Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o ločitvi postopkov pravilno utemeljilo s tem, da se v obeh postopkih odloča o istih vprašanjih, otrok pa bi bil v dveh postopkih tako izpostavljen dvema izvedeniškima ocenjevanjema, kar ni najbolje za korist otroka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znižalo preživnino, ki je bila določena s sodno poravnavo 16. 2. 2012 v znesku 180,00 EUR mesečno za vsakega otroka, na 80,00 EUR mesečno za vsakega otroka od 1. 1. 2015 dalje. V presežku je sodišče zahtevek za znižanje preživnine zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec svojo preživninsko obveznost za mesec januar 2015 že poravnal. Vsaki stranki je naložilo, naj krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek za znižanje preživnine oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Meni, da niso podane spremenjene razmere, ki bi upravičevale znižanje preživnine. Toženec, kljub temu, da je nezaposlen, nikoli ni imel finančnih težav in živi bolje kot tožnica z otrokoma. Res je, da je toženec brez dohodkov in da njegovo premoženje kopni, vendar ne naredi ničesar, da bi imel prihodke, ki bi mu jih dala država. Toženec ima vse pogoje za pridobitev socialne pomoči, ki bi jo lahko namenil plačevanju preživnine za otroka. Ugotovitev sodišča, da ima tožnica dobro finančno podporo svojih staršev, je zmotna. Znižanje preživnine na 80,00 EUR mesečno za vsakega otroka, lahko privede do situacije, ko otroka ne bosta imela osnovnih stvari za preživljanje. Plačevanje najemnine v višini 350,00 EUR bo predstavljalo velik problem ob preživnini, ki znaša samo 80,00 EUR za vsakega otroka. Sodišče ni upoštevalo, da sta otroka s 1. 9. 2014 pričela hoditi v šolo, kar pomeni povečani obseg stroškov. Sodišče ni dovolj skrbno proučilo vprašanje toženčevih preživninskih zmožnosti. Toženec bi moral sam najti rešitev, da bo lahko prispeval svoj del bremena k preživljanju otrok. Sodišče bi moralo upoštevati, da je breme varstva in vzgoje otrok v celoti na tožnici, saj ima toženec omejene stike.

3. Pritožba tožnice je bila vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Zoper sodbo se pritožuje tudi toženec. Meni, da je sodišče napačno zavrnilo njegov zahtevek za znižanje preživnine za čas od 12. 9. 2012 do decembra 2014. Svojo odločitev je sodišče opravičilo z dejstvom, da je toženec do maja 2014 redno plačeval preživnino. Od junija 2014 pa naj bi se zvišale potrebe otrok, ker sta otroka začela hoditi v šolo. Take ugotovitve prvostopenjskega sodišča so neutemeljene, saj sta otroka začela hoditi v šolo septembra. Stroški otrok povezani s šolanjem so se znižali v primerjavi s stroški vrtca. Tožena stranka je bila prisiljena znajti se na vse možne načine, da je lahko izpolnila svoje preživninske obveznosti. Za poplačilo neupravičeno visoke preživnine je razprodala svoje osebne stvari in si sposodila denar pri prijateljih in sorodnikih. Možnosti tožene stranke, da bi lahko prosto plačala določeno preživnino, zato niso bile take, kot je to ocenilo sodišče. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza s strani tožene stranke o tem, koliko pomoči od humanitarnih organizacij in socialnih transferov porabi tožeča stranka namensko za preživljanje otrok. Prav tako ni izvedlo analize bančnih izpiskov tožene stranke, da bi ugotovilo, da je tožeča stranka pogosto obiskovala kavarne in restavracije hitre prehrane. Prav tako sodišče pri ugotavljanju prihodkov tožeče stranke ni upoštevalo dohodka iz aktivne politike zaposlovanje. Glede delnic ..., ki jih ima toženec, pa pojasnjuje, da je delnice želel že pred časom prodati, pa so mu v agenciji povedali, da za 13 delnic lahko iztrži 700,00 EUR, vendar bi moral za odpiranje računa plačati 100,00 EUR, ki jih ni imel. Očitki sodišča, da toženec selektivno izbira delo, so v nasprotju z drugim odstavkom 49. člena Ustave RS, po katerem lahko vsakdo prosto izbira zaposlitev.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je bilo potrebno odločiti le še o toženčevemu zahtevku za znižanje preživnine in o stikih toženca z otrokoma v času poletnih počitnic. O zahtevku za dodelitev otrok, tedenskih stikih ter zvišanju preživnine je že pravnomočno odločeno, in sicer tako, da sta otroka v varstvu in vzgoji pri materi, stiki z očetom so bili določeni vsako drugo soboto, zahtevek za zvišanje preživnine pa je bil zavrnjen. S sklepom 17. decembra 2014 je sodišče zahtevek za ureditev stikov med tožencem in otrokoma v času poletnih počitnic izločilo iz tega pravdnega postopka in ga združilo v skupno obravnavo z nepravdno zadevo, ki se vodi pod opr. št. N 26/2014. V njej je sodišče na predlog matere z začasno odredbo omejilo tedenske stike očeta z otrokoma, ki se izvajajo pod nadzorom na pristojnem centru za socialno delo. V nepravdnem postopku se odloča tudi o predlogu za odvzem stikov otrok z očetom, ki ga je podala mati (tožnica v tem postopku).

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku tožnika za znižanje preživnine od 12. 9. 2012, dalje tako, da je zahtevek za čas od 12. 9. 2012 do decembra 2014 zavrnilo, od januarja 2015 dalje pa je preživnino znižalo na 80,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Taka odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna, sodišče prve stopnje pa je navedlo tudi vse razloge, ki odločitev utemeljujejo.

9. Po določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) sodišče preživnino zniža, če ugotovi, da je prišlo do sprememb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z 19. 11. 2014 obrazložilo, da nima pomislekov glede ugotovitev prvostopenjskega sodišča o spremenjenih razmerah, ki so narekovale tudi spremembo mesečne preživnine za oba otroka. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče ponovno ugotovilo, da so se razmere spremenile do te mere, da so podani pogoji za ponovno presojo preživninske obveznosti. Ob prvotni določitvi preživnine (februarja 2012) sta bila otroka stara 3 leta in sta obiskovala vrtec. Septembra 2014 sta začela hoditi v šolo. Ob prvotni določitvi preživnine sta bili pravdni stranki zaposleni, sedaj sta oba brezposelna. Tožnica je živela v najemniškem stanovanju, za katerega je plačevala višjo najemnino, kot sedaj. Toženec ves čas živi pri materi, vendar je v preteklosti plačeval stanovanjske stroške, ki jih ne plačuje več. Take ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeni stranki sprejemata. Vse to so tudi ugotovitve, ki potrjujejo pravilnost prvostopenjske odločitve o spremenjenih razmerah. Tožeča stranka ne sprejema ugotovitev sodišča o ugotovljenih preživninskih potrebah otrok (zatrjuje, da so višje) ter ugotovljenih preživninskih zmožnosti toženca (meni, da jih sodišče ni kritično presodilo). Toženec pa napada ugotovljene preživninske potrebe otrok (ki naj bi bile previsoke) ter preživninske sposobnosti, ki jih je sodišče ugotovilo zanj in za tožečo stranko.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so znašale preživninske potrebe obeh otrok, ko sta še obiskovala vrtec, 300,00 EUR mesečno, ko sta pričela septembra lani hoditi v šolo, pa so se te povečale na 340,00 EUR mesečno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožeče stranke, da znašajo preživninske potrebe otrok več kot 300,00 EUR mesečno, česar naj sodišče ne bi upoštevalo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženca, da so se preživninske potrebe otrok znižale v primerjavi s časom, ko sta hodila v vrtec. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da so znašali stroški vrtca za A. v povprečju 30,00 EUR mesečno, za B. pa 10,00 EUR mesečno (primerjaj obrazložitev na 7. strani sodbe). Z vstopom v šolo pa so nastali stroški povezani z nakupom šolskih potrebščin, plačevanjem šolskih položnic, stroški za šolski tabor, poleg tega pa otroka hodita tudi na popoldanske dejavnosti (judo, ritmična gimnastika, košarka), kar je povezano z dodatnimi stroški. Vse to je sodišče pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Pritožbena očitka o nepravilni ugotovitvi preživninskih potreb otrok sta zato neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je zahtevek za znižanje preživnine razdelilo na tri obdobja, in sicer za čas od vložitve tožbe do maja 2014, od junija 2014 do decembra 2014 ter od januarja 2015 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je toženec preživnino, ki je bila določena s sodno poravnavo v višini 180,00 EUR mesečno za vsakega otroka, v celoti izpolnjeval. Toženec je v tem obdobju še imel redne dohodke, ki so kljub temu, da so se znižali, bili še vedno dovolj visoki, da je lahko preživnino poravnaval in jo tudi je. Ne glede na to, da je toženec 28. 8. 2013 izgubil zaposlitev, je sodišče dokazno ocenilo dejstvo, da je toženec otrokoma kupoval darila večje vrednosti. Sodišče je zato zavrnilo zahtevek za znižanje preživnine za to obdobje, saj je toženec uspel svojo obveznost izpolnjevati v celoti, otrokoma je dajal darila večjih vrednosti, imel pa je še prihodke.

