Jedro

Niso bistvena vprašanja, na kateri parcelni številki se v naravi nahaja ta dovoz, in ali sta imela toženca namen le označiti mejo in ne tožnici zapreti dovoza, ter ali ima tožnica pravico do posesti, ali je vozila preko mejne črte. Bistveno je, da sta toženca postavila kol, kar pritožbeno ni sporno in sta s tem tožnico ovirala pri dostopu do vikenda oziroma motila njeno posest.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, to je točko I.b izreka se zavrže. II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, to je v točkah I.a in II izreka v razmerju do toženke se zavrne in v tem obsegu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se tožencema v prihodnje prepoveduje poseganje v posest tožnice na parc. št. X k.o. B. s tem, da bi s postavitvijo kakšnih ovir onemogočala nemoten dostop in dovoz po obstoječem dovozu do prej navedene parcele tožnice, da ne bo izvršbe (točka I.a izreka). V delu, v katerem tožnica vtožuje več, kot je navedeno v točki I.a izreka, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.b izreka) in tožencema naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 180,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirani sklep je laično pritožbo vložila toženka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Pritožba ponovno ponavlja, da s tožencem nista motila tožničine posesti, ampak sta le uporabljala svojo nepremičnino parc. št. Y ter je bila tožnica tista, ki je motila njuno posest. Sodišče prve stopnje je povzelo le navedbe tožnice, ne pa tudi njunih navedb iz odgovora na tožbo, da dovoz do tožničinega vikenda v dokumentaciji nikjer ni zarisan ali opisan, in da je bila tožnica tista, ki je motila njuno posest, ne obratno. Iz fotografij v spisu je razvidno, da dovoz do vikenda ni onemogočen. Ob ogledu je tožnica jasno izrazila svoje mnenje, da jo motijo mejniki oziroma še posebej ta mejnik, ob katerem je nekaj dni stal kol, ki ga je nato tožnica ob gradnji ograje sama odstranila. Že v odgovoru na tožbo sta toženca navedla, da sta pripravljena odstraniti kol, če ju tožnica ne bo več izsiljevala in si lastila njunega dela zemljišča. Tožnica je ovirala postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, dne 17. 1. 2019 ob meji postavila količke in napeljala vrv, nakar je toženec dne 19. 1. 2019 postavil še sporni kol in nanj napeljal vrv. Kol ni bil postavljen na sredini tožničinega dovoza ter tožnici ni onemogočal dostopa. Možen je bil dostop z osebnimi ali tovornimi vozili, v roku dveh tednov pa so ga sami odstranili, ko so postavljali ograjo. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, saj motenja ni bilo. Pritožbenih stroškov ne priglaša, zahteva pa povrnitev stroškov, ki so njej in tožencu nastali zaradi tožničinega nasprotovanja pridobitvi gradbenega dovoljenja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka pritožbo vložila zoper izpodbijani sklep v celoti. Ker za pritožbo zoper zavrnilni del odločitve (točka I.b izreka) nima pravnega interesa, je sodišče druge stopnje v tem obsegu njeno pritožbo zavrglo (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP) ter presojalo zgolj odločitev v točkah I.a in II. izpodbijanega sklepa v razmerju do toženke. Odločitev je za toženca, ki ni vložil pritožbe, postala pravnomočna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zatrjevala, da sta toženca motila njeno posest, ko sta na dovozno pot, ki vodi do njenega vikenda, zabila lesen kol in nanj napela vrv, s čemer sta ji onemogočila dostop do vikenda. Toženca sta v odgovoru na tožbo potrdila, da sta res postavila sporni kol in do njega napela vrv, vendar sta vztrajala pri tem, da omenjeno dejanje ne predstavlja motenja, saj tožničin dostop do vikenda ni bil oviran ter sta zgolj nadaljevala s strani tožnice začeto označitev mej med njihovimi nepremičninami.

8. Med pravdnimi strankami je bilo sporno, ali ravnanje tožencev predstavlja motilno ravnanje oziroma ali je bil moten tožničin dostop do vikenda. Toženca sta tožničinim navedbam nasprotovala in navajala, da je tožnica tista, ki moti njuno posest in ne obratno. Te navedbe toženka v pritožbi ponavlja, vendar z njimi ne more biti uspešna, saj vprašanje motenja posesti tožencev s strani tožnice ni predmet tega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da je tožnica do svojega vikenda z avtomobilom dostopala po dovozu, na katerega sta toženca1 postavila kol, ki ga je tožnica prvič videla 23. 1. 20192. V pritožbi toženka navaja, da je toženec omenjen kol postavil dne 19. 1. 2019, in sicer v posledici tožničinega predhodnega ravnanja, ko je dne 17. 1. 2019 na mejo postavila količke in napeljala vrvi. Očitno je, da so imele pravdne stranke medsebojne težave z mejo in je tožnica nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja, vendar sodišče druge stopnje poudarja, da tožničino ravnanje in morebitno motenje posesti tožencev s postavljanjem količkov ni predmet konkretnega postopka, saj se v predmetnem postopku obravnava le motenje posesti tožnice s strani tožencev.

