Jedro

Med strankama nisporno, da je tožnik podal vlogo za pridobitev statusa ZDS zemeljskega plina po izteku prehodnega obdobja iz 525. člena EZ-1. To pomeni, da tožnik, če še vedno opravlja distribucijo zemeljskega plina znotraj zaprtega sistema, to dejavnost opravlja brez ustreznega dovoljenja in zato v nasprotju s predpisom. Ne pomeni pa, da je njegova zahteva za izdajo dovoljenja prepozna in je zato odločitev o zavrženju zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP napačna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za energijo št. 142-4/2016-02/646 z dne 3. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) zavrgla vlogo tožnika z dne 8. 11. 2016 za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema zemeljskega plina družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik). V obrazložitvi navaja, da Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1) v 525. členu določa, da se morajo obstoječi zaokroženi gospodarski kompleksi iz 73. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) uskladiti z 226. do 233. členom EZ-1 najkasneje v 18 mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do vključno 22. 9. 2015. Ker je tožnik vlogo za izdajo dovoljenja vložil šele 8. 11. 2016, je zamudil zakonsko določen rok za vložitev zahtevka. Zato je toženka na podlagi tretje točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo kot prepozno zavrgla.

2. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo. Navaja, da je vlogo vložil na podlagi poziva toženke z dne 14. 10. 2016, ki jo je kljub temu zavrgla, kar je nerazumljivo. Tožnik je vršil distribucijo zemeljskega plina na podlagi licence, veljavne do 15. 4. 2016, potem pa je začel s postopkom njenega podaljševanja. Zaradi tega postopka je toženka očitno ugotovila, da tožnik nima urejenega statusa v skladu z novim EZ-1. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev statusa zaprtega distribucijskega sistema (v nadaljevanju ZDS) zemeljskega plina, kar izhaja iz dokumentacije, ki jo je tekom postopka poslal toženki. Vloga pa je bila zavržena in to kljub temu, da je bil tožnik o tem, da mora podati vlogo, obveščen prepozno. Meni, da bi ga morala toženka ustrezno obvestiti o potrebnih spremembah statusa, česar ni storila. Tako togo razumevanje zakonodaje, da se vloga zavrže zgolj zato, ker ni bila oddana pravočasno, četudi je vlagatelj pogoje izpolnjeval ves čas, je povsem nerazumno in ni v skladu z voljo zakonodajalca. Zakona ni mogoče razumeti tako, da izgubiš pravico samo zato, ker nisi pravočasno zahteval izdaje ustreznega pravnega akta. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je toženka dovoljenje dolžna izdati, ker ga bo sicer nadomestila sodba. Zahteva tudi povračilo stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je pri tožniku po uradni dolžnosti uvedla postopek nadzora in ga z dopisom pozvala k posredovanju pojasnila glede odjema zemeljskega plina na območju industrijske cone X. Tožnik je hkrati s pojasnilom toženki posredoval tudi vlogo, v kateri je jasno navedel, da prosi za pridobitev statusa ZDS. Na podlagi tega dopisa je toženka odprla novo zadevo, ki se nanaša na dodelitev statusa ZDS zemeljskega plina pod opr.št. 142-4/2016/646. Toženka torej z dopisom št. 432-26/2016-02/646 z dne 3. 11. 2016 tožnika ni pozvala k podaji vloge za izdajo dovoljenja o pridobitvi statusa ZDS zemeljskega plina, ampak le k pojasnilu v postopku nadzora. Vsa dodatna pojasnila, na katera se sklicuje tožnik, je toženka zahtevala v okviru postopka nadzora, zaradi preverjanja zakonitosti izvajanja oskrbe z določbami EZ-1. Četudi bi te tožbene navedbe držale, pa lahko organ na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo zavrže kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. 525. člen EZ-1 določa, da se morajo obstoječi zaokroženi gospodarski kompleksi iz 73. člena EZ uskladiti z določbami 226. do 233. člena EZ-1 najkasneje v 18 mesecih po uveljavitvi zakona tj. do 22. 9. 2015. Tožnik je vlogo podal kasneje, zato jo je toženka zavrgla. Toženka ni dolžna obveščati strank o spremembah in novostih zakona. Kljub temu je potencialne odjemalce z elektronskim sporočilom z dne 14. 5. 2015 obvestila o novi ureditvi ZDS in materialnem roku za podajo vloge. To obvestilo pa na zamudo zakonsko določenega roka nima nobenega vpliva. V zvezi z navedbami o podaljšanju licence toženka pojasnjuje, da je po 549. členu EZ-1 prenehala veljati Uredba o pogojih in postopku za izdajo ter odvzem licence za opravljanje energetske dejavnosti. Toženka nima več pravne podlage za izdajo licence in je tožniku kot izvajalcu energetske dejavnosti ni več treba pridobiti. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka svojo odločitev opira na prehodne določbe EZ-1, ki je stopil v veljavo dne 22. 3. 2014. 525. člen tega zakona določa, da se morajo obstoječi zaokroženi gospodarski kompleksi iz 73. člena Energetskega zakona1 (v nadaljevanju EZ) uskladiti z 226. do 233. členom tega zakona najkasneje v 18 mesecih po uveljavitvi tega zakona.

