Jedro

Pritožnica nadalje pravilno izpostavlja, da spada izdelano izvedensko delo (izvid in mnenje) med manj zahtevna dela, za katera je v skladu s 1. točko prvega odstavka 47. člena Pravilnika predvidena nagrada v višini 400 točk. Vsebinski del izvida in mnenja izvedenca je namreč izdelan na petih straneh, njegova vsebina pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne dosega zapletenosti zahtevnega izvedenskega izvida in mnenja, za katerega bi bilo mogoče v skladu z 2. točko prvega odstavka istega člena priznati 600 točk oziroma celo v računu izvedenca priglašenih 700 točk.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da glasi: "Izvedencu, se prizna nagrada za izvedensko delo v pravdni zadevi opr. št. v višini 80.850,00 (osemdeset tisoč osemsto petdeset 00/100) SIT." V presežku se pritožba zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 21.465,00 (enaindvajset tisoč štiristo petinšestdeset 00/100) SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu, priznalo nagrado za izvedensko delo v predmetni pravdni zadevi v neto višini 107.415,00 SIT ter v bruto višini 146.916,00 SIT. S tem je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo vsa opravljena opravila v priglašeni vrednosti.

Zoper prvostopni sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih pravil s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnica navaja, da izvedenec ni upravičen do nagrade za izvedensko delo, saj ni odgovoril na vprašanja sodišča. Podrejeno graja tudi višino izvedencu priznanih stroškov. Le-te naj bi namreč sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice odmerilo previsoko in v nasprotju s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedencu priznalo nagrado za opravljeno izvedensko delo, ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo odgovor na vprašanje, kje in kako bi bila možna ureditev trase služnostne poti tako, da bi tožnici omogočala nemoteno vožnjo oziroma njeno uporabo, izvedenec pa je brez neposredne zveze z vprašanjem sodišča svoje izvedensko mnenje oprl na določila Pravilnika o projektiranju cest, in ugotovil, da dogovorjena širina poti ne ustreza v uporabljenem Pravilniku predvideni širini vozišča najnižjega ranga z enim voznim pasom. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbeno grajo, da se izvedenec v svojem delu pri obravnavi s strani sodišča postavljenega vprašanja ne bi smel opirati na določila Pravilnika o projektiranju cest, vendar pa je napačno stališče pritožnika, da že iz tega razloga izvedencu nagrada za opravljeno delo ne pripada. Naročilo za opravo izvedenskega dela je namreč po svoji naravi mandatna pogodba, urejena v členih 766 do 787 Obligacijskega zakonika - OZ, pri kateri riziko za uspeh posla ne nosi mandatar, ampak naročitelj - mandant, v konkretnem primeru torej tožeča stranka, na zahtevo katere je bilo izvedensko delo opravljeno. Čeprav je izvedenec pri odgovoru na s strani sodišča zastavljena vprašanja uporabil pravilnik, ki ga po pravilnem mnenju pritožnice ne bi smel uporabiti, mu še vedno pripada nagrada za opravljeno delo, in sicer kljub temu, da za odločitev v konkretni pravdi ugotovitve izvedenca v njegovem izvidu in mnenju morebiti ne bodo pravno odločilne. Riziko za uspeh posla (v konkretnem primeru torej tudi za pravno uporabnost izdelanega izvida in mnenja) namreč nosi mandant - tožnica. Pritožnica pa lahko zahteva dopolnitev izvedenskega dela, po možnosti z določnejšo navedbo vprašanja, na katerega naj izvedenec odgovori (slednje je pritožnica že storila z vlogo z dne, v kateri je sodišče prve stopnje med drugim tudi pozvala, naj o priznanju stroškov izvedenca odloči s sklepom, ki ga bo poslalo pravdnim strankam - list. št. 111).

