Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je po zaključku glavne obravnave dne 2. 9. 2025 izvajalo dokaze (dopolnitev izvedenskega mnenja, na katerega so bile pripombe) in upoštevalo vlogo tožnika z dne 8. 12. 2025, katere ni vročilo toženki v izjavo, odločitev pa je oprlo na tako izvedene dokaze in navedbe tožnika, kršilo pravico do kontradiktornosti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se v točki I in III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača znesek 21.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo do 30.500,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 30. 1. 2019 do 16. 11. 2022 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika plača stroške postopka v znesku 2.040,26 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi neobjektivne in necelovite presoje dokazov ter kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je na naroku 2. 9. 2025 sprejelo sklep, da se dokazovanje in glavna obravnava zaključita, odločitev pa pridrži do pridobitve izvida pregleda tožnika in poteka roka za izjasnitev. Po tem naroku je sodišče izvedlo dopolnitev izvedenskega mnenja, brez ustreznega sklepa; ni upoštevalo dokaznih predlogov toženke iz vloge 21. 10. 2025 ter ni obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo; upoštevalo je pripravljalno vlogo tožnika z dne 8. 12. 2025, na navedbe iz te vloge oprlo sodbo, toženki pa vlogo vročilo skupaj s sodbo. Glede na vse navedeno bi moralo ponovno odpreti obravnavo, saj je odpoved veljala glede na takratno stanje spisa. Ravnanje sodišča je nezakonito in arbitrarno. Neustrezno je zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca. Ni upoštevalo, da je imela toženka na mnenje konkretne strokovne pripombe. Izvedenec je mnenje delal ob predpostavki, da si je tožnik dne 29. 1. 2019 izpahnil ramo in je vse naknadne in predhodne dogodke pojasnjeval glede na to dejstvo, namesto da bi opravil svojo nalogo in ugotovil, ali je dne 29. 1. 2019 prišlo do izpaha rame. Nepravilno je zavrnjen tudi dokazni predlog z vpogledom v izpoved tožnika v zadevi A. in ovadbo na podlagi domneve, kaj v dokazu piše oziroma kaj bo iz njega izhajalo. S tem dokaznim predlogom je toženka dokazovala tudi, da tožnik očitno ni bil onemogočen po 29. 1. 2019 zaradi poškodbe. Nasprotuje tudi zaključku, kdaj in kako je prišlo do poškodbe in da je nepomembno, na kakšen način, glede na stalno spreminjanje navedb tožnika o škodnem dogodku. Nesporno je bilo, da je bil tožnik zaradi odločbe ZPIZ v letu 2016 premeščen na delovno mesto zdravstveni tehnik, zato nove pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna predložiti. Sodišče se napačno sklicuje na izjavo o varnosti z oceno tveganja glede delovne opreme za delovno mesto zdravstveni tehnik reševalec in voznik reševalec, saj tožnik ni bil reševalec, priče pa so izpovedale, da za vožnjo sanitetnega vozila ni pogoj, da si reševalec. Izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E. so povzete nekorektno, saj so izpovedale, da so bili v tem odboju vozniki sanitetnega vozila večinoma reševalci, zato so imeli enako opremo kot vozniki reševalnega vozila. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine in zaključku, da ni podan soprispevek. Tožniku so neutemeljeno priznani stroški za vloge z dne 27. 6. 2023, 24. 3. 2025, 24. 9. 2025 in 8. 12. 2025. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki mu je nastala ob padcu dne 29. 1. 2019, ko je za toženko peljal sanitetno vozilo v F. in nazaj v G. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tega dne padel zaradi neprimerne obutve, ker mu toženka ni zagotovila delovnih čevljev, tla pa so bila poledenela. Priče B.B., C.C., D.D. in H.H. so potrdile, da jim je tožnik 29. 1. 2019 povedal, da je padel in ga boli rama. Tožnik je sicer najprej zatrjeval, da se je poškodoval, ko je zapustil svoje vozilo, nato pa je spremenil trditve in navedel, da je do poškodbe prišlo, ko je v času malice zapustil vozilo sodelavca. Glede na izpoved tožnikovih sodelavcev (B.B., C.C., D.D. in H.H.), da jim je tožnik istega dne povedal, da je padel, kasneje pa je obiskal tudi urgenco, navedene spremembe ne kažejo na neverodostojnost trditev, da se je tožnik dne 29. 1. 2019 poškodoval na delu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je nepomembno, ali je tožnik dejansko padel ali pa se je pred padcem ujel z levo roko. Do poškodbe rame je dne 29. 1. 2019 zagotovo prišlo, dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi pa je celovita in ustrezno obrazložena (točka 10 obrazložitve). Upoštevalo je vse relevantne dokaze ter se opredelilo tudi do spremenjenih navedb tožnika, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. člena ZPP.

6.Odgovornost toženke je glede na zaključke sodišča prve stopnje podana, ker tožniku ni zagotovila ustreznih delovnih čevljev, čeprav bi mu jih morala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo nesporno, da tožnik ni bil zaposlen kot zdravstveni tehnik v urgentnem vozilu, ampak kot zdravstveni tehnik, zato ni potreboval delovnih čevljev. Na katerem delovnem mestu je bil tožnik zaposlen, je bilo sporno. Nesporno je bilo le, da dejansko ni več delal kot voznik urgentnega vozila, ampak kot dispečer in voznik sanitetnega vozila. Toženka pri tem neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik zaposlen le kot zdravstveni tehnik, saj je tožniku z izredno odpovedjo, podano po škodnem dogodku, odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni tehnik v urgentnem vozilu (B8).

7.Čeprav tožnik ni opravljal dela zdravstvenega tehnika v urgentnem vozilu, je bil zaposlen na tem delovnem mestu, toženka pa je tožnika 29. 1. 2019 napotila na vožnjo sanitetnega vozila. Priče B.B., C.C., D.D. in E.E. so potrdile, da med vozniki reševalnega in sanitetnega vozila ni bilo razlike glede delovne opreme. Toženka v pritožbi neresnično navaja, da priče tega niso potrdile, saj so vse, razen D.D., izrecno povedale, da so imeli vozniki sanitetnega vozila enako opremo. D.D., ki je tudi sam vozil sanitetno vozilo spornega dne, pa je izpovedal, da je imel zagotovljeno delovno obutev. Da ni razlike v opremi, ki mora biti zagotovljena voznikom reševalnega in sanitetnega vozila, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi analize izjave o varnosti z oceno tveganja. Tožnik je toženko pozval, da mu zagotovi delovno obutev. Toženka tega ni storila. Napotila ga je na vožnjo v F. v času zime, kjer so bile tudi poledenele površine, tožnik pa je padel, ker mu je v supergah spodrsnilo. Toženka je zatrjevala, da bi mu spodrsnilo tudi, če bi imel ustrezne delovne čevlje, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno štelo, da je podana protipravnost, vzročna zveza in krivda toženke.

8.Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je po zaključku glavne obravnave dne 2. 9. 2025 izvajalo dokaze (dopolnitev izvedenskega mnenja, na katerega so bile pripombe) in upoštevalo vlogo tožnika z dne 8. 12. 2025, katere ni vročilo toženki v izjavo, odločitev pa je oprlo na tako izvedene dokaze in navedbe tožnika, kršilo pravico do kontradiktornosti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Kadar senat misli, da je zadeva zrela za odločitev, konča glavno obravnavo in izda odločbo (prvi odstavek 291. člena ZPP). Glavno obravnavo lahko konča tudi, če je treba priskrbeti še kakšne spise, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je potrebno počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, stranke pa se odpovejo obravnavi teh dokazov (drugi odstavek 291. člena ZPP). Sodnik lahko sklene, da se glavna obravnava konča predčasno, samo pod pogojem, da se stranke odpovejo obravnavi manjkajočih dokazov, do česar v tej zadevi ni prišlo. Stranki se nista odpovedali obravnavi izvida pregleda tožnika, katerega je izvedenec vložil v spis po koncu glavne obravnave (dne 9. 9. 2025). Na zapisniku je izrecno navedeno, da se bosta stranki glede tega dokaza izjavili, torej se njegovi obravnavi nista odpovedali, zato niso bili izpolnjeni pogoji za pridržano odločbo po drugem odstavku 291. člena ZPP. Tudi sicer pa je s tem, ko je toženka podala pripombe na izvid pregleda tožnika in zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja, odpadla možnost zaključka postopka brez ponovnega odprtja glavne obravnave. Ko sodišče konča glavno obravnavo in pridrži odločitev do pridobitve posameznega dokaza, ne sme več opravljati nadaljnjih procesnih dejanj.

10.Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev (213. člen ZPP). Ostale dokazne predloge lahko zavrne, svojo odločitev pa mora ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Toženka utemeljeno nasprotuje načinu zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev ovadbe in izpovedi tožnika v kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč ta dva dokazna predloga zavrnilo s pojasnilom tožnika, da je šlo za modrice na desni roki, predmet obravnave pa so poškodbe leve roke. S tem je storilo vnaprejšnjo dokazno oceno, saj predpostavlja, da je dokazni predlog nerelevanten, pri čemer ne ve, kaj izhaja iz ovadbe in izpovedi tožnika v drugem postopku. Poleg tega toženka teh dokaznih predlogov ni podala zgolj v okviru ugotavljanja, ali je nastala škoda zgolj posledica dogodka dne 29. 1. 2019 ali kasnejših poškodb, ampak tudi z vidika ugotavljanja omejenosti tožnika pri vsakodnevnih aktivnostih od 29.1. 2019 dalje.

11.Pomanjkljiva je tudi obrazložitev, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženke za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke oziroma je sprejelo dosedanje ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Toženka zoper izvedensko mnenje ni ugovarjala zgolj zaradi pisnih napak (v zvezi s pregledom v I. in datumu prejšnje poškodbe), ampak je v pripombah dne 3. 10. 2025 ugovarjala tudi strokovnim zaključkom izvedenca in izpostavila več nasprotij v mnenju (o možnosti nove poškodbe dne 6. 3. 2019 glede na to, da je tožnik tega dne vnovič iskal zdravniško pomoč; zakaj dne 29. 1. 2019 ni zapisano, da gre za izpah rame in zakaj tožnik ni bil napoten na preiskavo z magnetno resonanco itd.). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do (ne)utemeljenosti tovrstnih ugovorov toženke, ampak je zgolj zavrnilo ta dokazni predlog, ker naj bi bile pisne napake glede pregleda v I. in datuma predhodne poškodbe odpravljene, ni pa se opredelilo do drugih ugovorov toženke zoper izvedensko mnenje.

12.Kršitev načela kontradiktornosti je podana tudi razloga, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnika iz njegove vloge z dne 8. 12. 2025. V tej vlogi je tožnik nasprotoval pridobitvi ovadbe in izpovedi iz kazenskega spisa. Pavšalno je zatrdil, da se je ovadba nanašala na modrice na desni roki, sodišče prve stopnje pa je na te navedbe oprlo svojo odločitev, čeprav se toženka do teh trditev ni mogla opredeliti, ker ji je bila tožnikova vloga vročena šele s sodbo. S tem je bila toženki kršena pravica do izjave (absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13.Glede na naravo ugotovljenih kršitev, gre za pravico stranke, da se v postopku izjavi, ki mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti kršitev. Sodba temelji na dokazih in dejstvih pridobljenih po zaključeni glavni obravnavi, glede katerih toženki ni bila omogočena izjava, prav tako ne more samo nadomestiti pomanjkljivih razlogov za neizvedbo dokazov, s temi razlogi niti ni seznanjeno, zato je potrebno izpodbijani del sodbe v I. in posledično III. točki izreka (stroški postopka, končni uspeh strank še ni znan) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti izpostavljene kršitve pravil postopka (izvesti narok za glavno obravnavo, na katerem bo obravnavalo dejstva in dokaze, pridobljene po 2. 9. 2025), toženki omogočiti, da odgovori na navedbe tožnika iz vloge z dne 8. 12. 2025 in se ustrezno opredeliti do dokaznih predlogov in ugovorov toženke. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

14.Pritožbeno sodišče se glede na odločitev o razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe, ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb glede višine odškodnine in stroškov postopka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSRS sklep II Ips 27/2015.

2N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 622.