Jedro

Za pravnomočno razsojeno stvar ne gre samo takrat, ko sodišče ponovno vsebinsko razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno, temveč tudi takrat, ko o njem ne razpravlja po vsebini, ampak odločitev o zahtevku, čeprav se zaveda njene pravnomočnosti, povzame v izrek sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba z dne 9. 5. 2013 in sklep z dne 8. 5. 2013 razveljavita.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča plačati toženi stranki 355,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 8. 5. 2013 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti na sodbi istega sodišča z opr. št. I P 537/98 z dne 9. 5. 2005 glede 1. alineje 1. točke izreka. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da sta pravnomočnost in izvršljivost izračunani napačno, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z revizijo II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009 1. alinejo 1. točke izreka razveljavilo in bo o zahtevku, ki je bil predmet 1. alineje 1. točke izreka potrebno še razsoditi (poslovni prostor št. 9 v stavbi št. 1046, k. o. X. ID 000).

2. Z izpodbijano sodbo z dne 9. 5. 2013 pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da vsaki od pravdnih strank pripada polovični delež na skupnem premoženju, ki obsega poslovni prostor št. 11 v nadstropju poslovne zgradbe v ..., na parc. št. 370/16 in 317/11, k. o. X, v izmeri 51,95 m2, s pripadajočim deležem na skupnih prostorih in napravah zgradbe ter funkcionalnem zemljišču. Prvostopenjsko sodišče je kot nosilni razlog za takšno odločitev navedlo, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno, pri čemer se je sklicevalo na sodbo v zadevi P266/2000-I z dne 16. 1. 2004, ki je postala pravnomočna 31. 3. 2004, in v kateri je bilo odločeno, da je sporni poslovni prostor last družbe L.,d.o.o. 3. Zoper takšni odločitvi se pritožuje toženka. Zatrjuje, da je pri izdaji sklepa in sodbe prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo pravila postopka, napačno je uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijani sklep in sodba sta bila napačno vročena in le po spletu naključij se je pooblaščenka toženke z njima seznanila 10. 5. 2013. O tožbenem zahtevku in njegovem zavrženju (1) je sodišče razsodilo izven naroka za glavno obravnavo, kar je ena ob bistvenih kršitev pravdnega postopka. Mnogo hujša in mnogo bolj nerazumljiva ter nevzdržna pa je ponovna kršitev sodišča, sicer narejena že v sodbi I P 537/98 z dne 9. 5. 2005, saj je bilo o poslovnem prostoru že pravnomočno razsojeno z delno in vmesno sodbo ter sklepom I P 537/98 z dne 27. 2. 2003. To je jasno in nedvoumno obrazložilo že Vrhovno sodišče RS v 9. in 10. točki sodbe II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009. V citirani sodbi je bilo opozorjeno na prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi, pri čemer sodišču prve stopnje ni bilo naloženo ponovno sojenje po razveljavitvi 1. alineje prvega odstavka 1. točke izreka sodbe I P 537/98 z dne 9. 5. 2005, saj za to ni bilo nobene potrebe. Sodba v zadevi P 266/2000, ki je bila kasneje označena z opr. št. P 2081/2004 ne pomeni pridobitnega naslova lastninske pravice nad spornim poslovnim prostorom, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Če bi sodišče prve stopnje pozorno preučilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, bi zlahka ugotovilo, da se ne sklicuje na zahtevek v zadevi P 266/2000 oz. P 2081/2004, kjer je bilo govora o razdrtju kupne pogodbe in izročitvi nepremičnine. Toženki tudi niso znana nobena potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti na sodbi I P 537/98 z dne 9. 5. 2005. Predlaga, da sodišče tako sklep z dne 8. 5. 2013 kot tudi sodbo z dne 9. 5. 2013 v celoti razveljavi.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 1. 2004 P 266/2000-I izključuje in onemogoča ponovno odločanje o poslovnem prostoru kot skupnem premoženju pravdnih strank. Poudarja, da v času odločitve v zadevi I P 537/98 (9. 5. 2005) poslovni prostor ni bil več skupno premoženje, ker je na podlagi takrat že pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 856/2004 z dne 10. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004, že prešel v last podjetja L., d.o.o. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in toženki naloži povračilo pravdnih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage za izdajo izpodbijane sodbe z dne 9. 5. 2013. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v 2. točki izreka v delu, v katerem je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1. alineji prvega odstavka 1. točke izreka (ugotovitev, da pravdnima strankama pripada polovični delež na skupnem premoženju, ki med drugim obsega tudi poslovni prostor št. 11 v nadstropju poslovne zgradbe v ...); v tem delu pa je razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje z dne 9. 5. 2005. Obrazložilo je, da je glede poslovnega prostora na ... sodišče prve stopnje prvič odločilo z delno in vmesno sodbo I P 537/98 z dne 27. 2. 2003. Takrat je bilo ugotovljeno, da poslovni prostor predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža pravdnih strank na njem enaka. Toženka se zoper navedeno odločitev ni pritožila, zato je ta del odločitve postal pravnomočen z iztekom njenega pritožbenega roka. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 1669/2003 z dne 10. 12. 2003 ugodilo in odločitev razveljavilo glede zahtevka, da tožniku pripada delež, večji od polovice. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje (vsebinsko) odločalo o tožbenem zahtevku v obsegu, ki presega tožniku že pravnomočno prisojeni polovični delež (delež od polovice do 4/5) in ta del zahtevka zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, I P 537/98 z dne 9. 5. 2005). Poleg tega je v izrek sodne odločbe povzelo pravnomočni del odločitve delne in vmesne sodbe I P 537/98 z dne 27. 3. 2003, ki se tiče obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je bilo v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča pojasnjeno, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno. Revizijsko sodišče opozarja, da pravnomočnost ne pomeni le nemožnosti izpodbijanja sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi (formalna pravnomočnost), temveč tudi vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe in prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (materialna pravnomočnost). Pri tem se sklicuje na določbo 319. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju: ZPP), na podlagi katere mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Poudarja, da za pravnomočno razsojeno stvar ne gre samo takrat, ko sodišče ponovno vsebinsko razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno, temveč tudi takrat, ko o njem ne razpravlja po vsebini, ampak odločitev o zahtevku, čeprav se zaveda njene pravnomočnosti, povzame v izrek sodne odločbe. Jasno izpostavlja, da je bilo v obravnavani zadevi o isti stvari (o tem, da spada poslovni prostor na … v skupno premoženje strank z deležem tožnika najmanj do ½) že pravnomočno razsojeno, zato sodišče prve stopnje za ponovno odločanje o tem ni imelo podlage. To je bil tudi nosilni razlog za ugoditev reviziji tožnika in za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev deležev pravdnih strank na spornem poslovnem prostoru, ki predstavlja njuno skupno premoženje.

