Jedro

Za upravičenost za denarno odškodnino na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico – za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Pri tem je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Oškodovanec pa mora dokazati še svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega, pri čemer mora biti tudi presoja in vrednotenje teh okoliščin enako celovita kot presoja objektivnih okoliščin.

Oškodovanec poleg denarnega zadoščenja lahko zahteva tudi drugo sankcijo. Upoštevaje 178. člen OZ bi ta lahko obsegala tudi morebitno zahtevo po povzročiteljevem opravičilu. Vendar je izbira sodnega varstva prepuščena oškodovancu. Opustitev uveljavljanja ene oblike pa ne vpliva na manjšo ali večjo utemeljenost drugega zahtevka.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju po razveljavitvi prvotno izdane zamudne sodbe istega sodišča opr. št. III P 2471/2008 z dne 15.12.2008 v obsodilnem in stroškovnem delu (sklep tukajšnjega sodišča I Cp 1862/2009 z dne 17.6.2009) odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostnih pravic oziroma razžalitve dobrega imena in časti, in sicer o še spornem znesku 2.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (do prvotno zahtevane višine 7.000,00 EUR) je bil pravnomočno zavrnjen že z zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo istega sodišča opr. št. III P 2471/2008 z dne 15.12.2008. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki sodišče naložilo v plačilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

O stroških pravdnega postopka je odločilo s posebnim sklepom in jih v odmerjeni višini 1.751,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki.

Proti obema odločbama se pritožuje tožena stranka iz vseh v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sodbo predlaga njeno razveljavitev (prav: spremembo) z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pritožbenih stroškov. Strinja se s prvim sodiščem, da sta nedopustni ravnanji lahko le ustna pritožba z dne 21.8.2007 in dopis z dne 15.3.2008, ostala ravnanja, ki naj bi opravičevala prisojo denarne odškodnine, pa ne. Sodišču očita, da je kršilo pravilo o dokaznem bremenu. Pritrdilo je toženčevemu stališču, da posameznika z oblikovanim pozitivnim dojemanjem lastne vrednosti in definirano osebno integriteto ni mogoče užaliti, vendar je napačno naložilo dokazno breme za dokazovanje tega negativnega dejstva toženi stranki (z izvedencem psihološke stroke). Škodo mora namreč dokazati tožeča stranka. Ker ta ni predlagala izvedenca psihologa, sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je tožeča stranka zaradi ravnanja toženca razžaljena v dobrem imenu in časti ali ne. Zato bi moralo zahtevek zavrniti. Ker je odločilo brez izvedenca (zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja), je napačno ugotovilo tudi obstoj elementov odškodninske odgovornosti (napačna uporaba materialnega prava).

Po pritožbenem mnenju si je sodišče napačno razlagalo ugovor tožene stranke, češ da je ta smiselno poudarjala, da je normalno in običajno žaliti policiste. Poudarjala je ravno nasprotno, da je šlo za neprimerno izražanje, prostaške, grobe in ekscesne izraze, ki jih ni mogoče jemati osebno – z osebno prizadetostjo. To je pokazal tudi dokazni postopek. Okoliščine, v katerih je bilo storjeno nedopustno ravnanje, dokazujejo, da vsebina pisanj ni mogla porušiti tožnikovega psihičnega ravnotežja, ki bi ga bilo treba vzpostaviti z denarnim nadomestilom.

Sodišču nadalje očita zmotno oceno zbranega dokaznega gradiva v zvezi z nastankom škode. Meni, da je že brez izvedenskega mnenja mogoče zanesljivo ugotoviti, da tožnik ni bil razžaljen v svoji časti in dobrem imenu. Analizira izpovedbo tožnika in prič in ponuja svojo dokazno oceno. Izpostavlja posamezne dele tožnikove izpovedbe (da ga je prizadelo, ker se ni mogel sporazumeti s tožencem, da sprejema izpostavljenost svojega priimka, kar naj bi po pritožbenem mnenju kazalo, da ni bil razžaljen). Ocenjuje, da je dajal vtis zrele osebnosti z izoblikovano pozitivno samopodobo. Priča I. F. naj ne bi izpovedovala o tožnikovih občutkih zaradi obravnavanih ravnanj (ustna pritožba, dopis z dne 15.3.2008), ampak o drugih, za ta postopek nerelevantnih. Ni bilo jasno, o katerem dopisu govori. Omenjala je ovadbo. Priča A. K. o tožnikovi razžaljenosti ni izpovedovala. Po pritožbenem mnenju je zmotna tudi ocena o razžalitvi toženčevega dobrega imena. V dokaznem postopku ni podlage za zaključek, da se je tožnikov kolektiv seznanil z vsebino dopisa z dne 15.3.2008. Očitno so v službenem okolju z razmišljanjem o vložitvi predloga za kazenski pregon vsi šteli toženčevo ravnanje za nedopustno. Zato tožnik ni trpel pravno priznane škode zaradi okrnjenega dobrega imena. Posledice pisanja se v službenem okolju niso odrazile.

