Jedro

Dejanski stan iz 47. čl. ZVD predpostavlja, da je delavec v času delovne obveznosti na delu prisoten, vendar zaradi subjektivno dojete grozeče nevarnosti opravljanje odrejenega dela odklanja.

Delodajalec ne nosi odgovornosti za posledice neprecizne ali subjektivne interpretacije njegovih izjav s strani pooblaščenca, ki ga je delavec pooblastil za kontakte z delodajalcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožencev z dne 29..8.1994 in 9.9.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 22.8.1994 zaradi petih neopravičenih izostankov po tem datumu, ugotovilo, da tožniku z navedenim datumom delovno razmerje ni zakonito prenehalo in sta ga toženca dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, hkrati pa je tožencema naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 35.162,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje.

Hkrati je sodišče s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvršitve spornih sklepov do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi. Pri tem je ugotavljalo, da tožniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela, ker je dne 22.8.1994 odklonil delo v smislu določb 47. člena zakona o varstvu pri delu, do izostankov z dela pa je v spornem obdobju prišlo tudi po dogovoru s prvotožencem.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta toženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarjata, da opravičenost odklonitve dela s strani tožnika po 22.8.1994 ni bila izkazana, sodišče pa je tudi napačno štelo, da je drugotoženec s tožnikovimi izostanki po 22.8.1994 soglašal. V tej zvezi pritožba predlaga dodatno zaslišanje drugotoženke, s katero bi morala biti tožnikova žena po 24.8.1994 v telefonskem kontaktu, če je prvotoženca res iskala, kot je to ugotavljalo sodišče. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napačno štelo, da je tožnik po 22.8.1994 odklanjal dela pri tožencih v smislu določb 47. člena takratnega zakona o varstvu pri delu (Ur.l. SRS št. 47/86), ker naj bi tožniku na delu zaradi neizpolnjenih pogojev za varno delo grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje. Odklanjanje dela v smislu tega zakonskega določila delavca ne opravičuje, da bi ostajal doma in na delo sploh ne bi hodil, kot je to storil tožnik.

Vsaj za dne 22. in 23.8.1994 tožnik za svoje izostanke ne navaja drugega razloga, hkrati pa tudi tožnik sam v svoji pismeni vlogi z dne 19.8.1994, s katero je izpostavil vprašanje delovnih pogojev in njegove razporeditve, tožencema ni najavil izostankov v smislu odklonitve dela, temveč je iz vloge razbrati, da se je tožnik svoje delovne obveznosti zavedal. Zatrjevano stanje tožnika, zaradi katerega naj v spornih dneh ne bi bil v stanju osebno kontaktirati s tožencema, ne more biti opravičilo za njegove izostanke, prav tako pa ne opravičilo za odklanjanje dela iz razlogov po 47. členu zakona o varstvu pri delu. Zato po mnenju pritožbenega sodišča po 22.8.1994 na strani tožnika ni bil podan dejanski stan iz navedene določbe zakona o varstvu pri delu, ki v bistvu predpostavlja, da je delavec v času delovne obveznosti na delu prisoten, vendar zaradi subjektivno dojete grozeče nevarnosti dela ne opravlja.

Glede tožnikovih izostankov po 24.8.1994 je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je te izostanke prvotoženec izrecno odobril. Na podlagi doslej izvedenih dokazov je sodišče neprepričljivo zaključevalo, da je šlo v razgovoru med prvotoženim in tožnikovo ženo dne 23.8.1994 za takšno odobritev izostankov. Takšen zaključek se izkazuje še posebej za problematičnega glede izostankov od 24.8.1994 dalje, saj naj bi bila prvotoženi in tožnikova žena dogovorjena, da tega dne tožnik toženca poišče glede iskanja možnosti za opredelitev tožnika za trajni višek. Po tem datumu tudi ob razumevanju razgovora z dne 23.4.1994, kot ga je osvojilo sodišče prve stopnje, tožnik ni imel odobritve toženca za izostanke z dela, razen če je te izostanke dodatno odobravala drugotoženka, kolikor je bil tožnik preko svoje žene z njo v telefonskih kontaktih.

Glede na povedano bo v tem primeru potrebno dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem drugotoženke glede telefonskih kontaktov s tožnikom v spornem času, zlasti o tem, ali je tožnik v teh telefonskih razgovorih, ko naj bi po telefonu iskal prvotoženega, načenjal vprašanje opravičenosti nadaljnjih odsotnosti z dela. Če tega vprašanja ni načenjal, je malo verjetno, da bi se za kakršnokoli odsotnost z dela v spornih dneh s tožencema sploh pogovarjal. Pri tem pa pritožbeno sodišče šteje, da morebitne nepreciznosti in subjektivne razlage posameznih izjav, do katerih je v tem razmerju morebiti prišlo zaradi kontaktiranja tožnika s tožencema preko tožnikove žene, ne morejo iti v škodo tožencema, saj je v tem smislu šlo za okoliščine v tožnikovi sferi.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili 1. odst. 370. člena ZPP na pritožbo tožencev izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi nakazane dopolnitve postopka v novo sojenje.