Jedro

V pisnem opozorilu pred odpovedjo je tožena stranka tožniku (prodajalcu na bencinskem servisu) očitala, da je spornega dne med delovnim časom trikrat vplačal športne stave na svoj račun, čeprav je bilo to v nasprotju z navodili „Poslovanje bencinskega servisa“. V pisnem opozorilu je bil tožnik tudi opozorjen na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve njegovih obveznosti. V navodilih je izrecno navedeno, da prodajalec v izmeni ne sme vplačevati iger na srečo za svoje potrebe. Ker je tožnik to prepoved kršil, je s tem ravnanjem kršil svoje delovne obveznosti, kar je bil utemeljen razlog za podajo pisnega opozorila.

Tožnik je storil tri kršitve, ki mu jih je tožena stranka očitala v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stranki, ki je na bencinskem servisu prevzela dobitek iz naslova športnih stav, v nasprotju z navodili delodajalca ni vročil niti poskusil vročiti računa za izplačani dobitek, prav tako pa ji ni izdal in izročil letaka, katerega izdajo je sicer evidentiral preko čitalca črtne kode. Določenega dne ni preveril pristnosti bankovca, s katerim je stranka plačala račun v za to namenjeni napravi, ki se nahaja na prodajnem pultu poleg ekrana računalnika. V primeru stranke, ki pri sebi ni imela plačilnega sredstva in je to ugotovila šele potem, ko je že natočila gorivo, ni izpolnil obrazca za pripoznavo dolga, temveč ji je izdal le račun, nanj napisal podatke o vozilu in ga spravil v blagajno. Ker je torej tožnik storil opisane tri kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je bil podan utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

S tem, ko je tožena stranka iz zakonsko dopustnih razlogov izvajala videonadzor nad posameznimi delovnimi prostori zaradi varovanja ljudi in premoženja (med njimi je bil tudi pult z blagajno, kjer je delal tudi tožnik) in pri tem posnela tudi tožnika, tega snemanja ni mogoče opredeliti kot protizakonitega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 10. 2012, za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi še vedno v veljavi, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije, mu izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obveznimi prispevki in davki, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži vplačilo vse njegove pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni podala trditvene podlage v tem, da je že peta kršitev sama po sebi razlog za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Za to trditev ni tožena stranka podala nobenih dokaznih sredstev, sodišče v zvezi s tem ni sprejelo dokaznega sklepa in dokazov ni izvajalo. Navedbe tožene stranke o tem, da se tožniku očita, da stranki ni vročil računa hkrati z gotovino, so novota, saj tožena stranka pred tem ni navajala, da bi moral tožnik istočasno z gotovino stranki vročiti tudi račun. Tem navedbam je sodišče prve stopnje sledilo v nasprotju z ZPP. Tožena stranka se na navodila, na katera je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, ni sklicevala. Glede očitane kršitve o tem, da tožnik ni preveril pristnosti bankovca za 50,00 EUR, je sodišče prve stopnje prezrlo točko 5.12. navodil, ki govori o hitrem prepoznavanju pristnosti bankovcev. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tretji kršitvi tožnika, ki naj bi jo storil s tem, da ni izpolnil obrazca za pripoznavo dolga, temveč je zgolj shranil račun v blagajni. Tožnik je izpovedal, da tega obrazca ni mogel izpolniti, ker kupec ni imel s seboj nobenih dokumentov, ni imel telefona, ni poznal niti njegove davčne niti matične številke. Brez vnosa teh podatkov pa aplikacija ne deluje. Ker tožnik obrazca ni mogel izpolniti, očitane kršitve ni storil, več pa se tožniku ni očitalo. Videoposnetek si je sodišče prve stopnje pogledalo na zadnjem naroku za glavno obravnavo s pomočjo tehnologije, ki jo je priskrbela tožena stranka (sodišče primerne tehnologije ni imelo). Tožnik je lahko pogledal videoposnetek šele na zadnjem naroku, zaslišan pa je bil pred ogledom videoposnetka. S tem je sodišče prve stopnje kršilo 5. člen ZPP. Snemanje na tožnikovem delovnem mestu je bilo nezakonito, tožena stranka pa ga ni pisno seznanila s tem, da ga snema. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pisno opozorilo pred izpodbijano redno odpovedjo iz krivdnega razloga je neutemeljeno, saj tožnik ni vedel, da med delovnim časom ne sme vplačevati športnih stav. Tožena stranka je zlorabila tožnikovo plačilno kartico A. za dokazovanje kršitve, ki je bila predmet pisnega opozorila. Tožnika navodila B. niso zavezovala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi, niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 10. 2012. Poleg tega je postavil tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi šestih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pravočasna (torej podana v roku iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da je tožena stranka pred podajo te redne odpovedi tožnika v skladu s členom 83/1 ZDR in v roku, navedenem v tem členu, pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in da je bilo to pisno opozorilo utemeljeno. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je tožnik storil najmanj tri od šestih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da so bile že te tri kršitve podlaga za ugotovitev, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog. Glede na to v izpodbijani sodbi utemeljenosti preostalih treh kršitev niti ni presojalo. Z ozirom na zgoraj ugotovljeno in ob upoštevanju tega, da je tožena stranka tožniku pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila zagovor skladno s členom 83/2 oziroma 83/3 ZDR (tožnik se je 1. 10. 2010 tudi zagovarjal v navzočnosti svoje pooblaščenke - A4) je zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S takšnimi zaključki in ugotovitvami sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le pod pogojem, da ga v skladu z določbo člena 83/1 ZDR v predpisanem roku predhodno pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi jo delavec storil v enem letu od prejema pisnega opozorila (če ni s kolektivno pogodbo določeno drugače, vendar ne dalj kot v dveh letih). Zakonitost in utemeljenost tega pisnega opozorila se presoja ob presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku pisno opozorilo, ki je temeljilo na členu 83/1 ZDR, podano 15. 5. 2012 in da ga je tožnik prejel 23. 5. 2012 (B1). V tem pisnem opozorilu je bilo navedeno, da je tožnik dne 12. 4. 2012 med delovnim časom trikrat (z navedbo točnega časa) vplačal športne stave na svoj račun, čeprav je bilo to v nasprotju z Navodilom NA.M.01.001 Poslovanje bencinskega servisa, kar je predstavljalo hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem pisnem opozorilu je bil tožnik tudi opozorjen na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve njegovih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo to pisno opozorilo pravočasno in utemeljeno, prav tako pa je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana za kršitve, ki so bile tožniku očitane znotraj enega leta od prejema pisnega opozorila. V točki 6.6. Navodila NA.M.01.001 (B2) je izrecno navedeno, da prodajalec v izmeni ne sme vplačevati iger na srečo za svoje potrebe. Ker je tožnik to prepoved kršil, je s tem ravnanjem 12. 4. 2012 kršil svoje delovne obveznosti, kar je bil utemeljen razlog za podajo tega pisnega opozorila. Tožnik je v zvezi s tem sicer zatrjeval, da predpisa glede tega ni poznal, vendar pa sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo, saj je na podlagi izpovedbe priče C.C. zaključilo, da je bil tožnik s to prepovedjo seznanjen. C.C. je namreč izpovedal, da je tožnik zaradi igranja športnih stav že v letu 2010 prejel opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je tožnik moral vedeti, da med delovnim časom ne sme igrati športnih stav. Razen tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je bil tožnik seznanjen tako s pisnimi kot ustnimi navodili delodajalca (navodila je prejemal tudi na svoj službeni elektronski naslov), ki jih je moral upoštevati in se po njih ravnati. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik seznanjen s prepovedjo igranja športnih stav med delovnim časom, vendar te prepovedi ni spoštoval. Tožnik je v zvezi s tem v pritožbi še navajal, da je tožena stranka na nezakonit način pridobila podatke o tožnikovih vplačilih športnih stav. Glede tega pritožbenega očitka je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka prišla do teh podatkov po pregledu pristojne osebe o poslovanju s plačili kartice A., katere izdajatelj je bil edini družbenik B., v lasti katere je bil tudi bencinski servis, kjer je delal tudi tožnik. Glede na omejitve v zvezi s plačili s plačilno kartico D. (oziroma A.), ki so jih morali trpeti delavci pri plačilu blaga (točka 6.6 navodil) in s katerimi so bili delavci vnaprej seznanjeni, je izdajatelj kartice pod določenimi pogoji tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko preveril poslovanje s to kartico. Ker dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je izdajatelj te kartice pri tem preverjanju presegel svoja pooblastila, v postopku ni bilo predloženih, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da pisno opozorilo iz zgoraj navedenega razloga ni bilo nezakonito. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da sicer tožnik v postopku dejstva, da je spornega dne med delovnim časom vplačeval igre na srečo oziroma športne stave, niti ni zanikal. To pa pomeni, da je do kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnika dne 12. 4. 2012 dejansko prišlo.