10. Četudi sta toženca sporni kol ob mejniku postavila zaradi reakcije na tožničino postavljanje količkov na drugem delu skupne meje, je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da sta s tem onemogočila ali pa vsaj znatno otežila dovoz do tožničinega vikenda z avtomobili. Pred postavitvijo spornega kola tožničin dostop do vikenda ni bil oviran. Ne glede na izpovedbo tožencev, da je tožnica za dostop do svojega vikenda vozila tudi po njunem delu nepremičnine, sta s postavitvijo kola na mejo motila njeno posest oziroma njen običajni dostop do vikenda. Ne glede na to, da ji je bila po postavitvi kola še vedno na voljo širina dovoza 2,2 m je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšna širina ne dopušča prevoza z vozili, ki so širša od 2,2 m. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, kot določa 33. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). To ne pomeni, da "ni preučilo vseh s strani tožencev predloženih dokazov" ter da "je upoštevalo zgolj navedbe tožnice", kot neutemeljeno navaja pritožba. Dokazni postopek je pokazal, da sta toženca s postavitvijo spornega kola spremenila, to je bistveno otežila, če ne že povsem onemogočila dovoz do tožničinega vikenda in s tem motila njeno posest. Pri tem niso bistvena vprašanja, na kateri parcelni številki se v naravi nahaja ta dovoz, in ali sta imela toženca namen le označiti mejo in ne tožnici zapreti dovoza, ter ali ima tožnica pravico do posesti, ali je vozila preko mejne črte. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena SPZ sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter ne upošteva pravice do posesti, niti ne preverja, ali je "dovoz v dokumentaciji zarisan ali ne", kot navaja pritožba. Bistveno je, da sta toženca postavila kol, kar pritožbeno ni sporno in sta s tem tožnico ovirala pri dostopu do vikenda oziroma motila njeno posest. 12. Toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami o tem, da je tožnica ob postavitvi ograje sporni kol odstranila, saj je sodišče prve stopnje na podlagi skrbno in natančno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati vse predpostavke za uspešno uveljavljanje posestnega varstva v skladu s 33. členom SPZ v povezavi s 34. členom SPZ. Ker je bil sporni kol v času odločanja že odstranjen, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala njegovo odstranitev ter je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, da se tožencema v prihodnje prepoveduje poseganje v posest tožnice na parc. št. X k.o. B. s tem, da bi s postavitvijo kakšnih ovir onemogočala nemoten dostop in dovoz po obstoječem dovozu. 34. člen SPZ namreč določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

13. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na stroškovno odločitev oziroma pritožbene navedbe toženke, da "tožnici ni pripravljena plačati nobene odškodnine". Sodišče druge stopnje poudarja, da znesek 180,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v nerazdelno plačilo tožencema, ne predstavlja odškodnine, kot zmotno meni toženka, ampak stroške postopka (natančneje sodno takso za tožbo), do katerih je tožnica upravičena glede na določbo tretjega v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj je s tožbo v pretežnem delu uspela, v zvezi z delom, s katerim ni uspela pa niso nastali posebni stroški oziroma bi bili pravdni stroški prisojeni v enaki višini, četudi bi tožnica uspela s tožbenim zahtevkom v celoti.3

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v točkah I.a in II izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15. Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, saj jih pravdni stranki nista priglasili. Toženka je sicer (zgolj pavšalno) zahtevala "povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi dolgotrajne pridobitve gradbenega dovoljenja in zamikom začetka gradnje", vendar s takšnim zahtevkom ne more biti uspešna, saj ne gre za pritožbene stroške v predmetnem postopku.

1 Kot izhaja iz navedb na prvi stopnji in tudi iz pritožbe, je bil toženec tisti, ki je v zemljo ob mejniku zabil lesen obcestni kol. 2 Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožnica tožbo vložila pravočasno – motilno ravnanje je opazila 23. 1. 2019, tožbo je vložila 13. 2. 2019. 3 Obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 14 in 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa.