Jedro

Pri odločanju o tem, ali naj se začne postopek prisilne poravnave v stečaju, sodiče ne preverja le, ali je predlog za začetek postopka prisilne poravnave formalno pravilen, pač se presoja tudi, ali je prisiilna poravnava glede na stopnjo stečajne mase in potek stečajnega postopka še smiselna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 14.12.2004 sklep, (sklep na red.št. 310) s katerim je zavrnilo predlog za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju, ki sta ga vložila družba D. d.o.o. iz Ljubljane, in P.D., Ljubljana, dne 29.11.2004. Predlagatelja sta dne 27.12.2004 vložila pritožbo, v kateri sta v naslovu navedla, da vlagata pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje opr.št. St 56/2003 z dne 30.11.2004. V 1. odstavku obrazložitve pa sta navedla, da izpodbijata sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njun predlog za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju z dne 26.11.2004. Ker je sodišče prve stopnje predlog predlagateljev za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju zavrnilo s sklepom z dne 14.12.2004 in ker dne 30.11.2004 ni izdalo v tej zadevi nobenega sklepa, s katerim bi odločalo o kakšnem predlogu predlagateljev, šteje sodišče druge stopnje, da je navedba datuma (30.11.2004) v naslovu vložene pritožbe očitna pomota pritožnikov in ugotavlja, da se pritožnika pritožujeta zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14.12.2004. Sodišče druge stopnje zato šteje, da je pritožba kljub taki očitni pomoti sposobna za obravnavanje in jo je obravnavalo kot pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne

14.12.2004.

Pritožnika navajata, da uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in začne postopek prisilne poravnave v stečaju, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta predlagatelja v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju trdila, da sta imetnika vseh 356 prinosniških delnic, na katere je razdeljen osnovni kapital stečajnega dolžnika in sta s temi trditvami opredeljevala legitimacijo za vložitev predloga. Stečajni upravitelj je v svojem mnenju navedel, da sta predlog vložila lastnika delnic stečajnega dolžnika skladno s 172. členom ZPPSL, kar pomeni, da stečajni upravitelj ni zatrjeval, da predlagatelja nista lastnika kapitalske večine. Upniški odbor o tem v mnenju ni navedel ničesar. Ker je vprašanje, ali je predlagatelj lastnik kapitalske večine stečajnega dolžnika, dejansko vprašanje in ker ob trditvah predlagateljev, da sta lastnika kapitalske večine stečajnega dolžnika stečajni upravitelj, ki bi lahko dal drugačne konkretne trditve, drugačnih konkretnih trditev ni dal in tudi upniški odbor ne, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati s vprašanjem legitimacije predlagateljev. Sicer pa sta predlagatelja k pritožbi tudi predložila notarsko potrdilo z dne 8.12.2004, iz katerega izhaja, da sta predlagatelja imetnika prinosniških delnic stečajnega dolžnika in da sta jih deponirala pri notarju. Sicer pa sodišče prve stopnje predloga ni zavrnilo zaradi tega, ker predlagatelja ne bi bila aktivno legitimirana, pač pa ga je zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da predlog po vsebini ni utemeljen.

V zvezi z utemeljenostjo vloženega predloga za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zapisalo, da se pri odločanju o tem, ali naj se začne postopek prisilne poravnave v stečaju, ne preverja le, ali je predlog za začetek postopka prisilne poravnave formalno pravilen, pač pa, da je treba ocenjevati tudi, ali je prisilna poravnava glede na stanje stečajne mase in potek stečajnega postopka sploh še smiselna.

Tak materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in temelji na določbi 2. odstavka 173. člena ZPPSL v povezavi s 3. odstavkom 172. člena ZPPSL, ki določa, da mora stečajni senat pred odločitvijo o predlogu iz 1. odstavka 172. člena ZPPSL (o predlogu mora odločiti v 15 dneh) pridobiti mnenje upniškega odbora, če je ta ustanovljen in če ni predlagatelj in mnenje stečajnega upravitelja.

