Jedro

Pritožnica se zavzema za mehanično, formalistično in akontekstualno uporabo pogodbenega prava in med drugim zanemarja, da v vseh pogodbenih razmerjih učinkujejo tudi temeljna načela. Od teh sta v tej zadevi v ospredju načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ki mu je neomejena oblast enega pogodbenika nad drugim tuja, ter načelo vestnosti in poštenja, ki od pogodbenikov zahteva, da sta drug do drugega obzirna.

Izrek

I.Toženkina pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti 933,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je morala toženka storitve za tožnico na podlagi njune pogodbe z dne 1. 5. 2011 o posredovanju sporočil preko storitve dvosmerni glasnik od 1. 9. do 18. 10. 2022 opravljati po enakih cenah in pogojih kot na dan 31. 8. 2022. Toženki je naložilo še povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Tako je razsodilo na podlagi teh ugotovitev:

-Toženka je tožnici z Obvestilom o spremembi Naročniške pogodbe za uporabo aplikacije ... Mobilni marketing (imenovano tudi ... ali ...) z dne 8. 8. 2022 (pod listinsko dokazno prilogo A 8) sporočila, da spreminja pogoje medsebojnega poslovanja.

-Obvestilo je tožnica prejela 11. 8. (to sicer izhaja iz povzetka tožničinih navedb v izpodbijani sodbi, ne iz ugotovitev sodišča, pritožbeno pa ni sporno).

-V obvestilu je pisalo, da se spremembe uveljavijo s 1. 9. 2022 - če pa tožnica z njimi ne soglaša, lahko odstopi od pogodbe z dvomesečnim odpovednim rokom, če to sporoči v treh delovnih dneh od prejema obvestila.

-Nadalje je v obvestilu za besedilom o glavnih spremembah še podčrtano besedilo, ki se glasi tako, da toženka želi tožnici kot pomembni stranki ponuditi posebne pogoje uporabe in da bo v naslednjih dneh z njo stopila v kontakt preko e-maila ali telefona, da uskladita termin za sestanek in se dogovorita za pogoje, ki bodo v obojestransko zadovoljstvo.

-Toženka je tožnico kontaktirala 18. 8.; ko je tožnica takrat izvedela za vse posebne pogoje, je isti dan odstopila od pogodbe z dvomesečnim odpovednim rokom ter zapisala, da v tem obdobju pričakuje enake pogoje kot dotlej.

-Za storitve v času odpovednega roka toženka v drugi pravdi od tožnice iztožuje 100.000 EUR.

Po presoji sodišča prve stopnje spremenjeni pogoji niso mogli začeti veljati v rokih iz zgoraj povzetega obvestila, ne da bi se upoštevalo njegovo navedeno podčrtano besedilo. Tožnica naj ne bi zamudila navedenega tridnevnega roka za odstop od pogodbe, preden 18. 8. 2022 ni izvedela za vse posebne pogoje, ki ji jih je toženka takrat ponudila. Toženka naj lastne pasivnosti (v času med pošiljatvijo obvestila z dne 8. 8. in kontaktiranjem tožnice 18. 8.) ne bi smela pripisovati tožnici na škodo.

3.Toženka se pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

Procesno pravo

4.Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta je podana, kadar ima sodba (iz različnih razlogov) takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar pa za sodbo sodišča prve stopnje z njeno zgoraj povzeto jasno miselno potjo ne velja.

5.Pritožnica narobe kvalificira svoj očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov (zlasti z zaslišanjem prič), ki jih je ona predlagala. To bi bila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa nanjo pritožbeno sodišče ne pazi samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo mora pravilno uveljaviti pritožnik. Tega pritožnica ni storila z navajanjem, da so bile predlagane priče njeni zaposleni, ki so aktivno sodelovali pri urejanju pogodbenega razmerja s tožnico ter poskušali urejati razmerje še posebej v času med avgustom in decembrom 2022, ki se nanaša na bistvo … - vse to je presplošno. Iz pritožbe ni jasno, kdo je bil predlagan za pričo in glede konkretno katerega spornega pravnoodločilnega dejstva.

