Jedro

V konkretni zadevi se tožnik sam sklicuje na kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil s prejšnjim lastnikom proizvodne naprave, ki pa ima učinek singularnega nasledstva. Zato na podlagi slednjega tožnik ni vstopil v pravice prejšnjega lastnika, pač pa je pridobil zgolj upravičenje, da je kot novi lastnik lahko vložil vlogo za pridobitev podpore za predmetno proizvodno napravo. Na podlagi navedene vloge je nato Agencija za energijo ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev podpore ter ob upoštevanju starosti proizvodne naprave glede na stanje v času izdaje odločbe odločila o upravičenosti kot tudi o trajanju prejemanja podpore.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je ugotovila lastnosti obravnavane proizvodne naprave in navedla, kam se uvršča. V točki 3 izreka je odločila, da se podpora dodeli za obdobje do vključno marca 2023, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 5 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, takoj obvestiti Agencijo o prejemu sredstev. Ta pa bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka te odločbe (točka 6 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 7 izreka).

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je Agencija 17. 4. 2014 prejela tožnikovo vlogo in 29. 5. 2014 dopolnitev te vloge od tožnika kot lastnika obravnavane proizvodne naprave za dodelitev podpore električne energiji, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) in druge alineje drugega odstavka 7. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodni toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba), ta pa se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do uveljavitve novih podzakonskih predpisov. Tožnik je vlogi priložil izjavo, da ni prejel drugih subvencij iz prvega odstavka 13. člena Uredbe in navedel merilna in registrirana mesta. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe za dodelitev zaprošene podpore. Proizvodna naprava se uvršča v velikostni razred Mikro iz 4. člena Uredbe ter v razred referenčnih stroškov, ki je določen v 2. točki izreka odločbe. Uvrstitev naprave je podlaga za določanje vrednosti podpore. Obravnavana proizvodna naprava se skladno s prvim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 10 let od pričetka obratovanja. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave šteje začetek proizvodnje električne energije, to je 4. 3. 2013 - datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta datum je opredeljen v 2. točki priložene Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja 2/222570/1, sklenjene 5. 3. 2013, med B. d.d. in družbo C. d.o.o. Zato je na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe tožniku podpora dodeljena za obdobje do vključno marca 2023, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo skleneta Center za podpore in tožnik na podlagi te odločbe (peti odstavek 16. člena Uredbe).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je družba C. d.o.o. na Agencijo vložila vlogo za spremembo upravičenca oziroma nosilca deklaracije in odločbe o podpori za proizvodno napravo A., zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave, kot to določa 375. člen EZ-1. K vlogi je predložila Pogodbo o finančnem leasingu z dne 15. 2. 2013, iz katere izhaja, da je lastnik predmetne proizvodne naprave družba D. d.o.o., tožnik pa uporabnik navedene proizvodne naprave. Tožena stranka je tožnika 24. 4. 2014 pozvala na dopolnitev vloge, v katerem pa ni zasledovala tožnikovega zahtevka, ampak je zgolj iskala dokaze o tem, da je bil vlagatelj in dotedanji upravičenec do podpore v celotnem obdobju prejemanja podpore upravičenec do podpore. Družba C. d.o.o. je 15. 5. 2014 toženi stranki posredovala Pogodbo, sklenjeno 15. 5. 2014 med tožnikom in družbo C. d.o.o., iz katere je razvidna sprememba lastništva. Slednja je bila sklenjena zaradi zahteve banke, da se predmetna proizvodna naprava, ki jo banka financira, prenese na tožnika, ki je projektna družba, ustanovljena za ta namen. Tožena stranka je zaključila, da ni mogoče z gotovostjo razbrati, ali od 1. 5. 2014 z navedeno proizvodno napravo dejansko upravlja tožnik. Zato od tega dne dosedanji proizvajalec ni več upravičenec do prejemanja podpore. Družba C. d.o.o. je nato toženi stranki posredovala še prevzemni zapisnik z dne 30. 4. 2014, iz katerega izhaja, da je od 1. 5. 2014 upravljavec obravnavane proizvodne naprave tožnik.

