Jedro

Ker tožena stranka v spremembo tožbe na strani tožeče stranke v obravnavanem primeru ni privolila, odtujitev sporne terjatve med pravdo ne more povzročiti spremembe procesne legitimacije strank postopka.

V predmetni zadevi ne gre za situacijo po 191. členu ZPP, saj tožeča stranka in pritožnica nista sospornika iz 1. odstavka citiranega člena. Pritožnica, ki je singularni pravni naslednik tožeče stranke in ji pripada aktivna stvarna legitimacija glede sporne terjatve, pa je upravičena, da v pravdi nastopa kot sosporniški intervenient in ji gre v tem primeru položaj enotnega sospornika po 196. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožnica in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepoma opr. št. I Pg284/2005-184 z dne 9. 11. 2012 odločilo, da se zaradi nasprotovanja tožene stranke ne dovoli vstop v pravdo novega tožnika VG d.o.o., namesto do sedaj tožeče stranke G. d.d., ter postopek v tem sporu prekinilo zaradi stečaja nad prvotno tožečo stranko z dnem uvedbe stečajnega postopka 1.3.2012 in odločilo, da se bo postopek nadaljeval, ko ga bo prevzel stečajni upravitelj.

2. Zoper sklepa je vložila pravočasno pritožbo družba VG d.o.o. iz razlogov bistvenih kršitev postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlogi po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da njen vstop na aktivni strani v predmetno pravdo dovoli in postopka ne prekine, podrejeno pa da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala naj neutemeljeni pritožbi zavrne in izpodbijana sklepa potrdi.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede sklepa o nedovolitvi vstopa v pravdo

5. Pritožnica navaja, da je na podlagi cesijske pogodbe št. 002/20 z dne 1.3.2011 vstopila v položaj tožnika v obravnavani zadevi. Nad prvotno tožečo stranko G, d.d. je bil dne 1.3.2012 uveden stečajni postopek. Sodišče prve stopnje pa je že od vloge pritožnice v marcu 2011 v nadaljnjem postopku vsa pisanja nasprotne stranke in izvedenca vročalo pritožnici in jo tudi vabilo na naroke ter opravilo naroke 18.4.2012, 25.9.2012, vse do zadnjega naroka 9.11.2012 ter štelo, da je pritožnica vstopila v pravdo kot tožeča stranka. Prvotno tožeči stranki pa ni vročalo nobenih vlog in je tudi ni vabilo na naroke.

6. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je pritožnica dne 15.3.2011 v spis vložila pripravljalno vlogo in pooblastilo za zastopanje (listovna št. 309 do 311). Sodišče prve stopnje je pritožnica s to vlogo obvestila, da je bila med postopkom terjatev tožeče stranke na podlagi cesijske pogodbe št.1002/2011 prenesena nanjo, zato je sodišču predlagala, da kot tožečo stranko v postopku nadalje označuje pritožnico - VG d.o.o.. Navedeno vlogo je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki, ki je izrecno nasprotovala subjektivni spremembi tožbe na strani tožeče stranke (točka 41. pripravljalne vloge tožene stranke z dne 1.4.2011, list. št. 314).

7. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je kljub večkratnemu nasprotovanju tožene stranke subjektivni spremembi tožbe (vloge z dne 25.8.2011 in 20.1.2012), kar nadaljevalo postopek tako, da je pritožnico štelo za tožečo stranko, ji vročalo pripravljalne vloge tožene stranke in jo vabilo na naroke, pomeni relativno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ta lahko preraste v absolutno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar zadeva tožečo stranko.

8. S cesijo terjatve tožeče stranke na pritožnico med postopkom je aktivna stvarna legitimacija glede sporne terjatve prešla na pritožnico kot singularno pravno naslednico tožeče stranke, procesna legitimacija v pravdi pa je kljub temu ostala na tožeči stranki. 190. člen ZPP določa, da če katera od strank postopka odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, pa more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Ker tožena stranka v spremembo tožbe na strani tožeče stranke v obravnavanem primeru ni privolila, odtujitev sporne terjatve med pravdo ne more povzročiti spremembe procesne legitimacije strank postopka.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o nedovolitvi vstopa v pravdo pritožnici kot tožeči stranki, je glede na navedeno pravilna. Ravnanja sodišča prve stopnje, ki je postopek od prejema vloge pritožnice za vstop v pravdo kar nadaljevalo s pritožnico kot tožečo stranko, pa ni mogoče sanirati na način, da pritožnica postane pravdna stranka, temveč bo moralo nastale posledice kršitev sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odpraviti tako, da bo tožeči stranki zagotovljeno sodelovanje v postopku v skladu z zakonom.

10. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno kršitev postopka, ker je v času, ko je bil predmetni postopek zaradi začetka stečaja nad tožečo stranko po zakonu prekinjen, izdalo sklep o nedopustitvi subjektivne spremembe tožbe, saj 207. člen ZPP določa, da sodišče med prekinitvijo postopka ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj in da v času prekinitve postopka roki ne tečejo. Vendar pa navedena postopkovna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj so bili pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa izpolnjeni že pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, takoj, ko je tožena stranka nasprotovala vstopu pritožnice v pravdo, razlog za prekinitev postopka pa ni nastal na strani pritožnice.

11. Ker sodišče izpodbijanega sklepa ni sprejelo na glavni obravnavi in gre po vsebini za sklep, ki ga sodišče lahko sprejme med pripravami za glavno obravnavo (181. člen ZPP), tudi ni podana zatrjevana absolutna kršitev postopka glede izključitve javnosti glavne obravnave iz 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre v predmetni zadevi za situacijo po 191. členu ZPP, saj tožeča stranka in pritožnica nista sospornika iz 1. odstavka citiranega člena. Pritožnica, ki je singularni pravni naslednik tožeče stranke in ji pripada aktivna stvarna legitimacija glede sporne terjatve, pa je upravičena, da v pravdi nastopa kot sosporniški intervenient in ji gre v tem primeru položaj enotnega sospornika po 196. členu ZPP (202. člen ZPP).

Glede sklepa o prekinitvi postopka

13. Ker bo sodba v obravnavanem primeru zaradi singularnega pravnega nasledstva učinkovala neposredno tudi proti pritožnici, ki je stvar pridobila med pravdo, ima pritožnica pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka.

14. Pritožnica s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da je postopek prekinjen z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko. Ker ima izpodbijani sklep sodišča prve stopnje le deklaratorni značaj, je prekinitev postopka zaradi začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko nastopila že na podlagi zakona, z dnem ko so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka (4. točka 1. odstavka 205. člena ZPP). Nerodna formulacija sklepa sodišča prve stopnje, ki je z dnem začetka stečajnega postopka prekinitev postopka odredilo, namesto da bi dejstvo, da je postopek prekinjen le ugotovilo, pa glede na nastop prekinitve postopka z dnem začetka stečajnega postopka, oziroma objave oklica o začetku stečajnega postopka po samem zakonu, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo nobene od kršitev na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijana sklepa.

16. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pravdo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso pomembne za odločitev o zadevi (1. odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).