6.Ta spor se ravna po pogodbenem pravu. In medtem ko je spadal, ne sicer k ugotovitvam sodišča prve stopnje (te so v 7. in 8. točki njene obrazložitve), ampak v dejansko podlago njegove sodbe 34. člen zgoraj navedene pogodbe (ta člen ureja toženkino pravico, da enostransko spremeni pogoje poslovanja z naročnikom; glej povzetek navedb strank v 4. in 5. točki obrazložitve tiste sodbe), pa nič od tega ne velja za 31. člen (po katerem se odpoved pogodbe poda s priporočeno pošiljko). Na slednjega od členov pogodbe se je toženka sklicevala v pritožbi, ne da bi trdila in izkazala, da je tako ravnala že na prvi stopnji. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Preden namreč pogodbeno pravo zaživi kot materialno pravo (na način, da zanj velja princip iura novit curia v tem smislu, da sodišče ni vezano na stališča strank o pravem pravnem pomenu v poštev prihajajočih pravil, ampak ta pomen samostojno dožene z uporabo uveljavljenih metod pravne razlage), ga morajo stranke jasno zatrjevati (se sklicevati na ustrezne člene; nasprotna stranka bi sicer lahko bila v položaju, da se brani pred "tisoč in eno stvarjo"), v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva (prim. 11. in 12. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 67/2023 z dne 15. 2. 2024 in zlasti tam navedeno sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 697/2004 z dne 14. 12. 2006). Vsa pritožbena argumentacija, temelječa na 31. členu, že zato ne more uspeti, bo pa pritožbeno sodišče nanjo vseeno odgovorilo. Vendar je tisto samo (rezervni razlog) za povrhu (ex abundante cautela).

7.Zadnje procesnopravno vprašanje je pravni interes za ugotovitveno tožbo (drugi odstavek 181. člena ZPP). V nasprotju s pritožbenim stališčem takšen interes tožnica ima že s tem, ker jo toženka v drugi pravdi toži za plačilo, prejudicialno za tisto tožbo pa je vprašanje, ali je med strankama obstajalo pogodbeno razmerje, in če je, ali so bila njegova vsebina pravice in obveznosti iz spremenjene ali nespremenjene pogodbe.

Dejansko stanje

8.Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo številna dejstva, vendar v res­nici večinoma nasprotuje njegovi uporabi materialnega prava.

9.Ne drži, da je sodišče prve stopnje menilo, da spremenjeni pogodbeni pogoji iz obvestila z dne 8. 8. 2022 niso bili znani ali jasni. Izhajalo je iz tega, da posebni pogoji (kot jih je nenazadnje toženka sama poimenovala v podčrtanem odlomku navedenega obvestila), ki naj bi jih bila ponudila tožnici kot pomembni stranki, tej niso bili znani do 18. 8., ko jo je toženka skladno s svojo napovedjo kontaktirala.

10.Sodišče ni pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugotavljalo, ali je morala toženka pogoje spremeniti sočasno za vse svoje stranke. To za sodišče prve stopnje ni bilo pravno pomembno, enako pa meni tudi pritožbeno sodišče.

Materialno pravo

11.Toženka se je pritožila, da je sodišče prve stopnje sodbo napačno utemeljilo na zgoraj navedenem obvestilu in na njegovem podčrtanem delu namesto na njeni pogodbi s tožnico. Člen 34 te pogodbe se glasi:

"[Toženka] sme zaradi sprememb in prilagoditev tržnim razmeram ali drugim zahtevam kadarkoli po lastni poslovni presoji enostransko spremeniti pogoje sodelovanja z naročnikom ter posledično spremeniti vsebino te pogodbe in prilog, pri čemer spremembe ne veljajo za nazaj, temveč od osmega dne dalje, šteto od dneva, ko so bile spremembe sporočene naročniku na naslov[,] kot je določen v tej pogodbi. Če naročnik ne soglaša s spremembami, sme odstopiti od te pogodbe brez odpovednega roka, če to sporoči [toženki] v roku treh dni od prejema obvestila o spremembah, drugače pa se šteje, da s spremembami soglaša in ga te spremembe zavezujejo."