Zakon pridobitve njunih mnenj pred odločitvijo o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju gotovo ne bi predpisal, če bi sodišče pri odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju moralo upoštevati le to, ali je predlog formalno pravilen. Ker je za odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju v 3. odstavku 172. člena ZPPSL drugače določeno, kot je to določeno v 27. členu ZPPSL, je sodišče prve stopnje materialno pravo sicer pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da se pri odločanju o predlogu ne opravi zgolj formalen preizkus predloga.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v nadaljevanju tudi zapisalo, da je za odločitev o predlogu odločilno, ali je prisilna poravnava glede na stanje stečajne mase in glede na potek stečajnega postopka sploh še smiselna in navedlo, da je o teh okoliščinah pridobilo mnenje upniškega odbora in dveh največjih upnikov ter mnenje stečajnega upravitelja.

Iz tega, kar je sodišče prve stopnje samo zapisalo v izpodbijanem sklepu, izhaja, da je po njegovem mnenju za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga oziroma za presojo vprašanja, ali je v stečajnem postopku smiselno začeti postopek prisilne poravnave, treba kot kriterij upoštevati predvsem, kakšno je stanje stečajne mase v trenutku, ko je vložen predlog in kako poteka stečajni postopek.

Sodišče druge stopnje se strinja, da je vprašanje stanja stečajne mase (vendar z vidika, koliko je je že vnovčene in načina njenega vnovčevanja), gotovo odločilno vprašanje pri odločanju o predlogu za začetek postopka, saj bi bilo v primeru, če bi bil na primer vitalen del stečajne mase v stečajnem postopku že vnovčen, vprašljivo, ali je smiselno začeti postopek prisilne poravnave, ker bi bilo vprašljivo, ali je mogoče stečajnega dolžnika še sanirati. Prav tako so odločilne okoliščine, kako poteka stečajni postopek in dogajanje v njem in ali dolžnik med stečajnim postopkom nadaljuje s poslovanjem. Tudi faza, v kateri je stečajni postopek v trenutku vložitve predloga oziroma faza vnovčevanja stečajne mase, lahko odločilno vpliva na presojo, ali je smiselno začeti postopek prisilne poravnave v stečaju. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu s temi okoliščinami, ki jih je sicer samo navedlo kot odločilne za presojo smiselnosti začetka postopka prisilne poravnave v stečaju, ni ukvarjalo in iz tega vidika o utemeljenosti predloga za začetek postopka prisilne poravnave ni odločalo in o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu nima razlogov.

Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je o okoliščinah smiselnosti postopka prisilne poravnave v stečaju pridobilo mnenje upniškega odbora, stečajnega upravitelja in dveh največjih upnikov. Na 2. strani izpodbijanega sklepa je tudi povzelo vsebino mnenja upniškega odbora, zapisalo, kaj je povedal stečajni upravitelj dveh največjih upnikov in kakšno je bilo mnenje stečajnega upravitelja tega stečajnega dolžnika. Upniški odbor je dal negativno mnenje z obrazložitvijo, da predlagatelja v predlogu nista ponudila ničesar drugega, kar je bilo ponujeno že v prejšnjem postopku prisilne poravnave. Iz tega je razvidno, da se upniški odbor o tem, kar je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno za presojo (stanje stečajne mase in potek stečajnega postopka), ni v ničemer izjavil. O teh okoliščinah se tudi stečajni upravitelj dveh največjih upnikov ni izjavil. Le-ta je navedel, da ne more pristati na zamenjavo terjatev v lastniške deleže. Kaj takega predlagatelja v predlogu za začetek postopka niti nista predlagala. Stečajni upravitelj dveh največjih upnikov stečajnega dolžnika v izjavi ni navedel, da v nobenem primeru ne bi glasoval za prisilno poravnavo kakršnakoli bi že bila predlagana, kar bi bila lahko odločilna okoliščina ne glede na vse druge okoliščine, za odločitev, da ni smiselno začenjati postopka prisilne poravnave. Kajti, če bi upnik, ki lahko odločilno vpliva na izid postopka eventuelne prisilne poravnave, že vnaprej jasno izjavil, da za prisilno poravnavo ne bo glasoval, pa naj bo ta predlagana v kakršnikoli vsebini, potem najbrž nima smisla začenjati postopka prisilne poravnave v stečaju. Toda izjava zastopnika dveh največjih upnikov v tem postopku ni bila taka, pač pa je le navedel, da ne more pristati na zamenjavo terjatev v lastniške deleže. Taka trditev pa v tej fazi še ni odločilna, saj predlagatelja, kot rečeno, nista navedla, da bi tema upnikoma ponudila lastniška deleža namesto plačila.