Utemeljena pa je pritožbena graja višine izvedencu priznanih stroškov, pri odmeri katere je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik). Pritožnica navaja, da v konkretnem primeru izvedencu ni bilo potrebno zbrati in tudi ne preučevati nikakršne dodatne dokumentacije, zato mu nagrada za to opravilo ne pripada. Iz izvedenčevega računa za opravljeno izvedensko mnenje (list. št. 102) izhaja, da je slednji za študij dodatne dokumentacije (od 25 do 50 strani) priglasil 200 točk. Toliko je v skladu z 2. točko prvega odstavka 46. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih vredna storitev zbiranja in proučevanja obsežne dodatne dokumentacije od 25 do 50 strani. Ker pa se v skladu z drugim odstavkom 45. člena istega Pravilnika pri študiju spisa upoštevajo tudi priloge, ki jih je potrebno preučiti za izdelavo izvida in mnenja, izvedenec pa študija dodatne dokumentacije (poleg prilog spisa) ni izkazal, izvedencu posebno plačilo za zbiranje dodatne dokumentacije v smislu 46. člena Pravilnika ne pripada, kot utemeljeno izpostavlja pritožnica. V skladu z 2. točko prvega odstavka 45. člena Pravilnika je bilo zato potrebno izvedencu priznati zgolj plačilo za priglašeno storitev študij spisa v obsegu nad 200 do 500 strani (skupaj s prilogami in priloženima spisoma), torej 300 točk. Pritožnica nadalje pravilno izpostavlja, da spada izdelano izvedensko delo (izvid in mnenje) med manj zahtevna dela, za katera je v skladu s 1. točko prvega odstavka 47. člena Pravilnika predvidena nagrada v višini 400 točk. Vsebinski del izvida in mnenja izvedenca je namreč izdelan na petih straneh, njegova vsebina pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne dosega zapletenosti zahtevnega izvedenskega izvida in mnenja, za katerega bi bilo mogoče v skladu z 2. točko prvega odstavka istega člena priznati 600 točk oziroma celo v računu izvedenca priglašenih 700 točk. V posledici zgoraj navedenega je utemeljena tudi pritožbena graja odmere materialnih stroškov. Stroški za pisalna sredstva se namreč v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika ovrednotijo v višini 5 odstotkov od odmerjene nagrade, zato so v konkretnem primeru upoštevaje po pritožbenem sodišču nižje odmerjeno nagrado izvedencu ustrezno manjši, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ker je v skladu s 44. členom Pravilnika vrednost točke enaka vsakokratni veljavni vrednosti točke po odvetniški tarifi, slednja pa znaša 110,00 SIT, je sodišče druge stopnje pri spremembi odmere nagrade izvedencu upoštevalo to vrednost. Z opisano odločitvijo je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni graji odločitve sodišča prve stopnje, ki je nagrado izvedenca določilo v neto ter v bruto višini. Za plačnika (v konkretnem primeru tožnico) je namreč relevanten le zmnožek, ki ga je dolžan plačati, to pa je seštevek priznanih točk za opravljena opravila, pomnožen z vrednostjo točke (110,00 SIT).

Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izvedencu priznalo plačilo za priglašena opravila v naslednji višini: 300 točk za študij spisa (3. točka prvega odstavka 45. člena Pravilnika), 0 točk za študij dodatne dokumentacije, 400 točk za izdelavo manj zahtevnega izvedenskega izvida in mnenja (1. točka prvega odstavka 47. člena Pravilnika) ter za materialne stroške 35 točk (četrti odstavek 41. člena Pravilnika), skupaj torej 735 točk, kar upoštevaje vrednost točke v višini 110,00 SIT znaša skupaj 80.850,00 SIT. Pri opisani odločitvi se je sodišče druge stopnje oprlo na 3. točko prvega odstavka

365. člena ZPP.

Ker je pritožnica s pritožbo delno uspela, ji mora v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154 in prvim odstavkom 155. člena ZPP glede na pritožbeni uspeh (45%) tožena stranka povrniti ustrezni del za pritožbo potrebnih stroškov postopka. Slednji po presoji sodišča druge stopnje znašajo: sestava pritožbe 250 tč., poročilo stranki 20 tč., 2% materialnih stroškov 5 tč., kar upoštevaje vrednost točke po veljavni odvetniški tarifi skupaj z 20% DDV in sodno takso za pritožbo (11.400,00 SIT) znaša 47.700,00 SIT. 45% od slednjega zneska (torej 21.465,00 SIT) pa mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.