Ker ima po pogodbi to pravico (opcijo), naj bi jo bila toženka tudi izvršila z obvestilom z dne 8. 8. 2022. Podčrtani del tega obvestila, s katerim je dodatno napovedala, da se bo na tožnico v naslednjih dneh obrnila s predstavitvijo posebnih pogojev, naj bi imel samo učinke vabila k novim pogajanjem. S podčrtanim delom pa naj toženka ne bi bila odložila učinkovanja enostranskih sprememb pogodbe po citiranem členu: ker tožnica od pogodbe ni odstopila v pravkar citiranem tridnevnem roku, naj bi se bile spremembe uveljavile v osmih dneh - kot izhaja iz citirane določbe - oziroma s 1. 9. 2022, kot je pisalo v obvestilu.

In še tudi to naj bi sodišče prve stopnje prezrlo: čeprav je toženka v obvestilu sama zapisala, da sme tožnica v primeru nesprejemanja spremenjenih pogojev odstopiti z dvomesečnim odpovednim rokom, je to v nasprotju s pogodbo. Odločilna pa naj bi bila ta. Kot je bilo namreč citirano dva odstavka višje, če bi tožnica po uresničitvi toženkine opcije odstopila od pogodbe, bi lahko šlo samo za odstop brez odpovednega roka. Ta del obvestila naj zaradi neskladnosti s pogodbo ne bi imel pravnih učinkov. Tudi če bi torej držalo, da preden ji toženka ni predstavila posebnih pogojev 18. 8. 2022, tožnica ni mogla zamuditi z njihovo zavrnitvijo (čemur toženka v pritožbi nasprotuje), pa naj tistega dne ne bi bila upravičena odstopiti z dvomesečnim odpovednim rokom, temveč z učinkom takoj.

12.Vsa pritožba je obsežna variacija na temo teh stališč. Pritožbeno sodišče jih podrobneje ne predstavlja, saj jih v temelju ne sprejema. Po njegovi oceni se pritožnica zavzema za mehanično, formalistično in akontekstualno uporabo pogodbenega prava in med drugim zanemarja, da v vseh pogodbenih razmerjih učinkujejo tudi temeljna načela. Od teh sta v tej zadevi v ospredju načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen Obligacijskega zakonika, OZ), ki mu je neomejena oblast enega pogodbenika nad drugim tuja (prim. Damjan Možina v D. M., urednik: Komentar Obligacijskega zakonika (OZ), splošni del, 1. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2024, str. 59-60), ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki od pogodbenikov zahteva, da sta drug do drugega obzirna (prim. Mile Dolenc v istem komentarju, str. 61-62). Slednje načelo morajo po izrecni zakonski določbi spoštovati vsi udeleženci obligacijskih razmerij tako pri sklepanju kot pri izvrševanju pravic iz teh razmerij (prim. prvi odstavek 5. člena OZ). To načelo se med drugim izraža v starem spoznanju, naj nikomur ne bo dovoljeno, da s svojim ravnanjem pri sopogodbeniku ustvari določena pričakovanja, nato pa ravna temu nasprotno (venire contra factum proprium nulli conceditur: nihče se ne sme sklicevati na to, da njegovo prejšnje dejanje, ki nasprotuje njegovim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno; Janez Kranjc: Latinski pravni reki, GV Založba, Zbirka pravna obzorja, Ljubljana 2006; podobna misel se izraža v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 49/2015 z dne 22. 11. 2016, 17. točka obrazložitve: "Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke […], če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.").