Sodišče prve stopnje je na 2. strani izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino mnenja stečajnega upravitelja, ki pa se v mnenju tudi ni opredelil do okoliščin, ali je glede na potek stečajnega postopka in fazo vnovčevanja stečajne mase prisilna poravnava v stečaju še smiselna. V mnenju se je oprl predvsem na negativno mnenje upniškega odbora.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu v celoti oprlo na pridobljena mnenja, zlasti na mnenje stečajnega upravitelja in predlog zavrnilo tudi zato, ker je zaključilo, da iz mnenja stečajnega upravitelja izhaja, da prisilna poravnava v dani fazi ni smotrna in da predlagatelja nista dokazala, da bi sanacija bila uspešna in da bi upniki prejeli več, kot bi prejeli v stečajnem postopku. Iz teh razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu izhaja, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za oceno smiselnosti začetka postopka prisilne poravnave v stečaju upoštevalo dejstva, ki bi bila lahko odločilna šele potem, ko bi postopek prisilne poravnave že bil začet in ko bi predlagatelja že povedala, kakšno poravnavo ponujata upnikom in ko bi že izdelala načrt finančne reorganizacije.

V fazi odločanja o tem, ali naj se postopek prisilne poravnave v stečaju šele začne, pa se z vprašanjem, ali je prisilna poravnava za upnike ugodnejša kot stečaj, ni mogoče ukvarjati, ker predlagatelj predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju po določbah ZPPSL ni dolžan predložiti načrta finančne reorganizacije niti ni dolžan predloga oblikovati drugače, kot je določeno to za predlog prisilne poravnave izven stečaja (24. čl. ZPPSL v zvezi s 2. odst. 173. čl. ZPPSL). Dejstvo je tudi, da predlagatelja začetka postopka prisilne poravnave v stečaju nista isti osebi, kot pa je bil predlagatelj postopka prisilne poravnave pred stečajem. Zato se argument upniškega odbora, da predlagatelja v predlogu nista povedala ničesar novega, oz. drugega od tega, kar je bilo navedeno v prejšnjem predlogu in na podlagi česar je upniški odbor izdal negativno mnenje, tako pokaže kot neodločilen za presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sledilo v postopku pridobljenim mnenjem, so razlogi v teh mnenjih postali razlogi sodišča prve stopnje. Ti razlogi pa so, kot je bilo že povedano v tej fazi postopka, neodločilni. V tej fazi postopka bi sodišče prve stopnje pri presoji o tem, ali je smiselno začeti postopek prisilne poravnave v stečaju, moralo tehtati na eni strani interese predlagateljev postopka, ki so očitno v tem, da stečajni dolžnik nadaljuje poslovanje (v njuni lasti) ter na drugi strani presojati okoliščine stečajnega postopka in fazo, v kateri je stečajni postopek. O teh okoliščinah se morata izreči upniški odbor in stečajni upravitelj in šele na podlagi kompleksne ocene vseh odločilnih okoliščin bi moralo oceniti, ali je smiselno začeti postopek prisilne poravnave v stečaju.

Iz navedenega se pokaže, da je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo okoliščin, ki so odločilne za pravilno presojo in uporabo materialnega prava in je zato ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). V novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge, ki so navedeni v zgornji obrazložitvi in ponovno odločiti o predlogu.