7. Iz povzete odločbe II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009 povsem jasno izhaja, da ni bilo nobene podlage za ponovno odločanje sodišča prve stopnje glede deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, ki obsega poslovni prostor št. 11 v nadstropju poslovne zgradbe v ... Revizijsko sodišče je odločitev glede tega dela zgolj razveljavilo in zadeve ni vrnilo v ponovno sojenje. Z razveljavitvijo je bila namreč odpravljena kršitev, ki sta jo zagrešili tako prvostopenjsko sodišče, ki je v sodbi z dne 9. 5. 2005 ponovno ugotavljalo delež na spornem poslovnem prostoru, kot tudi pritožbeno sodišče, ki je v sodbi in sklepu z dne 26. 4. 2006 takšno odločitev potrdilo.

8. Dejstvo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v tožbi L., d.o.o., in J., d.o.o., zoper L. J. in M. J. v sodbi P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004 razsodilo, da mora L. J. izročiti L., d.o.o., v last in posest sporni poslovni prostor, ki je bil tudi predmet postopka ugotavljanja skupnega premoženja po sodbi I P 538/98, na obravnavano zadevo nima nobenega vpliva. Sodba v zadevi P 266/2000 je postala pravnomočna kasneje (31. 3. 2004), kot pa sodba v zadevi I P 537/98 (v letu 2003).

9. Glede zadev P 538/98-I in P 266/2000-I tudi ni moč uporabiti določbe 319. člena ZPP, ki ureja situacijo v primerih že pravnomočno razsojene stvari. Po določbi 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Pri presoji pravnomočno razsojene stvari pa mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi P 266/2000-I, in zahtevkom v obravnavani zadevi, ni podane niti subjektivne in niti objektivne identitete. V zadevi P 266/2000-I sta bili tožnici družba L., d.o.o. in J., d.o.o., obravnavan pa je bil zahtevek v zvezi z razdrtjem kupoprodajne pogodbe, medtem ko gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju.

10. Upoštevaje zgoraj navedeno tako ni bilo nobene podlage za izdajo izpodbijane sodbe z dne 9. 5. 2013, pri čemer sodišče pripominja, da se tožba ne zavrže s sodbo, marveč s sklepom; prav tako pa tudi ni bilo glede na zgoraj pojasnjeno nobene podlage za poseganje v potrdili o pravnomočnosti in izvršljivosti na sodbi I P 538/98 z dne 9. 5. 2005. 11. Ker je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je bilo treba izpodbijani sklep z dne 8. 5. 2013 in sodbo z dne 9. 5. 2013 razveljaviti, saj za njuno izdajo ni bilo nobene podlage.

12. Razveljavitev odločitve je narekovala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (165. člen ZPP). Upoštevaje določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (3) se pritožbeni stroški odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo iz leta 2003 (4). Toženka je posebej vložila pritožbo zoper sklep z dne 8. 5. 2013 in zoper sodbo z dne 9. 5. 2013, vendar pa sta pritožbi praktično identični, zato so ji bili, upoštevaje določbo 155. člena ZPP, priznani le stroški za sestavo ene pritožbe. Priznana ji je bila nagrada za sestavo rednega pravnega sredstva (625 odvetniških točk) in materialni stroški (20 odvetniških točk) ter davek na dodano vrednost, kar vse skupaj znaša 355,26 EUR pritožbenih stroškov.

(1) Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo, ne pa tožbenega zahtevka, kot zmotno navaja pritožba (op. sodišča).

(2) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list RS, št. 67/2008. (4) Uradni list RS, št. 67/2003 – s spremembami in dopolnitvami.