Jedro

Ker so bile ob sklepanju zastavne pogodbe podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v to, da tožničin mož ni edini lastnik stanovanjske hiše, bi morala toženkina pravna prednica ravnati z večjo skrbnostjo pri sklepanju te pogodbe. Za obstoj dobre vere mora namreč obstajati prepričanost tistega, ki se nanjo sklicuje, da obstajajo vsi pogoji za veljavno pridobitev pravice.

Tožnici je uspelo dokazati, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje nje in dolžnika, da je zastavi nepremičnine nasprotovala, kot tudi da je bila toženkina pravna prednica s tem seznanjena in tako ob sklenitvi zastavne pogodbe nedobroverna, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.201,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 000/2013 z dne 14. 10. 2013 na predlog tožene stranke kot upnika zoper dolžnika A. A., in sicer v delu, ki meri na predmet izvršbe: stanovanjska hiša na naslovu ..., z ID znakom parcele ..., ter toženi stranki naložilo v plačilo 8.168,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka (toženka) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila njena pravna prednica1 nepoštena, ker naj bi vedela, da v zastavo sprejema družinsko hišo zakoncev B. in da tožeča stranka (tožnica) taki zastavi nasprotuje. Povzema ugotovitve iz izpodbijane sodbe, ki so pripeljale do navedenega zaključka in navaja, da je argumentacija sodišča prve stopnje napačna. Dokazno breme o njeni slabi veri oziroma slabi veri njene pravne prednice je na tožnici. V obravnavani zadevi je bil v obliki notarskega zapisa sklenjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s katerim je dolžnik (t. j. tožničin mož A. A.) kot edini zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine dovolil zavarovanje toženkine terjatve na nepremičnini in ob tem izjavil, da je nepremičnina bremen prosta. Za dokaz o nasprotnem ne more zadoščati zgolj izjava zakoncev B., ki imata oba očiten interes, da se njuna družinska hiša, v kateri živita, ne proda v izvršbi. To, da sta tožnica in dolžnik partnerja, nič ne pove o zemljiškoknjižnem oziroma pravnem lastniškem stanju nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpovedbo priče C. C. in se zmotno oprlo zgolj na eno samo vprašanje, ki ga je priči samo zastavilo, ter na odgovor nanj, ki je izpostavljen v izpodbijani sodbi. Iz njegove izpovedbe izhaja, da se je z dolžnikom pogovarjal o zavarovanju, pri čemer pa ni mogoče zaključiti, da se je z njim pogovarjal vse to, kar je bilo vsebovano v dolgem vprašanju sodišča prve stopnje. C. C. se z lastništvom nepremičnine ni ukvarjal, ker to ni bilo v njegovi pristojnosti. Želel je zagotoviti boljše zavarovanje za banko, ki jo je vodil. Kako je potekalo pridobivanje skupnega premoženja zakoncev B., ni stvar predsednika uprave banke. Ni se izmikal jasnim odgovorom, ampak jih ni podal, ker o tem, kar trdi tožnica, ni ničesar vedel. Tako ni dokazano, da naj bi predsednik uprave vedel, da gre za družinsko hišo zakoncev B., še manj pa se je zavedal, da naj bi bila hiša skupno premoženje. Povsem življenjsko običajno je, da partnerji živijo skupaj v hišah, pri čemer je pogosto in povsem možno, da je hiša v lasti enega.

Tudi če bi predsednik uprave vedel, da gre za „družinsko hišo“, kar ni pravni termin in nima nekega določenega pravnega pomena, to ne bi smelo zadoščati za sklep, da je ravnal v slabi veri. Zavest, da gre za družinsko hišo, namreč pomeni le zavest, da gre za hišo, v kateri živi družina, ne pa za zavest o lastninskem stanju te nepremičnine ali celo o zunajknjižnih okoliščinah nastanka skupne lastnine. Ni samoumevno, da gre avtomatsko za skupno last zakoncev, niti ni mogoče naložiti toženki dolžnosti aktivnega ravnanja v smeri preverjanja osebnih razmerji in okoliščin zastavitelja, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Za obstoj slabe vere bi moral predsednik uprave vedeti, da je bila hiša skupno premoženje.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z (ne)obstojem originarno pridobljenega premoženja tožnice. V dokaznem postopku namreč ni bilo dokazano, da dohodek tožnice, ustvarjen v času njene zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, predstavlja njuna skupna finančna sredstva, porabljena za ustvarjanje skupnega premoženja. Višina domnevne provizije, ki naj bi jo tožnica dobila s posredovanjem med turško in slovensko družbo, ni bila niti okvirno ugotovljena. Tudi točnega seštevka domnevnih prihodkov od prodaje svilenih orientalskih preprog ni podal nobeden od zakoncev. Ocena sodišča prve stopnje ni bila ugotovljena s stopnjo prepričanja. V dokaznem postopku ni bil predložen noben listinski dokaz, ki bi vsaj nakazoval na resničnost navedb zakoncev o nabavni in prodajni ceni preprog.

3. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za t. i. izločitveno pravdo, v kateri tožnica zoper toženko kot upnico v izvršilnem postopku, ki teče zoper tožničinega moža, zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja stanovanjsko hišo (glej prvi odstavek 64. člena in tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Sodišče druge stopnje v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ocenilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika), kar naj bi zadostovalo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 631/2019 ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je glede na pogodbeno zastavitev sporne nepremičnine za zaključek o (ne)obstoju tožničine pravice, ki preprečuje izvršbo, pravno pomembno, ali je bil pridobitelj hipoteke v dobri veri, da je dolžnik dejanski izključni lastnik sporne nepremičnine. O tem vprašanju se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni opredelilo v zadostni meri.

6. Pritožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obstojem originarno pridobljenega premoženja tožnice so (še vedno) neutemeljene. Te je toženka podala že v prejšnji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, o njih pa je bilo odločeno s sklepom I Cp 631/2019. Ugotovitve in razlogi sodišča prve stopnje o tem, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in njenega moža, se v izpodbijani sodbi niso spremenili. Prav tako se niso spremenile toženkine pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje zato le na kratko ponavlja, da vprašanje obsega tožničinih dohodkov v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom ni pravno pomembno vprašanje v predmetni pravdi. Bistveno za ugotovitev, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika, je, da je tožnica dokazala, da je k nakupu te nepremičnine prispevala s svojim delom v času zakonske zveze. O tem je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge.

7. Jasne, logične in dokazno podprte razloge je sodišče prve stopnje podalo tudi glede vprašanja (ne)dobrovernosti toženkine pravne prednice, da zastavljena nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika ter da je tožnica tej zastavitvi nasprotovala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbama tožnice in njenega moža, ki sta se, ne glede na njun interes za izid pravde in izločitev obravnavane nepremičnine iz izvršilnega postopka, izkazali za verodostojni. Pritrditi gre oceni sodišča prve stopnje, da je težko verjetno, da si predsednik uprave toženkine pravne prednice C. C. ni zapomnil okoliščin sklepanja kredita s tožničinim možem, katerega je poznal več desetletji in bil njegov nekdanji sodelavec, kreditna pogodba pa se je glasila na več milijonski znesek (priloga A5 spisa). Izogibal se je konkretnim odgovorom na vprašanja, sklicujoč se na to, da se ničesar z natančnostjo ne spomni. Kljub temu iz njegove izpovedbe izhaja, da mu je za skupno premoženje na nepremičnini in tožničino nasprotovanje zastavitvi nepremičnine, povedal (vsaj) tožničin mož (glej zvočni prepis zaslišanja z dne 22. 11. 2018 na list. št. 137f in 137g spisa).

8. Pritrditi gre sicer stališču toženke, da tožničina zakonska zveza z dolžnikom in njuno prebivanje v nepremičnini, ki predstavlja družinsko hišo, ničesar ne pove o lastninskem stanju te nepremičnine. A v konkretnem primeru so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je predsednik uprave toženkine pravne prednice, ki je imel odločilno besedo pri odobritvah kreditov in je osebno opravljal pogovore s kreditojemalci, že dlje časa poznal tožnico in njenega moža, saj so se srečevali pri igrah golfa, s tožničinim možem pa sta tudi bivša sodelavca. Z njim je opravil več sestankov oziroma razgovorov v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe in zavarovanjem kredita z zastavo nepremičnine, pri katerih ga je tožničin mož (glede na njegovo izpovedbo in izpovedbo predsednika uprave toženkine pravne prednice) seznanil z dejstvom, da tožnica nasprotuje zastavi nepremičnine, saj gre za njuno skupno premoženje. To so okoliščine, ki vzbujajo dvom v izključno lastninsko pravico tožničinega moža na nepremičnini.

9. Ker so bile ob sklepanju zastavne pogodbe podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v to, da tožničin mož ni edini lastnik stanovanjske hiše, bi morala toženkina pravna prednica ravnati z večjo skrbnostjo pri sklepanju te pogodbe. Za obstoj dobre vere mora namreč obstajati prepričanost tistega, ki se nanjo sklicuje, da obstajajo vsi pogoji za veljavno pridobitev pravice. Dvom v obstoj teh pogojev pa prepričanost izključuje.2 Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženkina pravna prednica ravnala v slabi veri. Njen predsednik uprave bi moral ob seznanitvi z navedenimi okoliščinami o tem obvestiti ustrezne službe, da bi dodatno preverile lastninsko stanje nepremičnine, ali na razgovor v zvezi z zastavo nepremičnine povabiti tudi tožnico.

10. Tožnici je uspelo dokazati, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje nje in dolžnika, da je zastavi nepremičnine nasprotovala, kot tudi da je bila toženkina pravna prednica s tem seznanjena in tako ob sklenitvi zastavne pogodbe nedobroverna, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

11. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) ter obsegajo 1.625 točk oziroma 975 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT)3, 16 točk oziroma 9,6 EUR materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Toženka je tako dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 1.201,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, katerega predmet je sporna nepremičnina, je tožničin mož sklenil s toženkino pravno prednico D. d. d. 2 Prim. sodba VSRS II Ips 183/2010. 3 Ob upoštevanju vrednosti spora (140.000 EUR) ter vrednosti točke (0,6 EUR) znaša vrednost storitve po taB. št. 18 OT 1.300 točk.