Jedro

Nobenega dvoma ni bilo, da sta stranki 23.09.2002 sklenili poravnavo glede vse škode, ki je nastala v prometni nezgodi in da se je tožeča stranka kot oškodovanka po plačilu dogovorjenega zneska odpovedala vsakršnim odškodninskim zahtevkom, ki bi izhajali iz prometne nesreče. Takšna ugotovitev namreč povsem jasno izhaja iz vsebine sklenjene poravnave, v kateri je izrecno navedeno, da se nanaša na vso škodo, ki je nastala iz škodnega dogodka - prometne nesreče. Zato nasprotna pritožbena navedba češ, da je poravnava zajemala le tisto obliko škod, ki jo je tožena stranka navedla v poravnalni ponudbi, v sklenjeni poravnavi nima podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 252.330,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od konkretno navedenih zneskov do plačila ter dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni. Ker je tožeča stranka v tožbi propadla, ji je sodišče naložilo v plačilo povrnitev pravdnih stroškov odmerjenih na 6.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 dalje do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki 23.09.2002 sklenili poravnavo s katero sta se dogovorili glede poravnave celotne škode tožnice, torej tudi glede izgube na plači, ki je sedaj predmet postopka. Tožnica je namreč že pred podpisom poravnave dobila potrdilo svojega delodajalca o izgubi na dohodku, kot posledici bolniškega staleža in zato vtoževani znesek ne predstavlja nove škode, ki bi nastala šele po sklenitvi poravnave oziroma katere tožnica ob poravnavi ni mogla predvideti. S poravnavo sta tako obe stranki rešili celotno razmerje glede odškodninskega zahtevka in s tem tudi sporno izgubo na zaslužku.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču druge stopnje pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, V pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah, da predmet poravnave ni bila škoda zaradi izgube na zaslužku, saj tožena stranka pred poravnavo o tem zahtevku sploh ni odločala, saj ga tožeča stranka še ni podala. Tak zahtevek je namreč bil podan šele po sklenitvi poravnave in ne drži, da bi tožnica ob dogovarjanju o poravnavi mogla upoštevati tudi škodo zaradi izgube na zaslužku, saj ni nujno, da bi ji ta škoda lahko nastala oziroma da bi do nje bila upravičena. S sklenitvijo poravnave sta se stranki zedinili le o odškodnini za tiste oblike škod, kot so bile navedene v poravnalni ponudbi toženke z dne 19.09.2002 in ne o celotni škodi. Kolikor bi tožnica menila, da se je s podpisom poravnave odpovedala zahtevkom za druge vrste materialne in nematerialne škode, bi to navedla v opombi, vendar ker je menila, da se tej pravici ni odpovedala, tega tudi ni storila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se je tožeča stranka s sklenitvijo poravnave odpovedala zahtevku zaradi izgube na zaslužku, zaradi česar je dalje ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je sprejete zaključke podrobno in prepričljivo obrazložilo, razlogom sodbe glede na vsebino pritožbenih navedb pravzaprav ni moč kaj bistveno novega dodati. Nobenega dvoma ni bilo, da sta stranki 23.09.2002 sklenili poravnavo glede vse škode, ki je nastala v prometni nezgodi in da se je tožeča stranka kot oškodovanka po plačilu dogovorjenega zneska odpovedala vsakršnim odškodninskim zahtevkom, ki bi izhajali iz prometne nesreče. Takšna ugotovitev namreč povsem jasno izhaja iz vsebine sklenjene poravnave, v kateri je izrecno navedeno, da se nanaša na vso škodo, ki je nastala iz škodnega dogodka - prometne nesreče. Zato nasprotna pritožbena navedba češ, da je poravnava zajemala le tisto obliko škod, ki jo je tožena stranka navedla v poravnalni ponudbi, v sklenjeni poravnavi nima podlage. Poleg tega je tožeča stranka že pred sklenitvijo poravnave vedela, da ji je zaradi bolovanja kot posledice prometne nesreče nastala tudi škoda zaradi izgube na zaslužku, katera ji je bila glede na prejeto potrdilo s strani delodajalca, bila znana tudi po višini. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila v sklenjeni poravnavi zajeta tudi slednja škoda in tega zaključka pritožbena izvajanja niso ovrgla. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama stroške pritožbenega postopka (1.odst. 165.čl. ZPP).