Kot je bilo že ugotovljeno, je bila tožniku podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi šestih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, od katerih je dve storil 3. 8. 2012, štiri pa 20. 8. 2012. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so predstavljale utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi že naslednje tri kršitve: - tožnik 3. 8. 2012 ob 21:46:12 uri med delovnim časom stranki, ki je na bencinskem servisu prevzela dobitek iz naslova športnih stav v vrednosti 50,98 EUR, za katerega naj bi izdal račun št. ..., v nasprotju z navodili delodajalca ni vročil niti poskusil vročiti računa za izplačani dobitek, prav tako pa ji v nasprotju z navodili delodajalca ni izdal in izročil letaka E., katerega izdajo je sicer evidentiral preko čitalca črtne kode; - tožnik 20. 8. 2012 ob 15:32:00 uri med delovnim časom v nasprotju z navodili delodajalca ni preveril pristnosti bankovca za 50,00 EUR, s katerim je stranka plačala račun št. ..., v za to namenjeni napravi (avtomatski detektor oziroma Cash tester), ki se nahaja na prodajnem pultu poleg ekrana računalnika; - tožnik 20. 8. 2012 ob 15:45:26 uri med delovnim časom v nasprotju z navodili delodajalca v primeru stranke, ki pri sebi ni imela plačilnega sredstva in je to ugotovila šele potem, ko je že natočila gorivo (B. ... 95, 38,46 litrov v vrednosti 57,96 EUR), ni izpolnil obrazca za pripoznavo dolga, temveč ji je izdal le račun št. ..., nanj napisal podatke o vozilu in ga spravil v blagajno.

Ker se sodišče prve stopnje do preostalih treh kršitev, ki so bile očitane tožniku v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredeljevalo, se je tudi pritožbeno sodišče omejilo na preizkus zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le glede zgoraj opisanih kršitev pogodbenih obveznosti tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov, da je tožnik storil vse tri očitane kršitve pogodbenih obveznosti. Izvedeni dokazi tako nudijo podlago za ugotovitev, da tožnik dne 3. 8. 2012 ob 21:46:12 uri stranki ob izplačilu dobitka za športno stavo ni izročil niti poskušal izročiti računa, čeprav bi to moral storiti. Tožnik je sicer v svojem zagovoru in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje najprej zatrjeval, da je stranki, ki ji je izplačal dobitek od športne stave, dal račun, vendar ni vedel, če je stranka ta račun vzela. Po ogledu videoposnetka pa je tožnik dejal, da je stranka že odšla, še preden je bil račun natiskan. Glede na različne izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da drži ugotovitev v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik računa stranki ni niti poskušal vročiti, s čimer je kršil točko 3.2.1 Navodil (B2).

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik storil tudi drugo očitano kršitev, ker 20. 8. 2012 ob 15:32:00 uri preko posebne naprave ni preveril pristnosti bankovca za 50,00 EUR. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da se je bankovec lahko testiral tudi z otipom rok. V zvezi s to kršitvijo je sicer tožnik najprej izpovedal, da je pristnost bankovca preveril na avtomatskem detektorju (zagovor, izpovedba), po ogledu videoposnetka (iz katerega je izhajalo, da tožnik ni opravil preverjanja pristnosti bankovca na tehnični napravi) pa je pojasnil, da se je lahko bankovec testiral tudi na otip. Glede na to, da je iz točke 5.1. Navodila (B2) jasno razvidno, da mora biti vsak prejeti bankovec obvezno testiran z avtomatskim detektorjem, je tožnik tudi z opustitvijo testiranja bankovca za 50,00 EUR na avtomatskem detektorju kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tem se tožnik tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da mu te kršitve ni mogoče očitati, ker je mogoče pristnost bankovca prepoznati tudi na otip (način te pripoznave je opisan tudi v Navodilih), saj to za odločitev, da je tožnik očitano kršitev storil, ni bistveno, saj tudi iz drugih dokazov izhaja (izpovedba tožene stranke in priče F.F.), da je bilo potrebno na elektronski napravi preveriti vse bankovce.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo v postopku tožniku dokazano, da je storil tudi tretjo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je vsebinsko obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Tudi to kršitev je tožnik storil 20. 8. 2012, s tem, da stranki, ki je natočila gorivo, pa pri sebi ni imela plačilnega sredstva za plačilo tega goriva, ni izpolnil obrazca za pripoznavo dolga, ki ga je sicer predvidevalo Navodilo (B5, B7). Tožnik je sicer v svojem zagovoru dne 10. 