Jedro

Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I., II. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v točkah III/1 in IV) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadurno delo v skupnem bruto znesku 971,56 EUR in sicer: - 220,38 EUR bruto za oktober 2011, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2011 dalje do plačila, - 271,90 EUR bruto za november 2011, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2011 dalje do plačila, - 210,31 EUR bruto za december 2011, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2012 dalje do plačila, - 31,53 EUR bruto za januar 2012, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2012 dalje do plačila, - 135,34 EUR bruto za februar 2012, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2012 dalje do plačila in, - 102,10 EUR bruto za oktober 2012, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2012 dalje do plačila, vse pod izvršbo (I. točka izreka).

Zavrnilo je za 4.871,84 EUR višji bruto zahtevek iz naslova nadurnega dela v času od oktobra 2011 do vključno januarja 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2012 in sicer od neto zneska 630,97 EUR za čas od 1. 7. 2012 do 5. 10. 2012, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR. (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačane plače za mesec januar 2013 679,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2013 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 463,09 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede plačila nadur v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Sodišče prve stopnje se je pri delni ugoditvi tožnikovemu tožbenemu zahtevku iz naslova plačila nadur oprlo na izvedensko mnenje, kljub temu, da je izvedenec v tožnikov delovni čas štel tudi čas razpoložljivosti, kar je v nasprotju s 1. in 2. točko 1. odstavka 3. člena ZDCOPMD, saj po teh določbah časa razpoložljivosti ni mogoče šteti v delovni čas mobilnega delavca. Tako je tožnik nadure opravljal zgolj v mesecu februarju 2012. Stališče sodišča prve stopnje iz točke 7 obrazložitve, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na določbe 3. člena ZDCOPMD, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009 ugotovilo, da so določbe, ki v delovni čas mobilnega delavca ne vključujejo tudi časa razpoložljivosti v neskladju z Ustavo RS, je pravno zgrešeno, saj je ustavno sodišče v navedeni zadevi odločalo zgolj o ustavnosti dela, ki se je nanašal na počitke in čas razpoložljivosti mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, tožnik pa med te delavce ne spada, saj je opravljal prevoze v tovornem prometu daljšem od 50 km. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek napačna. Tožnik je namreč s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko, zato so ure opravljene preko tega časa dejansko nadure. ZDCOPMD v 4. členu res določa, da je lahko delovni teden mobilnega delavca tudi 60 ur tedensko, vendar zgolj v primeru, če povprečje zadnjih štirih mesecev ne presega 48 ur tedensko. To določilo pa po pritožbenem mnenju ne pomeni, da ur, ki so opravljene preko polnega delovnega časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ni potrebno plačati. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi z minimalno plačo, kot je veljala v času sklenitve, za polni delovni čas. Zaradi tega stališče sodišča prve stopnje, da so nadure zgolj ure opravljene nad 48 urami tedensko, pomeni, da tožnik nima pravice do plačila 8 ur tedensko, kar bi znašalo na mesečni ravni, da tožnik ni upravičen do plačila do 32 delovnih ur. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo. V celoti bi moralo slediti izračunu izvedenca in tožniku dosoditi prikrajšanje v višini 3.037,90 EUR. V zvezi z regresom za letni dopust pa tožnik poudarja, da ga nikoli ni prejel. Tožnik sicer ne zanika, da mu je toženec ob smrti matere izročil 1.000,00 EUR, vendar pa je ta denar tožena stranka pobotala s tožnikovimi dnevnicami. To sicer na plačilni listi ni razvidno, vendar pa bi sodišče lahko prišlo do sprejetega zaključka le, če bi najprej ugotovilo, koliko dnevnic za posamezni mesec je tožniku pripadalo, saj dejstvo, da odtegljaj ni zapisan na plačilni listi, ne pomeni, da se dejansko ni izvršil. Pritožba še navaja, da je nelogično, da bi tožena stranka, ki je tožniku izročila 1.000,00 EUR, soglašala s pobotom za regres, ki je bil bistveno manjši. Pri navedeni listini je dejansko šlo za listino, ki je bila napravljena z bianco podpisom tožnika, zato je v nasprotju z zakonom in je ne gre šteti za listino v skladu s 136. členom ZDR. Stroškov ne priglaša. 5. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke po v celoti utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Ob izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri tem pa pripominja, da se tožeča stranka v pritožbi nanje le pavšalno sklicuje. Je pa sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, o zadevi v delu, ki se nanaša na plačilo nadur, odločilo preuranjeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V zvezi s tožbenim zahtevkom za izplačilo nadur je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je skladno s sodno prakso delavec upravičen do plačila nadurnega dela tudi, če mu ga delodajalec ni izrecno odobril, je pa vedel, da ga delavec opravlja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se za mobilne delavce, kar je tožnik bil, uporabljajo določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v vtoževanem obdobju, in določila Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in naslednji), v kolikor drugače kot ZDR ureja delovni čas, nočno delo, odmore in počitke. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZDCOPMD, zaradi tega pa dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

8. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2011 dalje, za polni delovni čas 40 ur na teden.

9. Po določbi 3. člena ZDCOPMD (Ur. l. RS, št. 97/2010), v kateri je že upoštevana odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009, je delovni čas čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Čas razpoložljivosti pa pomeni za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom časa razpoložljivosti; za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika. Najdaljši tedenski delovni čas pa se skladno z določbo 1. odstavka 4. člena lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Po določbi 8. člena pa so delodajalci dolžni voditi vse potrebne evidence in tako tudi evidenco o delovnem času.

10. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, je sodišče prve stopnje v delovni čas tožnika v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo nadur se nanaša na obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2012 in za mesec januar 2013. V Ur. l. RS, št. 97/2010 je bila objavljana sprememba 2. člena ZDCOPMD in sicer 2a. člen in 2b. člen, ki se nanaša na uporabo predpisov za linijske prevoz potnikov, krajše od 50 km, kar pomeni uskladitev z v prejšnji točki obrazložitve navedeno ustavno odločbo. Tožnik ni opravljal linijskih prevozov potnikov, krajših od 50 km, ampak prevoze v tovornem prometu daljše od 50 km. Iz tega razloga ta določba v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

11. Prav tako je pravilno pritožbeno stališče tožeče stranke, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko, zaradi česar je napačno stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. Krajši delovni čas od 36 ur tedensko, ki se šteje kot polni delovni čas, pa se lahko določi za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas.

12. Sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo nadur zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur z upoštevanjem časa razpoložljivosti in 48 urnega delovnega tedna. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi moralo ugotoviti, koliko nadur je tožnik opravil nad polnim 40 urnim delovnim časom ob upoštevanju določbe 3. člena ZDCOPMD.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012, sprejelo pravilen zaključek. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da listine z dne 5. 10. 2012 (B2) ni podpisal, saj je dejal le, da se tega ne spomni. Prav tako ni zatrjeval, da je tožena stranka za pripravo te listine uporabila list papirja, ki naj bi ga bianco podpisal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni dokazal, da mu je bil znesek 1.000,00 EUR, ki mu ga je tožena stranka dala kot predujem ob materini smrti, odtegnjen v naslednjih dveh mesecih pri plači, saj to iz plačilnih list za meseca november in december 2012 ne izhaja, prav tako pa tudi ni listinsko potrjena tožnikova trditev, da mu je tožena stranka na račun te akontacije obračunala nižji znesek dnevnic, saj mu je v mesecih november in december 29 dnevnic obračunala po 44,00 EUR na dan, kar je enako kot v mesecih avgust in september. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Navedba, da je pri listini z dne 5. 10. 2012 dejansko šlo za listino, ki je bila napravljena z bianco podpisom tožnika, je pritožbena novota, ki ni dovoljena, zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

14. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodilo, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo števila nadur, ki jih je dejansko opravil tožnik. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo število dejansko opravljenih nadur in nato o zadevi v tem delu ponovno odločiti. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.