Tožnik nadalje navaja, da ga je 20. 5. 2014 tožena stranka z dopisom pozvala, da mora kot novi proizvajalec v skladu z določili Uredbe vložiti novo vlogo za dodelitev podpore na predpisanem obrazcu. Zaradi spremembe lastništva ni predpisan poseben obrazec, obrazec, ki ga je izpolnil tožnik, pa je različen od tistega, ki je objavljen na tožničini spletni strani. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku dodelila podporo, vendar ne z dnem prenosa lastništva (to je 1. 5. 2014), ampak z nejasnim izrekom 3. točke odločbe, po kateri se podpora dodeli za obdobje do vključno marca 2023, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore. Tožnik meni, da bi mu morala biti podpora dodeljena s 1. 5. 2014, saj med prenosom lastništva ne gre za ugasnitev pravice do prejemanja podpore. Toženi stranki očita, da je tožnika nezakonito pozvala, da mora vložiti novo vlogo, na podlagi katere je izdala izpodbijano odločbo. S tem je bilo nezakonito poseženo v tožnikov pravni interes, zaradi česar je tožniku nastala premoženjska škoda. Čeprav je bil tožnik obravnavan kot nov proizvajalec pa ni imel vseh možnosti, ki jih za nove proizvajalce določa petnajsti odstavek 372. člena EZ-1, s tem pa je bil tožnik postavljen v neenak položaj, kot če bi prvič zaprosil za dodelitev podpore. Med tožnikom in družbo C. d.o.o. je bila sklenjena pogodba, iz katere je razvidno, da sta se stranki dogovorili za celovit prenos pravic in obveznosti v zvezi s predmetno napravo. Ker je bila med strankama sklenjena pogodba, s katero sta se dogovorili o pravnem nasledstvu pravice do dodeljene podpore, to pomeni, da prevzemnik te pravice vstopa v pravni in dejanski položaj predhodnika. V to je privolila (pravzaprav je to zahtevala) tudi pravna lastnica proizvodne naprave, to je banka. Tožnik meni, da je tožena stranka v predmetnem postopku kršila pravila splošnega upravnega postopka. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je z zavajajočim dopisom zavedla tožnika, da mora v skladu z določili Uredbe vložiti novo vlogo za dodelitev podpore. Meni tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna in se je ne da preizkusiti. Nejasna je tudi 3. točka izreka izpodbijane odločbe, saj je tožena stranka v nasprotju z določbami zakona določila takšno obdobje trajanja podpore, da ga niti ni mogoče preizkusiti. Zaradi neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo ter napačne uporabe materialnega prava je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo med drugim sklicuje na tretji odstavek 374. člena EZ, ki določa, da lahko agencija po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odpravi, razveljavi ali spremeni odločbo o dodelitvi podpore, če zaradi spremenjenih okoliščin prejemnik ni upravičen do podpore, ali če je upravičen do podpore v drugačni višini ali drugačnem trajanju. V zakonu ni nikjer določbe, na podlagi katere bi agencija spremenila odločbo, če bi se spremenil upravičenec, kar pomeni, da bi samo zamenjala ime upravičenca. Agencija mora takoj, ko dobi obvestilo o tem, da prejemnik podpore ne izpolnjuje več pogojev za prejemanje podpore, po uradni dolžnosti to upravičenje preklicati. Novi lastnik, najemnik oziroma upravljavec proizvodne naprave pa mora enakovredno, tako kot vsi ostali upravičenci, vložiti novo vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore. Agencija mora namreč za novega lastnika preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev. Med drugim je treba ugotoviti, ali je vlagatelj zahteve za isti namen prejel še kakšno subvencijo. V takem primeru gre namreč prejemniku nižja podpora. Agencija mora upoštevati, da novi lastnik proizvodne naprave ni v boljšem položaju kot vsi ostali vlagatelji zahteve za dodelitev podpore in preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev ter pri tem upoštevati tudi starost naprave. V izpodbijani odločbi je Agencija upoštevala določbe Uredbe glede starosti proizvodne naprave, ki se v skladu s prvim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, zaradi česar je tožnik upravičen do prejemanja podpore do vključno marca 2023, kar predstavlja razliko med desetimi leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje, to je od marca 2023. Tožnik v odgovoru in pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbi in dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba nepravilna. V zvezi z navedbami tožene stranke, da tožnik ne more biti v boljšem položaju kot drugi lastniki navaja, da je tožnik očitno lahko v slabšem položaju, saj je prikrajšan za vmesno obdobje, ko ni prejemal podpore, prav tako te v tem obdobju ni prejemal vlagatelj vloge za spremembo upravičenca do podpore, tj. družba C. d.o.o., saj ji je bila podpora vzeta z učinkom za nazaj. V tem vmesnem obdobju je proizvodna naprava obratovala in proizvajala električno energijo. Sklicuje se na načelo enakosti pred zakonom ter na poslovno škodo v višini 50.000 EUR kot posledico nezakonitega ravnanja tožene stranke. Med drugim poudarja, da tožnik in družba C. d.o.o. nista želela „izstopiti„ iz sistema podpor in potem ponovno pridobiti pravico do podpore, ampak zgolj doseči spremembo odločbe o podpori. Sklicuje se na prehodno določbo 535. člena EZ-1, ki v predmetni zadevi ni bila uporabljena. Tožena stranka je tako napačno uporabila materialno pravo, izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka starosti naprave niti ni ugotavljala. Ker je tožena stranka odločala brez zahteve stranke (slednja je podala le vlogo za spremembo upravičenca do podpore), je podan ničnosti razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da se izpodbijane odločba ne da preizkusiti, saj sta izrek in obrazložitev odločbe v očitnem nasprotju.