Sodba nima razlogov o trajanju in intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin. Tožnik tudi ni podal ustrezne trditvene podlage. Zato je zahtevek nesklepčen. Strinja se, da tožnik sicer ni bil dolžan zahtevati opravičila, da pa bi na ta način sam zmanjšal škodo, povzročeno z vsebino pritožbe in dopisa. Namen odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Primerno bi bilo, da bi prizadeti oškodovanec terjal preklic oziroma opravičilo za očitke, ki jih doživlja kot napad na čast in dobro ime. Po sodbi VS RS II Ips 1165/2008 z dne 19.3.2009 so državni organi dolžni včasih trpeti tudi pretirana mnenja. V obravnavani zadevi gre za tak primer. Zato tožeča stranka očitkov ni mogla jemati tako, da bi vplivali na njen občutek lastne vrednosti oziroma ugled, ki ga uživa. Poleg tega je treba napad na dobro ime in ugled ocenjevati tudi objektivno in ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti.

V pritožbi zoper sklep pa se zavzema za razveljavitev (prav: spremembo) tako, da naj se pravdni stroški naložijo v plačilo tožeči stranki. Sklep je nezakonit, ker je izdan s posebno odločbo namesto v sodbi, s katero je bil postopek končan. Z odločanjem o stroških je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Uveljavljati jih je treba v tožbenem zahtevku, sicer jih ni mogoče dosoditi. Tožnik je terjal odločitev le o glavni stvari. Priglasitev stroškov na zapisnik ne zadošča. Tudi v tej ni zahteval zakonskih zamudnih obresti. Napačno je upoštevan uspeh v postopku glede na posamezne faze postopka (do zamudne sodbe in po razveljavitvi). Ugotoviti bi ga bilo treba glede na vrednost postavljenega zahtevka v tožbi. Priznani stroški tožene stranke niso pravilno sešteti. Prezrt je uspeh tožene stranke s pritožbo zoper zamudno sodbo. Tožeči stranki so neutemeljeno priznani stroški za odgovor na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta 2.000,00 EUR so vrednosti storitve napačno odmerjene s 400 namesto s pravilno 300 točkami po odvetniški tarifi. Dve pripravljalni vlogi tožeče stranke nista bili potrebni. Ker tožeča stranka ni zahtevala povračila pravdnih stroškov, je treba odločiti le o stroških tožene stranke. Tožeča stranka naj jih povrne v skladu z doseženim 71,43 % uspehom tožene stranke v pravdi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in predlaga njeno zavrnitev. Na pritožbo zoper sklep ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena le delno.

K pritožbi zoper sodbo Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru podanih pritožbenih razlogov in z uradnim preizkusom po 2. odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in o še spornem zahtevku pravilno odločilo. Svojo odločitev je pojasnilo v prepričljivih, jasnih in logičnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje lahko v celoti sklicuje. Ker je sodba torej pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu, v njej pa ni ne očitanih ne uradno upoštevnih absolutnih procesnih kršitev, je treba zgolj odgovoriti na pritožbene očitke.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega tako o protipravnosti oziroma nedopustnosti toženčevih ravnanj kot o z njimi povzročeni škodi, ki jo je utrpela tožeča stranka. Ugotovilo je, da je toženec nedopustno posegel v osebnostne pravice tožeče stranke oziroma prizadel njegovo čast in dobro ime ob podajanju ustne pritožbe dne 21.8.2007 (priloga A10), ki jo je podal na zapisnik zaradi ravnanje tožeče stranke kot policista, nato pa še s pisanjem z dne 15.3.2008 (priloga A11).