12. Sodišče je zavrnilo zahtevek za znižanje preživnine tudi za obdobje od junija 2014 do decembra 2014. Ugotovilo je, da so znašale preživninske potrebe otrok od septembra 2014 (in ne od junija 2014, kot zmotno navaja toženec v pritožbi) nekoliko več kot prej, in sicer 340,00 EUR. V tem obdobju je toženec razpolagal s skupno 10.500,00 EUR premoženja. Sodišče je upoštevalo, da je toženec prodal del svojega osebnega premoženja ter da ima v lasti vrednostne papirje. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da navedeno ne daje podlage za znižanje preživnine, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

13. Pač pa je sodišče ugodilo zahtevku in znižalo preživnino za obdobje od januarja 2015 dalje. Ugotovilo je, da toženec od aprila 2014 brez rednih dohodkov, da je njegovo premoženje skopnelo ter da je odvisen od pomoči svoje družine. Sodišče prve stopnje je pri oceni preživninske sposobnosti toženca upoštevalo, da je toženec več kot eno leto brezposeln, brez kakršnikoli prejemkov ter da je porabil večji del svojega premoženja in da zaposlitve ne more dobiti. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica tožencu neutemeljeno očita, da ne naredi ničesar, da bi imel dohodke oziroma, da ne dobi dela. Obe pravdni stranki sta brezposelni in obe kljub visoki izobrazbi ne moreta dobiti zaposlitve. Toženec si mora res prizadevati pridobivati dohodke in izpolnjevati svoje preživninske obveznosti, vendar po drugi strani ni moč spregledati, da toženec svoje preživninske obveznosti tudi ves čas izpolnjuje, tako s prodajo svojega osebnega premoženja, kot s pomočjo družine. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje in si prizadeva dobiti zaposlitev (tudi v tujini), vendar(le) v svojem poklicu (česar mu, glede na to, da preživninske obveznosti poravna) ni moč očitati. Dejstvo, da sta otroka ves čas pri tožnici, ki je tudi sprožila postopek za ukinitev stikov otrok z očetom, ne more povzročiti višje preživninske obveznosti toženca, saj je razlog za znižanje preživnine toženčeva brezposelnost in gmotni položaj.

14. Toženec v pritožbi napada tudi odločitev sodišča, da se o stikih očeta z otrokoma med počitnicami odloča v nepravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je sklepom 17. 12. 2014 iz spisa izločilo zahtevek, ki se nanaša na ureditev stikov med mladoletnima otrokoma ter tožencem v času počitnic. Ker zoper sklep ni bila možna posebna pritožba, se toženec zoper postopanje sodišča pritožuje v pritožbi zoper končno odločbo. Meni, da sodišče ni imelo zakonske podlage za tako postopanje ter mu je s tem kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Taki pritožbeni očitki niso utemeljeni.

15. Sodišče si mora prizadevati, da procesno gradivo uredi tako, da čim prej in z najmanjšimi možnimi stroški pride do končne in pravilne odločbe, saj mora postopek potekati smotrno. Po določilu tretjega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku(2) lahko senat odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, in lahko izda po končnem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih. Ločitev pravd predpostavlja, da je v eni tožbi združeno več zahtevkov ali da je vložena nasprotna tožba. Pri ločitvi iz enotnega postopka nastanejo ločeni postopki, ki tečejo neodvisno drug od drugega. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki je pogojen z razlogi smotrnosti.

16. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o ločitvi pravd utemeljilo z razlogi ekonomičnosti in s koristjo otroka. V nepravdnem postopku z opr. št. N 26/2014, ki se vodi pred istim sodiščem, predlagateljica predlaga odvzem stikov otrok z očetom. Sodišče prve stopnje je odločitev o ločitvi postopkov utemeljilo s tem, da se v obeh postopkih odloča o istih vprašanjih, otrok pa bi bil v dveh postopkih tako izpostavljen dvema izvedeniškima ocenjevanjema, kar ni najbolje za korist otroka. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča sprejema. Tako postopanje ni v nasprotju s sklepom višjega sodišča, kar očita toženec v pritožbi. S sklepom z 19. novembra 2014 je višje sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je prvostopenjsko sodišče prekinilo postopek za določitev stikov v času počitnic do pravnomočne rešitve nepravdne zadeve, v kateri se odloča o odvzemu pravice do stikov očeta z otrokom. Štelo je, da predstavlja postopek in odločitev o odvzemu pravice do stikov očeta z otrokoma predhodno vprašanje za odločitev o pravici do stikov očeta z otrokoma med počitnicami. Pritožbeno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo z razlogi, da se v obeh postopkih odloča o istem vprašanju (stiki očeta z otrokoma) in ne gre za predhodno vprašanje, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, ampak za isto vprašanje. Z ločitvijo pravd je sedaj prvostopenjsko sodišče odločilo, da se bo o stikih med počitnicami odločalo v nepravdnem postopku, ki se vodi pod opr. št. N 26/2014 ter odločanje o stikih otrok z očetom v času počitnic ne bo prekinjeno in ne bo čakalo do odločitve o predlogu za odvzemu pravice do stikov, pač pa se bo zadeva tekoče obravnavala.

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka ni pripomogel k rešitvi zadeve. Vsaka stranka zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 33/91 in naslednji; v nadaljevanju ZZZDR Op. št. (2): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji; v nadaljevanju ZPP