Tožena stranka vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe. Med drugim poudarja, da je tožnik kot novi lastnik dobil zgolj upravičenje do vložitve zahteve za pridobitev podpore, o kateri pa mora Agencija odločiti tako kot v vseh ostalih primerih.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o tožnikovi vlogi za dodelitev podpore v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje za proizvedeno električno energijo v obravnavani proizvodni napravi. Pri tem je sporno zlasti obdobje, za katerega je tožena stranka tožniku dodelila podporo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila prvotnemu lastniku proizvodne naprave, družbi C., d.o.o. na podlagi odločbe Agencije 136-97-0101/1441/2012/0361/2013 z dne 20. 6 2013 dodeljena podpora za obdobje 120 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore (točka 3 izreka te odločbe), določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore (do 30. 6. 2023). Tožniku, kot novemu lastniku proizvodne naprave, pa je bila z izpodbijano odločbo dodeljena podpora za obdobje do vključno marca 2023, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Tožnik temu ugovarja in meni, da je prikrajšan za vmesno obdobje (od 1. 5. 2014 do začetka zagotavljanja podpore), prav tako meni, da ni jasno, zakaj mu je podpora dodeljena le do vključno marca 2023. Tožnikov ugovor, da je zaradi nakupa proizvodne naprave vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te naprave, družba C. d.o.o., ni utemeljen. Pravico do podpore ima na podlagi zadnje alineje 2. člena Uredbe upravičenec do podpore, ki je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi A., ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Proizvajalec električne energije je lastnik ali najemnik proizvodne naprave oz. tisti, ki napravo uporablja. Na podlagi šestega odstavka 372. člena EZ-1 se podpora soproizvodnji električne energije z visokim izkoristkom izvaja kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije ali kot finančna pomoč za tekoče poslovanje za ostale proizvajalce. Na podlagi 374. člena EZ-1 Agencija odloča o upravičenosti do podpore v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja.

Tudi po presoji sodišča gre v primeru spremembe lastništva proizvodne naprave za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba (14. člen) in EZ-1 (372. člen). Agencija v upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave, odloča o dodelitvi podpore za proizvodno napravo, enako kot pri ostalih subjektih, s čimer se tudi zagotavlja enakopravnost vseh subjektov v postopku, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Odločba o dodelitvi podpore za predmetno proizvodno napravo, ki je bila izdana 20. 6. 2013 prvotnemu lastniku te naprave, družbi C. d.o.o., je upravni akt, ki je bil izdan družbi C., d.o.o., kot nosilcu pravic in obveznosti v upravnem postopku glede predmetne proizvodne naprave. V skladu s povedanim, je neutemeljen tožnikov ugovor o kršitvi določb postopka in nepravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka je povsem pravilno na podlagi prvega odstavka odstavka 374. člena EZ-1 in 16. člena Uredbe tožniku po izvedenem upravnem postopku, na podlagi tožnikove vloge in dokazil, s katerimi je tožnik izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje, 24. 6. 2014 izdala odločbo in mu dodelila zaprošeno podporo.

