačati, kar je tudi prostovoljno storila. Tako bi bila, sklene, dolžna še kvečjemu 1034,38 EUR. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev ugodilnega dela sodbe in opredeljuje še pritožbene stroške.

4. Tožnica pa meni, da toženkine obveznosti sodišče ne bi smelo omejiti do vrednosti podedovanega premoženja, pač pa bi ji moralo le naložiti v plačilo terjatev 3922,62 z obrestmi od 23. 12. 2009 dalje. Opozarja, da je zapustnik umrl 9. 7. 2006, ko je na toženko tudi prešla zapuščina in da jo je pozvala k plačilu 20. 8. 2009. Meni, da dedič ne bi smel odgovarjati omejeno, če je s poplačilom zapustnikovih dolgov zamudil, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1013/2004. Meni, da je na tak način kot upnik v slabšem položaju od drugih upnikov. Predlaga ustrezno spremembo sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, tožničina pritožba pa ni utemeljena.

6. Ugotovljena pravno pomembna dejstva pritožbeno sodišče sprejema kot zanesljivo ugotovljena, so pa sledeča: tožničin dolg do zapuščine znaša 3922,62 EUR z obrestmi od 23. 12. 2009 dalje; vrednost zapuščine, ki jo je podedovala druga toženka, znaša 7514,36 EUR; druga toženka je že poplačala nekatere dolgove do zapuščine, in sicer v skupni vrednosti 2724,98 EUR (do I. K. 661 EUR, do E. L. 479,98 EUR in stroške hrambe avtomobila 1584 EUR).

7. Očitek, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil I. K. plačan dolg zapuščine 6000 EUR, ni utemeljen, razlogi, ki jih je za to v 3. odstavku na strani 9. nanizalo sodišče prve stopnje, pa se pritožbenemu sodišču zdijo prepričljivi in jim ni kaj dodati; Ne bo jih ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena, konkretno pa teh razlogov pritožba tudi ne napada. Kljub temu, da je dedinja (domnevno) terjatev priznala, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je presodilo, ali je ta res obstajala oz. v kakšni višini, saj bi sicer lahko prišlo do zlorabe pravic.

8. Vendar iz pravkar povzetega ne izhaja, da je toženkina obveznost do upnika zapuščine omejena do njene višine, pač pa le do njenega preostanka, kar je 4789,38 EUR, v čemer ima toženkina pritožba popolnoma prav. Po 1. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, upnike pa poplača, dokler te vrednosti ne zmanjka, in sicer, kot je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, po pravilu prior tempore potior iure. Za poplačilo našega upnika je od zapuščine v času sojenja (konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje) na razpolago torej še 4789,38 EUR. Ker pa je vsota glavnice dolga 3922,62 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 23. 12. 2009 na ta dan že presegla razpoložljivi znesek (1), je dedinja dolžna plačati le še tega.

9. Toženka nima prav, da se obveznosti dediča iz naslova obresti ne bi smelo omejevati, češ da gre za njegovo osebno odgovornost, kot je to v enem primeru razsodilo Višje sodišče v Kopru (I Cp 1013/2004 17. 1. 2006). Vrhovno sodišče RS je kasneje, 19. 3. 2009 v zadevi II Ips 59/2009, odločilo in obrazložilo drugače, namreč da odgovarja dedič z aktivo zapuščine za glavno in stranske terjatve, dokler ta aktiva ni porabljena, potem pa ne več, da potem njegova osebna odgovornost preneha. Dedič po presoji pritožbenega sodišča upniku za več lahko odgovarja kvečjemu po kakšni drugi (npr. odškodninski) podlagi, za kar pa mora upnik izkazati vse potrebne predpostavke.

10. Po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo ter s tem delno ugodilo toženkini pritožbi, ki jo je sicer zavrnilo, prav kakor tožničino pritožbo v celoti in potrdilo del nespremenjene izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP).

11. Na odločitev o stroških postopka sprememba odločitve ni vplivala, po 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP pa je bilo treba odločiti še o pritožbenih stroških. Tožničin pritožbeni uspeh je približno 35 % in v takem deležu je upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP), kar znaša 136,56 EUR. (Njeni pritožbeni stroški so stroški sodnih taks 225 EUR, sestava pritožbe 95,40 EUR, PTT pavšal 20 EUR, pavšal za materialne stroške 20 EUR, vse razen taks povečano za 22 % DDV, skupaj 390,18 EUR.) Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ). Stroške svoje neuspešne pritožbe krije sama (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Po izračunu uradnega programa Vrhovnega sodišča RS http://nsirius.sigov.si:8180/izo-web/spring/izracun?execution=e1s1 znašajo obresti do tega dne 1857,16 EUR, skupaj torej 5779,78 EUR.