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, zavarovana že z Ustavo RS. Pojma čast in dobro ime se namreč prepletata. Že prvo sodišče je razložilo in pravilno upoštevalo, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime in ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast). Oba pa se, kot že rečeno, uvrščata med osebnostne pravice posameznika.

Za upravičenost za denarno odškodnino na podlagi 179. člena OZ, ki jo uveljavlja tožeča stranka, mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico – za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Pri tem je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Oškodovanec pa mora dokazati še svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega, pri čemer mora biti tudi presoja in vrednotenje teh okoliščin enako celovita kot presoja objektivnih okoliščin.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da vrednostne sodbe v pritožbi z dne 21.8.2007, ki se po pravilni ugotovitvi prvega sodišča nanašajo konkretno na tožnika (razlogi na strani 10 sodbe), zlasti pa v dopisu z dne 15.3.2008 uporabljeni izrazi zanj, povzeti v razlogih na strani 11 sodbe, pomenijo poseg v zavarovano sfero tožnikove osebnosti, saj je toženec v obeh primerih z negativnimi vrednostnimi sodbami in izrazito zaničevalnimi izrazi izpostavil in izrecno konkretiziral tožnika kot osebo, ne pa kot pripadnika državnega organa, s čimer skuša pritožba opravičiti njegovo ravnanje. Ena od značilnosti razžalitve časti je prav v tem, da storilec individualizira, konkretizira oškodovanca in mu bodisi verbalno bodisi realno (z zaničevalno besedo ali gesto) da vedeti, da nima (moralnih) vrednot, ki mu jih pripisuje družba, ali pa to stori posredno, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen (primerjaj sodba VS RS II Ips 634/2003 z dne 23.12.2004). Uporabi objektivno žaljivih vrednostnih sodb in izrazov ni mogoče odreči protipravnosti niti s sklicevanjem na okoliščine primera, na katere se sklicuje pritožba, češ da so bili naperjeni zoper samo delovanje pritožbenega postopka oziroma njegovo vodenje. Merila civilnega odškodninskega prava, s katerimi sodna praksa v vsakem primeru posebej presoja pravni standard razžalitve dobrega imena in časti, so predvsem običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenih kulturnih okoljih, kar je povedalo že prvo sodišče na strani 10 sodbe. Ta morajo biti ohranjena in spoštovana tudi v primerih, ko posameznik ni zadovoljen z reševanjem njegovih pritožb pred pristojnimi organi. Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča o izrazih, ki jih je za tožnika uporabil toženec v pritožbenem postopku in odzivu nanj, ne more biti nikakršnega dvoma o pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je toženec od običajnih merilih odstopil in s tem posegel v tožnikove osebnostne pravice.

Tudi na v pritožbi ponovljeno stališče, da je šlo v obravnavanem primeru le za (pretirano) mnenje, ki naj bi ga bili dolžni včasih trpeti državni organi, je odgovorilo že prvo sodišče (razlogi na strani 9 in 10 sodbe). V odgovor na pritožbene navedbe je treba le še enkrat ponoviti ključno ugotovitev prvega sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru poleg toženčevega izražanja nezadovoljstva z delom policije kot institucije še za neposreden verbalen napad na tožnika samega kot fizično osebo, česar zaradi individualizacije oškodovanca in ugotovljenega zaničevalnega namena ni mogoče prezreti in pripisati (po)splošeni kritiki delovanja ali mnenja o delu institucije. Sodna odločba, na katero se sklicuje pritožnik, z obravnavanim primerom ni primerljiva, saj je šlo v njem za spor s področja medijskega in ne odškodninskega prava.

Toženec je trdil in pri tem vztraja v pritožbi, da tožnik zaradi osebnostnih lastnosti (dobre samopodobe) ni mogel biti razžaljen. Prvemu sodišču očita, da je v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme o nastanku pravno priznane škode na toženo stranko, zaradi opustitve dokaza z izvedencem psihološke stroke napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo glede obstoja relevantnih elementov civilnega delikta.