Glede na predhodno navedeno (gre za nov upravni postopek na podlagi vloge tožnika in izdajo nove odločbe o podpori predmetni proizvodni napravi), Agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni posegla v tožnikove pridobljene pravice. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe še ni pridobil nobenih pravic do podpore. Šele na podlagi prodajne pogodbe je tožnik postal lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo, in z nakupom predmetne proizvodne naprave pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo, kot je to tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi z izpodbijano odločbo morala biti tožniku dodeljena podpora tudi za vmesno obdobje, to je za obdobje od 1. 5. 2014, ko je tožnik postal lastnik navedene proizvodne naprave pa do dneva, ko mu je bila dejansko zagotovljena podpora (datum je določen v pogodbi o zagotavljanju podpore).

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je bila tožniku podpora dodeljena za obdobje do vključno marca 2023, saj da tega ni mogoče preizkusiti ter da tožena stranka starosti proizvodne naprave ni ugotavljala. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja predmetne proizvodne naprave 4. 3. 2013, čemur tožnik v postopku tudi ni oporekal. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se predmetna proizvodna naprava uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 10 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave šteje začetek proizvodnje električne energije, to je v obravnavanem primeru 4. 3. 2013. Starost predmetne proizvodne naprave se presoja po stanju v času odločanja v upravnem postopku, ki se je vodil na podlagi tožnikove dopolnjene vloge. Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Na podlagi 11. alineje 2. člena Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava A., ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je na podlagi 17. alineje 2. člena Uredbe tista proizvodna naprava A., pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 10 let. Dejansko stanje glede starosti obravnavane naprave je bilo z izpodbijano odločbo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno. Od prve priključitve te proizvodne naprave (4. 3. 2013) do vložitve popolne vloge tožnika, ki jo je Agencija prejela 29. 5. 2014, ko je tožnik predložil tudi izjavo, da ni prejel subvencij in izpis kartice osnovnih sredstev, je preteklo več kot eno leto. Ker je prejšnji lastnik proizvodne naprave že prejemal podporo in je bila ta že uvrščena v sistem podpor, se v skladu z definicijo iz 17. alineje 2. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave. Predmetna proizvodna naprava je tako tudi po presoji sodišča skladno z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe in skladno z 11. alinejo in 17. alinejo 2. člena Uredbe pravilno uvrščena med pretežno nove proizvodne naprave.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da se izpodbijane odločbe glede trajanja podpore ne da preizkusiti. Na podlagi prvega odstavka 11. člena Uredbe so do podpore upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave A., ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 14. člena te Uredbe. Podpore se zagotavljajo 10 let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med 10 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave A. Trajanje zagotavljanja podpore se določi v odločbi o dodelitvi podpore. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave A. šteje kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave oz., če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabnega dovoljenja, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Glede na pravilno ugotovitev, da gre za pretežno novo proizvodno napravo, je tožnik tudi po mnenju sodišča upravičen do prejemanja podpore do vključno marca 2023, kar predstavlja razliko med 10 let in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve te naprave na omrežje (4. 3. 2013).

Na podlagi povedanega so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori glede neenakega obravnavanja. Pri statusnih spremembah pravnih oseb gre za univerzalno pravno nasledstvo. V konkretni zadevi pa se tožnik sam sklicuje na kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil s prejšnjim lastnikom proizvodne naprave, ki pa ima učinek singularnega nasledstva. Zato na podlagi slednjega tožnik ni vstopil v pravice prejšnjega lastnika, pač pa je pridobil zgolj upravičenje, da je kot novi lastnik lahko vložil vlogo za pridobitev podpore za predmetno proizvodno napravo. Na podlagi navedene vloge je nato Agencija ugotavljala ali tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev podpore (tretji odstavek 14. člena člena Uredbe) ter ob upoštevanju starosti proizvodne naprave (glede na na to ali gre za novo proizvodno napravo iz 11. alineje 2. člena Uredbe ali pa za pretežno novo proizvodno napravo iz 17. alineje 2. člena Uredbe) glede na stanje v času izdaje odločbe odločila glede upravičenosti kot tudi glede trajanja prejemanja podpore.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.