13.Če bi sledili pritožničinemu razumevanju pravnih učinkov njene uresničitve opcije iz zgoraj citiranega 34. člena pogodbe z obvestilom z dne 8. 8. 2022 o spremembi te pogodbe, bi bil zaključek lahko tudi ta, da ker obvestilo v marsičem odstopa od navedenega pogodbenega določila (v obvestilu je navedeno, da se spremembe uveljavijo 1. 9. 2022, v členu pa je rok urejen nekoliko drugače; v obvestilu piše, da če ne sprejme sprememb, sme tožnica odstopiti z dvomesečnim odpovednim rokom, v pogodbi pa, da brez odpovednega roka; medtem ko je v pogodbi dogovorjena toženkina pogodbena opcija in pogoji tožničinega vzemi-ali-pusti - ali sprejetje spremenjenih pogojev ali odstop, tertium non datur -, je v obvestilu z najavo predstavitve posebnih pogojev tožnici kot svoji pomembni stranki ustvarila pričakovanje še nečesa tretjega, tj. posebnih pogojev nadaljnjega pogodbenega sodelovanja), odstop od pogodbe ni bil pravno učinkovit: v obvestilu se namreč izjavlja nekaj, česar pogodba ne podpira. Jasno pa je eno. Ni mogla imeti tedaj in ne more imeti zdaj v tej pravdi toženka poljubnega svežnja pravnih posledic.

14.Po oceni pritožbenega sodišča je najboljša pravna interpretacija ta, da je bila pritožničina uresničitev opcije z obvestilom z dne 8. 8. 2022 veljavna. Pojmovati jo je treba kot enostranski pravni posel. Zanje se po 14. členu OZ smiselno uporabljajo določbe tega zakonika, ki veljajo za pogodbe. Od teh prihaja najprej v poštev drugi odstavek 82. člena OZ, po katerem se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Ta odstavek se uporablja za razlago objektivno nejasnih (oziroma v smislu navedenega odstavka "spornih") pogodbenih določil - takšnih, ki "glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag" (to je ustaljena sodna praksa, ki se napaja pri sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004).

Kar je objektivno odpiralo možnost več razlag, je, da bi bilo mogoče razumeti toženkino obvestilo tako, kot se sama zavzema tudi še v pritožbi: da če tožnica ne sprejme spremenjenih pogojev, pogodba takoj preneha veljati, nato pa tožnica čaka na toženko, da ji enkrat kmalu - v bližnji, a nedoločeni prihodnosti ("v naslednjih dneh") - predstavi še posebne pogoje. Videti je sicer, da bi takšno razumevanje tožnico postavljalo v dokaj nezavidljiv in morda celo brezizhoden položaj. Kot namreč izhaja iz izpodbijane sodbe ter pritožbe in odgovora nanjo, je tožnica uporabljala toženkino storitev po njuni pogodbi z dne 1. 5. 2011, da je lahko svojim poslovnim partnerjem omogočala obveščanje njihovih končnih uporabnikov po SMS (kot npr. pri sporočilih banke komitentu, da je prišlo do dviga gotovine z bankomata ali plačila s kartico). V času, ko bi ji bila pogodba odpovedana, novi posebni pogoji pa še ne predstavljeni, tožnica tako ne bi mogla izvrševati svojega "poslovnega modela" (kot je njena dejavnost poimenovana nekje v pritožbi).

15.Nadaljnja možna razlaga pa je ta, na kateri temelji izpodbijana sodba. S to razlago je sodišče prve stopnje odpravilo nasprotje oziroma zgladilo dvojnost med, na eni strani, sporočilom, naj tožnica bodisi takoj (v treh delovnikih) sprejme spremembo pogodbe bodisi od nje odstopi, in napovedjo, da ji bo toženka v kratkem (v naslednjih nekaj dneh) predstavila posebne pogoje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinim stališčem, kot jih je povzelo in jim v bistvu pritrdilo sodišče prve stopnje: "Samo obvestilo z dne 8. 8. 2022 zato ne more imeti posledic skladno s 34. členom pogodbe. Predvsem rok za odstop od pogodbe ni mogel začeti teči, preden so bili tožeči sporočeni posebni ponujeni pogoji, ki jih pa seveda tožeča ni mogla ne sprejeti ne zavrniti, dokler jih ni izvedela. Dejstvo, da je tožena stranka posredovala tožeči posebne pogoje šele 18. 8. 2022, lastno pasivnost ne more pripisovati v škodo tožeči stranki." (glej 4. in prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) Ta razlaga je v duhu temeljnih obligacijskopravnih načel. Po naravi stvari ima pogodbenik z opcijo, da spreminja pogodbo, veliko oblast nad sopogodbenikom, in je slednji zato v šibkejšem položaju; navedena razlaga je zato zvestejša načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, saj upošteva tožničin šibkejši pravni (že omenjeni vzemi-ali-pusti) in dejanski položaj (očitno zanašanje na toženkino storitev pri svojem poslovanju in morda celo odvisnost od nje) ter vzpostavlja enakopravnost strank v njunem zadevnem pravnem razmerju. Navedena razlaga je tudi skladnejša z načelom vestnosti in poštenja. Ob pogodbenikovi uresničitvi opcije, da spreminja pogodbo, mora biti položaj nasprotne stranke jasen in nezapleten. Takšnega pa v veliko večji meri zagotavlja ta razlaga kot pa konkurenčna pritožničina.

16.Ob že podanih pridržkih v zvezi z zgoraj omenjenim drugim odstavkom 31. člena pogodbe, po kateri tožnica pogodbo odpoveduje s priporočenim pismom, pritožbeno sodišče zavrača pritožničino stališče, da ni bila veljavna odpoved, ki jo je tožnica toženki nesporno sporočila istega dne, ko ji je ta predstavila posebne pogoje, in to po videoklicu in še pisno (a ne priporočeno). Tudi v tem primeru je pritožničino stališče sprto z načeloma vestnosti in poštenja ter enakopravnosti. Ona je bila namreč ta, ki je odprla navedeni poseben komunikacijski kanal, ko je tožnico seznanjala s posebnimi pogoji (ta kanal je tudi drugačen, kot ga določa 34. člen, prim. zg.), zato bi bilo ignoriranje tožničine takojšnje (inter praesentes) zavrnitve teh pogojev (posebnih in predhodnih spremenjenih) formalistično. V nasprotju z enakopravnostjo pa bi bilo zato, ker zase jemlje merila, ki jih tožnici odreka.

17.Končno pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni tezi, da bi tožničin odstop moral učinkovati brez odpovednega roka (kot določa pogodba), ne pa z odpovednim rokom dveh mesecev (kot je toženka pisala tožnici v obvestilu, s katerim je uveljavljala opcijo spremembe pogodbe). Ker pa je toženka po pogodbi smela več (tožnico postaviti v položaj, da se ob zavrnitvi sprememb njuno pravno razmerje takoj razdre), je smela tudi manj (qui potest plus, potest minus), odstop z odpovednim rokom pa je bil tudi v očitnem tožničinem interesu (zaradi že navedenih značilnosti njenega poslovanja). Nadalje je mogoče tožničino sprejetje toženkine ponudbe iz obvestila z dne 8. 8. 2022 kvalificirati tudi kot soglasje za spremembo njune pogodbe v tem delu (prim. npr. 3. člen, drugi odstavek 54. člena in drugi odstavek 323. člena OZ). In še tretja pravna podlaga pride v poštev: ničnost splošnih pogojev po drugem odstavku 121. člena OZ, kadar so prestrogi za sopogodbenika. To je tu dovolj le skicirati: pogodba za storitev, na katero se je tožnica zanašala v več kot desetletnem poslovanju, ne more prenehati čez noč, pač pa je potreben čas za prilagoditev.

18.Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

19.Toženki pravica do povrnitve pritožbenih stroškov ne pripada, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 154., 155. in 165. člena ZPP tožnici priznalo stroške za nagrado njenega pooblaščenca za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), vsega skupaj 933,30 EUR ((1250 točk + 25 točk) x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Pritožnica naj ji plača v 15 dneh.

Zveza: