Jedro

Tožnik je v obeh državah (v RS in BIH) dopolnil skupno 36 let, 7 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine. Skladno s to določbo je lahko zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe ali pa pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. … z dne 25. 3. 2013 in da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da v dopisu, ki ga je dobil od tožene stranke dne 15. 3. 2012 ni navedeno, da se beneficirana delovna doba ne prizna od 7. 10. 1991 dalje. Če bi dobil pravilno obrazložitev s strani ZPIZ Območna enota A., ne bi ostal brez zaposlitve in sredstev za življenje, temveč bi delal do izpolnitve pogojev za upokojitev, torej še 3 leta in 6 mesecev, sedaj pa mora čakati 5 let, da bi se lahko upokojil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 12. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 29. 12. 2011 pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi slovenske dobe in dobe dopolnjene v BIH. Tožniku je bila v BIH že priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 40 let in 10 dni. Med strankama ni sporno upoštevanje dejanske zavarovalne dobe, sporno pa je upoštevanje povečanja zavarovalne dobe (beneficirane dobe). Tožena stranka je namreč pri presoji sporne zadeve upoštevala le zavarovalno dobo s povečanjem do 8. 10. 1991. Tako dobo je potrdil tudi nosilec zavarovanja v BIH. Dobo, ki jo je tožnik dopolnil pri tujem nosilcu zavarovanja po tem datumu, pa je upoštevala le v dejanskem trajanju. V Sloveniji je tako tožnik dopolnil skupaj 13 let, 2 meseca in 8 dni zavarovalne dobe, v BIH, pa upoštevaje beneficirano dobo do 8. 10. 1991, 23 let, 5 mesecev in 17 dni.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju. V 36. členu so določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Skladno z omenjenim predpisom je lahko zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe ali pa pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Tožnik nima dovolj slovenske zavarovalne dobe, zato je bilo potrebno uporabiti tudi sklenjen Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011). V 20. členu je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev, dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju. V petem odstavku 34. člena Sporazuma je nadalje določeno, da se ne glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Sporazuma zavarovalne dobe, dopolnjene do 8. oktobra 1991, po zakonodajah obeh pogodbenih, ki sta veljali v času, ko sta obe pogodbenici uporabljali zakonodajo nekdanje SFRJ, upoštevajo v trajanju, kot so bile priznane po teh zakonodajah.

Tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča, glede na že citirano določbo petega odstavka 34. člena Sporazuma utemeljeno ni upoštevala povečano tujo zavarovalno dobo za čas od 8. 10. 1991 dalje. Pravilno pa je upoštevala povečano dobo priznano za obdobje pred 8. 10. 1991. To pa pomeni, da se tožniku upošteva tako slovenska kot tudi zavarovalna doba, dopolnjena v BIH za obdobje pred 7. 10. 1991 v celoti, torej tudi z priznano benefikacijo, za obdobje od 8. 10. 1991, pa doba dopolnjena v BIH le v dejanskem trajanju (brez beneficirane dobe).

Ker je tožnik upoštevaje navedeno v obeh državah dopolnil skupno 36 let, 7 mesecev in 25 dni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po že citiranem 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine.

Kot je to že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tožniku, je tožena stranka tožniku z dopisom zgolj pojasnila, kakšni so pogoji za pridobitev pravice do sorazmernega dela pokojnine, med drugim torej tudi, da se lahko zniža starost zaradi beneficirane dobe. Kako in na kakšen način se ta doba upošteva, pa je potrebno presojati po določbah že citiranih predpisov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.