10. 2012 izrecno pojasnil, da ne drži, da ni izpolnil obrazca za pripoznavo dolga, temveč da naj bi le izdal račun št. ..., nanj napisal podatke o vozilu in ga spravil v blagajno. Na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje pa je svojo izpovedbo, podano na zagovoru, spremenil, saj je pojasnil, da obrazca pripoznava dolga ni izpolnil zato, ker stranka, ki pri sebi ni imela niti denarja niti telefona, s pomočjo katerega bi lahko plačala natočeno gorivo, pri sebi tudi ni imela nobenega dokumenta. Za izpolnitev obrazca za pripoznavo dolga pa je potreboval osebne podatke stranke, naslov in davčno številko. Teh podatkov pa mu stranka ni povedala. Tožnik je še pojasnil, da policije v takem primeru ne sme klicati niti stranki ne more zaseči avtomobila, zato mu je izdal račun iz tiskalnika in ta račun dal v blagajno. S tem svojim ravnanjem, kot ga je opisal tožnik v svoji izpovedbi (in ki je razvidna tudi iz videoposnetka - zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 18. 11. 2013) pa je tožnik kršil Navodilo o ravnanju v primeru neplačil goriv na bencinskih servisih (B5, B7), saj v primeru, če stranka natočenega goriva ne plača pa ne pride do izpolnitve obrazca za pripoznavo dolga, to Navodilo ne predvideva izdaje računa in odložitev tega računa v blagajno, temveč drugačno ukrepanje delavca tožene stranke (kot npr. možnost ponuditi stranki da pokliče vlečno službo, ki bo vozilo odpeljala v mehanično delavnico na prečrpavanje goriva; opozorilo stranki, da bo storila kaznivo dejanje, ki bo prijavljeno policiji, če bo odpeljala ne da bi plačala gorivo; …). Glede na navedeno (kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje) je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča storil tudi zadnjo izmed treh kršitev, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje.

Ker je torej tožnik storil tri kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so opisane zgoraj, je bil tudi po zaključku pritožbenega sodišča podan utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da tožena stranka ni podala trditvene podlage za ugotovitev, da že zadnja izmed ugotovljenih kršitev predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe le povzelo navedbo tožene stranke iz odgovora na tožbo, da že zadnja od obravnavanih kršitev predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja je lahko utemeljen razlog tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei člena 111/1 ZDR, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je hujša sankcija za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predhodno pisno opozorilo; delovno razmerje pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha z vročitvijo - ni odpovednega roka). Če je torej po stališču tožene stranke zadnja kršitev pomenila tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, da bi bilo mogoče zaradi nje podati celo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem lahko ta kršitev že sama po sebi predstavlja tudi utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da se tožena stranka na Navodila o poslovanju bencinskega servisa oziroma na druga navodila v postopku ni sklicevala. Tožena stranka se je na ta navodila sklicevala že v odgovoru na tožbo in jih skupaj z odgovorom na tožbo tudi vložila v spis. Poleg tega je iz listinske dokumentacije razvidno, da se je tožena stranka na kršitve navodil sklicevala tudi v vabilu na zagovor (A3) in v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2), tako da ne drži navedba tožnika, da tožena stranka v zvezi s temi navodili ni podala ustrezne trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo določb ZPP, ko je izvedlo ogled videoposnetka s tehnično napravo, ki jo je priskrbela tožena stranka (iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 18. 11. 2013 izhaja, da ogleda videoposnetka tega dne tehnično ni bilo mogoče izvesti zaradi odsotnosti delavca sodišča, ki bi videoposnetek predvajal). Na naroku, kjer je bil ta videoposnetek predvajan, sta bila prisotna tako tožnik kot njegova pooblaščenka, videoposnetek je bil predhodno posredovan tožniku (prejel ga je 10. 10. 