Jedro

Časovna oddaljenost od kaznivega dejanja je kot olajševalna okoliščina smiselna, ko vpliva na težo dejanja glede posledic, ki jih storilec, bodisi odpravi sam ali jih vsaj ublaži ali ko posledice po določenem obdobju same izzvenijo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolžencu ne naloži plačilo stroškov dveh vročanj sodnih pisanj z vročevalcem v skupni višini 106,82 EUR, ampak se ti po tretjem odstavku 92. člena Zakona o kazenskem postopku izplačajo iz sredstev sodišča. II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 16. 1. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora, ki bo po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvršena z obdolženčevim delom v splošno korist v obsegu 600 ur ter v obdobju največ dveh let, šteto od izvršljivosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke oškodovančeve pooblaščenke ter po prvem odstavku 94. člena ZKP še stroške vročanj sodnih pisanj z vročevalcem v višini 106,82 EUR, vrnitve stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 42181/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz, kot je zapisal vseh izpodbojnih razlogov, določno pa zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o stroških kazenskega postopka ter smiselno še zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji in odločbe premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izreče pogojno obsodbo.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka, ki nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožniku v delu, ko je v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka po prvem odstavku 94. člena ZKP opozoril, da sodišče prve stopnje ni izčrpalo možnosti za vročitev obtožnice in vabila na glavno obravnavo brez pooblaščenega sodnega vročevalca. Obdolženi je namreč na zaslišanju 26. 2. 2018 povedal, da na naslovu F., pošta G., prejema pošto, medtem ko sta mu bili navedeni dve pisanji poslani na naslov stalnega prebivališča, kjer pa niti po obvestilih nista bili dvignjeni. Glede na to, in ker je obdolženi na istem zaslišanju povedal še, kje je zaposlen, se je pošiljanje pisanj po pooblaščenem vročevalcu izkazalo za prenagljeno ter je bilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP).

6. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

7. Z obrazložitvijo, po kateri so bili dokazi v predkazenskem postopku pridobljeni na nezakonit način in da spremenjena obtožnica v izreku sodbe ni sklepčna, pritožnik smiselno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki nista podani. Pri prvi pritožnik zatrjevanih protipravnosti pri pridobivanju dokazov v predkazenskem postopku ni opisal, dokazov samih ni navedel in sploh ne, na katerega od teh je sodba oprta. Podobno velja v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se očitno nanaša na izrek sodbe v njenem krivdnem delu, ki pa je razumljiv. Res je, da način izvršitve glede dela telesa, s katerim je obdolženi oškodovanca udaril, v izreku sodbe ni opisan, vendar to ni znak kaznivega dejanja, hkrati pa je tudi iz takšnega opisa jasno, da je storilec drugega hudo telesno poškodoval z udarcem in v posledici le tega, s čemer je zahtevi po razumljivosti izreka sodbe v navedenem delu zadoščeno. Ostalo je stvar dokazanosti kaznivega dejanja in izbire ter odmere kazenske sankcije, ki sta predmet samostojnih izpodbojnih razlogov, do katerih se bo sodišče druge stopnje posebej opredelilo.

8. Pritožnik neposredno uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni opredelil, zatrjevano nepravilno uporabo kazenskega prava pa je pogojno uvrstiti v kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP. Toda kršitev je po pritožbeni obrazložitvi uveljavljana v posledici zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni mogoče. Splošno vzeto je popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za uporabo zakona, ki je lahko pravilna ali tudi napačna. Če pogoj ni izpolnjen, do uporabe prava, pravilne ali napačne, ne more priti in je v takšnem smislu niti ne gre preizkušati.

9. V graji ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik najprej zatrjuje komunikacijsko zmedo na glavni obravnavi ter posledično zmoten umik dokaznega predloga po zaslišanju priče, ki bi lahko potrdila obdolženčevo navzočnost na drugem kraju v času storitve kaznivega dejanja (alibi) in neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju priče B. B., ki bi lahko potrdila, da se je priča C. C. v času dejanja nahajala v U. ter še, da obdolženega na kraju dejanja tedaj ni bilo. Dejansko stanje je bilo zato po pritožniku nepopolno ugotovljeno, medtem ko se je v ostalem sodišče prve stopnje motilo, saj obdolženi po dejanju ne bi mogel oditi še v službo, priča D. D. ni imela nobenega razloga, da bi glede obdolženčeve navzočnosti na kraju dejanja lagala, priča C. C. pa je pri soočenju s pričo E. E. neomajno vztrajala pri izpovedbi, da je bila v času dejanja v U. Na drugi strani je bil oškodovanec pri opisu osebe, ki ga je poškodovala, nedoločen, opisani način nastanka poškodbe pa je v koliziji z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in podatki iz priložene medicinske dokumentacije. Podobno neprepričljivi sta glede storilčeve identitete izpovedbi prič F. F. in E. E. Prvi si redarja v gostinskem lokalu R. C. ni mogel zapomniti, ker je bil tam prvič. V nasprotnem bi ga lahko po dogodku natančno opisal policistom in mu ne bi bilo treba tega se naučiti iz fotografij o prepoznavi in ne ob neposredni zaznavi na glavni obravnavi. Drugače je pri priči E. E., ki se je v gostinskem lokalu nahajala velikokrat, vendar si kljub temu niti natakarice ni mogla zapomniti in tako si tudi redarja ni zapomnila, temveč je oškodovancu posredovala obdolženčevo ime le zato, ker je obdolženca po dogodku v lokalu videla.

10. Čeprav se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je bilo vprašanje obdolženčeve navzočnosti na kraju dejanja eno izmed osrednjih dejanskih vprašanj, je bila ta po sodišču prve stopnje popolno in pravilno ugotovljena. Pritožnikova ocena oškodovančeve izpovedbe v tej zvezi ni točna in še manj ocena izpovedbe priče F. F., ki sta obdolženčevo navzočnost na kraju vključno z njegovo identiteto večkrat potrdila. To sta storila bodisi posredno po pripovedovanju drugih (oškodovanec) ali po pregledu fotografij (oškodovanec in priča F. F.) in z neposredno zaznavo obdolženca na glavnih obravnavah. Če temu še dodamo izpovedbo priče E. E., ki je obdolženca prepoznala na podlagi preteklih zaznav v navedenem gostinskem lokalu, po pregledanih fotografijah ter po lastnih zaznavah na glavnih obravnavah, se preizkušanje obdolženčevega alibija, ki bi se mu naj pritožnik odrekel, izkaže za odvečno, kot je odvečno ugotavljanje, ali je bila priča C. C. v času dejanja resnično v U. ali pa je bila kljub nasprotnemu zatrjevanju vendarle ona tista, ki je obdolžencu dejala, da naj z dejanjem preneha. Jasno je tudi, da v tem primeru niso pomembni razlogi, zaradi katerih je priča D. D., ki je na kraju dejanja po njeni izpovedbi ni bilo, obdolženca razbremenjevala in ne, da je omenjena priča C. C. pri soočenju s pričo E. E. pri izpovedbi vztrajala, ko končno niti slednja svoje izpovedbe tedaj v ničemer ni spreminjala.

11. Razhajanj med oškodovančevo izpovedbo ter ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in podatki v priloženi medicinski dokumentaciji se je po razumljivih razlogih sodbe zavedalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v dokazni oceni pravilno izhajalo, da je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan zgolj v gostinskem lokalu R. C. in da se to ni zgodilo zaradi oškodovančevega lastnega ravnanja, kot posledica ugotovljene vinjenosti, temveč zaradi ravnanja druge osebe. Pri tem je, različno od pritožnika v pritožbeni obrazložitvi, izvedenčeve ugotovitve povzelo v celoti, kar pomeni glede verjetnih in manj verjetnih načinov poškodovanja kot glede njihovega zaporedja. Pomembno je, da je navedeni izvedenec le v zvezi z najhujšo poškodbo izključil, da bi ta nastala zaradi padca, pri ostalih pa je udarcem dal prednost pred padcem, ki pa ga kot možnega načina poškodovanja še vedno ni izključil. Glede na to, in ker sta se oškodovanec ter priča F. F. zanesljivo izjavila le o enem udarcu v oškodovančevo glavo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta udarec povezalo z navedeno najhujšo poškodbo, ostale poškodbe pa pripisalo, sicer manj verjetnemu padcu. Način oškodovančevega poškodovanja je tako kljub vsem vrzelim iz povzete pritožbene obrazložitve znan, oseba, ki je oškodovanca na takšen način poškodovala, pa prav tako, saj so jo oškodovanec ter priči F. F. in E. E. po že obrazloženem zanesljivo identificirale kot obdolženca, ki tedaj drugje kot v gostinskem lokalu R. C. niti po presoji sodišča druge stopnje ni mogel biti.

12. Pritožnik šteje izbrano in odmerjeno kazensko sankcijo za prestrogo, ko v podrejenem predlogu za spremembo sodbe navaja časovno oddaljenost od dejanja ter obdolženčevo neobsojenost za istovrstna kazniva dejanja, ki po njegovi oceni utemeljujeta izrek pogojne obsodbe.

13. Časovna oddaljenost od kaznivega dejanja je kot olajševalna okoliščina smiselna, ko vpliva na težo dejanja glede posledic, ki jih storilec, bodisi odpravi sam ali jih vsaj ublaži ali ko posledice po določenem obdobju same izzvenijo. Podobnega v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, medtem ko je sodišče prve stopnje obdolženčevo predhodno neobsojenost (zgolj) za istovrstna kazniva dejanja upoštevalo v zadostni meri, saj zato omenjena teža dejanja ni bila nič manjša. Odločba o kazenski sankciji je torej pravilna in je po dodatno določenem nadomestnem načinu izvrševanja kazni zapora, ki je obdolžencu nedvomno v korist, ne gre spreminjati.

14. Končno, glede ostalih stroškov kazenskega postopka, se je sodišče druge stopnje strinjalo s sodiščem prve stopnje, da za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ni zakonske podlage, ker gre za posameznikove stroške in ne stroške države, ki jih ima ta z izvedbo kazenskega postopka. Drugače je glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, ki obdolžencu ni v škodo in je bilo pritožnika že zato zavrniti.

15. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo delno odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).