6. Iz določbe 73. člena EZ izhaja, da je v času njegove veljavnosti na zaokroženih gospodarskih kompleksih dobavo odjemalcem znotraj tega kompleksa lahko izvajal posrednik, ki je s sistemskim operaterjem prenosnega ali distribucijskega omrežja sklenil pogodbo o dobavi energije. Posrednik je moral za opravljanje svoje dejavnosti izpolnjevati enake pogoje kot sistemski operater prenosnega ali distribucijskega omrežja in zagotoviti dobavo energije končnim odjemalcem pod pogoji, ki niso manj ugodni, kot bi bili pogoji oskrbe z energijo neposredno iz omrežja.

7. 227. člen EZ-1 pa v prvem odstavku določa, da lahko sistem za distribucijo zemeljskega plina, ki je s skupnim odjemnim mestom priključen neposredno na prenosni sistem in je namenjen distribuciji zemeljskega plina na geografsko zaokroženem industrijskem ali poslovnem območju ali območju za skupne storitve in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, pridobi status zaprtega distribucijskega sistema z dovoljenjem agencije, če: - so zaradi posebnih tehničnih ali varnostnih razlogov operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev tega sistema integrirani ali - omrežje distribuira zemeljski plin predvsem lastniku sistema ali njegovim povezanim podjetjem. Ta pogoj je izpolnjen, če vsaj 80 % vsote letno porabljenega zemeljskega plina odpade na lastnika sistema in njegova povezana podjetja.

Po 1. odstavku 228. člena Agencija o pridobitvi statusa zaprtega distribucijskega sistema izda dovoljenje na podlagi zahteve lastnika tega sistema ali druge osebe, ki bo upravljala zaprt distribucijski sistem (v nadaljnjem besedilu: operater zaprtega distribucijskega sistema).

8. Toženka sicer pravilno povzema prehodno določbo 525. člen EZ-1, po kateri morajo osebe iz 73. člena EZ svoj status uskladiti z novim zakonom do 22. 9. 2015. Vendar je po mnenju sodišča napačno razlagala predpis, s tem ko je štela, da lahko obstoječi izvajalci za dovoljenje po 227. členu zaprosijo le do 22. 9. 2015, potem pa ne več. Določitev prehodnega obdobja, v katerem morajo posredniki način posredovanja energije v zaprtih gospodarskih sistemih uskladiti z novim zakonom, ne pomeni omejevanja časovnega obdobja, v katerem nekdo lahko pridobi dovoljenje. Zakonodajalec na tak način omogoči tistim osebam, ki so dejavnost že opravljale (na podlagi pogodbe o dobavi energije), da v nekem prehodnem obdobju brez dovoljenja še naprej opravljajo dejavnost na način, kot ga je dovoljeval EZ. Če se do tega dne (do 22. 9. 2015) ne uskladijo z novo ureditvijo tj. ne pridobijo dovoljenja toženke po 228. členu EZ-1, pa od tega dne dalje na geografsko zaokroženem industrijskem območju ne smejo več dobavljati plina podjetjem znotraj tega območja. Če dobavo vseeno vršijo, to počnejo brez z zakonom predpisanega dovoljenja, torej nezakonito. Vendar to ne pomeni, da po tem datumu nekdanji posredniki ne morejo več zaprositi za izdajo dovoljenja oziroma da je vsaka vloga podana po tem datumu prepozna. Taka razlaga predpisa je napačna in bi bila v nasprotju s 14. členom Ustave, saj bi pomenila, da nekdanji posrednik, čeprav bi izpolnjeval vse pogoje, ne bi mogel nikdar več zaprositi za dovoljenje, saj bi bi bilo po izteku prehodnega obdobja to vedno prepozno. Obenem taka ureditev ne bi veljala za osebe, ki niso imele statusa po 73. členu EZ, kar bi pomenilo neenakopravno obravnavanje oseb, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja.

9. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je tožnik podal vlogo za pridobitev statusa ZDS zemeljskega plina po izteku prehodnega obdobja iz 525. člena EZ-1. To pomeni, da tožnik, če še vedno opravlja distribucijo zemeljskega plina znotraj zaprtega sistema, to dejavnost opravlja brez ustreznega dovoljenja in zato v nasprotju s predpisom. Ne pomeni pa, da je njegova zahteva za izdajo dovoljenja prepozna in je zato odločitev o zavrženju zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP napačna.

10. Tožnik je v tožbi predlagal, da naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tj. odloči, da je upravičen do statusa ZDS zemeljskega plina, ker da izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da toženka zaradi napačne uporabe predpisa, dejanskega stanja glede tega, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa iz prvega odstavka 228. člena EZ-1, sploh ni ugotavljala. Ker podatki postopka tako ne dajejo podlage za to, da bi sodišče o zadevi moglo odločiti samo, izkazani pa tudi niso (drugi) zakonski razlogi za tako odločanje, sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (65. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS - 1 ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Toženka naj v nadaljevanju postopka upošteva stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 22/10, 37/11 – odločba US, 10/12 in 94/12 – ZDoh-2L