2013), do njega pa se je pisno opredelil tudi v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2013. Glede na to, da sta ob predvajanju videoposnetka na glavni obravnavi imela tako tožnik kot tudi njegova pooblaščenka možnost podajati komentarje in navedbe v zvezi s posameznimi kršitvami, ki so bile tožniku v izpodbijani redni odpovedi očitane (to možnost sta tako tožnik kot tudi njegova pooblaščenka izkoristila) so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o kršitvi načela kontradiktornosti oziroma o kršitvi pravice do izjave v zvezi s predvajanjem tega videoposnetka. Enako velja tudi za vrstni red izvedbe posameznih dokazov, saj dejstvo, da je bil tožnik zaslišan, preden je bil na naroku predvajan videoposnetek, ne pomeni niti kršitve načela kontradiktornosti niti kršitve pravice do izjave tožnika. Ob tem je potrebno poudariti, da sicer na naroku za glavno obravnavo, na katerem se je izvajal dokaz z ogledom videoposnetka, tožnik ni ugovarjal nobene procesne kršitve v zvezi s tem ogledom, kar pomeni, da so sicer te pritožbene navedbe tudi prepozne (člen 286.b/1 ZPP) niti v zvezi s tem ni predlagal izvedbo kakršnihkoli dodatnih dokazov. Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo tudi na preostale izvedene dokaze in ne le na ogled spornega videoposnetka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je bilo snemanje tožnika na njegovem delovnem mestu nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse obveznosti iz 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadalj.). Iz večih slikovnih in pisnih obvestil na bencinskem servisu je bilo jasno razvidno, da se na tem servisu, kjer je delal tudi tožnik, izvaja videonadzor, kar je bilo delavcem tožene stranke tudi znano (izpovedba priče G.G.). Tožena stranka je dokazala, da je izvajala nadzor le v tistih delovnih prostorih, kjer je bilo to potrebno zaradi varovanja ljudi ali premoženja (točilna mesta, vhod v servis, blagajna, …), pri čemer ni bilo na razpolago milejših sredstev za dosego varovanja ljudi ali premoženja. Tožnik je delal na delovnem mestu „prodajalec“, torej pri blagajni, kjer je bil videonadzor potreben zaradi varnosti obiskovalcev in zaposlenih in tudi zaradi varovanja premoženja. S tem, ko je tožena stranka iz zakonsko dopustnih razlogov izvajala videonadzor nad posameznimi delovnimi prostori zaradi varovanja ljudi in premoženja (med njimi je bil tudi pult z blagajno, kjer je delal tudi tožnik) in pri tem posnela tudi tožnika, tega snemanja ni mogoče opredeliti kot protizakonitega. Dejstvo, da je pod določenimi pogoji dopusten tudi videonadzor delovnih prostorov pa izhaja (poleg določbe 77. člena ZVOP-1) tudi iz uveljavljene sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2002, sodba VIII Ips 8/2010 z dne 6. 9. 2011, …). Glede na to dokaz z izvedbo ogleda videoposnetka ni bil nezakonit, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, iz katere izhaja, da naj bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker navodila, na katere se je sklicevala tožena stranka niso bila njena, temveč navodila B., zaradi česar naj ta navodila tožnika ne bi zavezovala. Tožena stranka je imela z družbo B. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi te pogodbe je uporabljala bencinski servis, kjer je delal tožnik, tožena stranka je navodila družbe B. uporabljala kot svoja, z njimi je seznanjala zaposlene delavce, kar pomeni, da je bilo ta navodila potrebno šteti kot navodila tožene stranke, določb teh navodil pa se je bil dolžan držati tudi tožnik.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker sodba nima razlogov o tem, da bi očitane kršitve onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka je tako v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga kot tudi v odgovoru na tožbo in v svojih pripravljalnih vlogah pojasnila, da so tožnikova ravnanja tako omajala zaupanje tožene stranke vanj, da zaradi tega ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Navedeno dejstvo je v svojem drugem zaslišanju potrdil tudi toženec na naroku za glavno obravnavo dne 18. 11. 2013. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno ugotovilo, da med tožnikom in toženo stranko ni možno nadaljevati delovnega razmerja, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe kljub temu razbrati, da se je sodišče prve stopnje opredeljevalo tudi do obstoja tega pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (ki je vsebovala tudi obrazloženo ugotovitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko) zakonita. Nadalje je zaključilo, da so že tri kršitve (od šestih očitanih) takšne, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog, ena od kršitev tožnika (gledanje videoposnetka hokejske tekme med delovnim časom je označilo kot minorno). Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo tudi obstoj pogoja iz člena 88/2 ZDR in zaključilo, da je bil za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi navedeni pogoj.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.