Vsi očitki so neutemeljeni. Zatrjevanih procesnih kršitev pravil o dokaznem bremenu (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP) sodišče ni zagrešilo. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, pa tudi tiste, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, ki jo pritožnik prezre, da je tožeča stranka svoje trditve o toženčevem posegu v njegove osebnostne pravice in o škodi, ki jo je tožnik v zvezi s tem utrpel, dokazala s predloženimi listinami, izpovedbo tožnika in prič, tožena stranka pa na drugi strani svojih nasprotnih trditev o tožnikovih osebnostnih lastnostih, ki naj bi preprečevale nastanek škode, pa ne. Zgolj sklicevanje na dognanja psihološke stroke in njihovo apliciranje na trditveno podlago tožeče stranke ne zadošča. Ali gre tudi pri tožniku za tako osebnost, kot jo obravnava literatura, na katero se sklicuje tožena stranka, ali ne, bi se lahko ugotavljalo le s strokovnjakom izvedencem, ki pa ga tožena stranka po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni predlagala. Pritožbeno naziranje, da je bilo dokazno breme o tem na tožeči stranki, je zmotno. Ta je namreč svoje trditve dokazala. O dejanski prizadetosti tožnika zaradi negativnih vrednostnih sodb in uporabljenih izrazov (vključno z zaničevalnim obravnavanjem tožnikovega priimka) se je namreč prvo sodišče zanesljivo prepričalo že s tožnikovim zaslišanjem in zaslišanjem prič. Celotno zbrano dokazno gradivo je celovito in popolno ocenilo, tako kot zahteva 8. člen ZPP. To velja tudi za izpovedbo tožeče stranke same. Dokazne ocene, ki jo je opravilo sodišče celovito in popolno, pritožnik s podčrtavanjem zgolj dela tožnikove izpovedbe, ki bi bila tožencu v korist, ne more omajati. Enako velja za oceno izpovedb obeh prič. Ugotovitev, da je bil spričo obravnavanega toženčevega ravnanja tožnik psihično prizadet že v pritožbenem postopku, ima oporo v pravilno ocenjeni izpovedbi njegove sodelavke F.. Opisala je tožnikovo počutje in odzive v službenem okolju že zaradi pritožbenega postopka in ne le po vloženi ovadbi, kot skuša zavajajoče prikazati pritožba. S predočenjem listine v prilogi A11 pa je bilo dovolj razčiščeno, o katerem dopisu je govorila in so tudi pritožbeni pomisleki o tem povsem odveč. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti ocene, da je bil z vsebino toženčevega dopisa seznanjen celoten tožnikov kolektiv niti o tem, da se je zaradi toženčevih ravnanj odnos sodelavcev do tožnika spremenil oziroma njegov ugled v službenem okolju zmanjšal. Tudi o tem je imelo dovolj osnove v izpovedbi tožnika samega in njegove sodelavke F.. Upravičeno ji je verjelo glede na izpovedbo priče K., ki je povedala, da je dopis, sicer naslovljen nanjo, poslala naprej tistim policistom, na katere se je nanašal, če bi se morda oni odločili za pregon (list. št. 76). Dejansko stanje je torej povsem pravilno in popolno ugotovljeno. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah na straneh 12 do 13 sodbe o subjektivni prizadetosti tožnika v njegovi časti in objektivnih posledicah v njegovem službenem okolju, ne more biti dvoma, da je bila prizadeta tako tožnikova čast kot dobro ime in da so podani vsi pogoji za odmero pravične odškodnine.

Prvo sodišče jo je upoštevaje merila iz 179. člena OZ glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri tožniku že z zamudno sodbo odmerilo na 2.000,00 EUR. V razlogih sodbe na strani 15 je dovolj jasno povedalo, da ne glede na ugotovitve, ki jih je sprejelo po kontradiktorno izvedenem postopku, ki je sledil razveljavitvi obsodilnega dela zamudne sodbe, višje odškodnine tožniku ni mogoče dosoditi, ker je bil višji tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen s pravnomočno (nepravo) zavrnilno zamudno sodbo. Razlogi o višini dosojene odškodnine so v povezavi z razlogi z zamudno sodbo torej dovolj jasni, razumljivi in zadostni, da omogočijo vsebinski preizkus odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti tožeče stranke (2.000,00 EUR) prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina je namreč primerljiva z odškodnino za podobno škodo, hkrati pa v zadostni meri upošteva individualne značilnosti tožeče stranke oziroma značilnosti konkretnega primera.

Odgovoriti je treba le še na pritožbeni očitek o tem, da tožnik ni zahteval toženčevega opravičila, s čimer bi lahko zmanjšal svojo škodo. Drži, da oškodovanec poleg denarnega zadoščenja lahko zahteva tudi drugo sankcijo. Upoštevaje 178. člen OZ bi ta lahko obsegala tudi morebitno zahtevo po povzročiteljevem opravičilu. Vendar je izbira sodnega varstva prepuščena oškodovancu. Opustitev uveljavljanja ene oblike pa ne vpliva na manjšo ali večjo utemeljenost drugega zahtevka. Sodišče mora v pravdnem postopku odločati le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Ker je tožnik v tem postopku zahteval le denarno zadoščenje po 1. odstavku 179. člena OZ, je prvo sodišče odločalo le o njem in po ugotovitvah vseh relevantnih okoliščin o zahtevku tudi povsem pravilno odločilo.

Pritožbeni razlogi v zvezi z odločitvijo o glavni stvari torej niso podani, pa tudi ne napake in kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zoper sodbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep Delno je utemeljena pritožba zoper sklep o stroških.

Pritožbi je treba pritrditi, da je prvo sodišče ravnalo napačno, ko je o stroških postopka izdalo posebni sklep. O zahtevi za povrnitev stroškov mora namreč sodišče praviloma odločiti v sodbi oziroma s sklepom, s katerim se konča postopek pred njim – s končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP). S posebnim sklepom o stroških se odloči le takrat, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari ali v primerih iz 7. odstavka 163. člena ZPP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Prav tako drži, da sodišče o povrnitvi stroškov odloči le na podlagi zahteve stranke. Če ta stroškov izrecno ne uveljavlja, sodišče ni pooblaščeno, da bi o njih odločalo po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je sodišče tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska, čeprav jih tožeča stranka, kot pravilno opozarja pritožba, ni uveljavljala.

Pač pa je zmotno pritožbeno naziranje, da tožeča stranka sploh ni postavila stroškovnega zahtevka. S specificiranimi stroškovniki na vlogah in na zadnji glavni obravnavi je namreč dovolj jasno in določno postavila ter opredelila zahtevo za povrnitev stroškov, da jo je prvo sodišče lahko obravnavalo in o njej odločalo v postavljenih mejah.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbenim stališčem, da v obravnavanem primeru ni bilo osnove za odločanje o stroških po posameznih fazah postopka in za ločeno ugotavljanje uspeha strank po posameznih fazah. Čeprav je bil del tožbenega zahtevka pravnomočno zavrnjen že ob prvotnem sojenju, je bilo treba upoštevati uspeh strank glede na celotni postopek, pri odmeri stroškov upoštevati pritožbene stroške zoper prvo sodbo obeh strank in v nadaljevanju pri odmeri odvetniške nagrade upoštevati znižano vrednost spora 2.000,00 EUR (300 točk) namesto prvotno vtoževanih 7.000,00 EUR (400 točk – tarifna št. 18 in naslednje OT).

Vendar je bilo treba sklep spremeniti zaradi drugih razlogov. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka le delno uspela s svojim zahtevkom. Upoštevaje okoliščine primera pa je napačno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP kot relevantno materialno pravo. O zavrnilnem delu tožbenega zahtevka je bilo odločeno z nepravo zamudno sodbo brez dokaznega postopka. V tem delu je uspela tožena stranka. Dokazni postopek je bil izveden le o spornem (manjšem) delu tožbenega zahtevka. V njem pa je uspela tožeča stranka. Obe stranki sta imeli odvetniško zastopanje, plačevali sta takse, izvedencev pa ne. Njuni stroški so primerljivi. Po mnenju pritožbenega sodišča navedene okoliščine primera , napotujejo na odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena istega zakona je zato pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje o stroških spremenilo. Pri tem le še dodaja, da je pritožbena graja o zmotni uporabi 155. člena ZPP neutemeljena, saj je prvo sodišče pri odmeri stroškov tožeči stranki pravilno upoštevalo vse njene vloge, v katerih je odgovarjala na navedbe tožene stranke.

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, s pritožbo zoper stroškovno odločitev pa le v sorazmerno majhnem delu. Zato naj svoje stroške s pritožbama trpi sama. Enako velja za pritožbene stroške tožeče stranke, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve na drugi stopnji.