Jedro

Ker je Ustavno sodišče RS med upravnim sporom ugotovilo neskladnost določbe 5. odstavka 95. člena ZDavP in prehodno - do uskladitve te odločbe z Ustavo, s svojo odločbo predpisalo način obračuna obresti od preveč plačane dohodnine, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in spremeniti odločbo sodišča prve stopnje in v tem delu ugoditi tudi tožbi ter v tem delu odpraviti odločbo tožene stranke.

V drugem delu se sodba prve stopnje potrdi, ker tožnik ni ponudil nobenih dokazov, s katerimi bi ovrgel trditev upravnega organa, da je tožnikov prihodek plačilo za opravljeno delo zbiranja udeležencev igre Catch the cach, in je torej osnova za dohodnino.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 812/98-14 z dne 25.5.2000, se v delu, s katerim je odločeno o obrestih, spremeni tako, da se v tem delu tožbi ugodi in se odločba tožene stranke v tem delu odpravi, v preostalem pa se pritožba zavrne.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.1999, s katero je ta v 1. točki izreka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostave L.-C. z dne 4.7.1997; v 2. točki pa je po uradni dolžnosti dopolnila njen izrek z novo 3. točko, po kateri se s to odločbo odpravi in nadomesti odločba istega prvostopnega organa, št. 91 2113 z dne 13.10.1993. S prvostopno odločbo z dne 4.7.1997, izdano v ponovljenem obnovljenem postopku, je bila v 1. točki izreka tožniku odmerjena dohodnina za leto 1992, v 2. točki pa zavrnjen njegov zahtevek za vračilo obresti od preveč plačane dohodnine za leto 1992, odmerjene s prvostopno odločbo z dne 22.7.1994,izdano v obnovljenem postopku.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katerimi se je v celoti strinjalo in se je nanje sklicevalo, da se je izognilo njihovemu ponavljanju v svoji sodbi (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljen je zavrnilo tožnikov ugovor, da bi moral prvostopni organ počakati do odločitve vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo prvostopnega organa z dne 22.7.1994 in šele potem ponovno odločati o dohodnini. Za takšno stališče po presoji prvostopnega sodišča ni podlage niti v Zakonu o upravnem postopku (ZUP/86) niti v ZUS in tudi ne v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP). Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka glede na zbrane podatke (pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo E., potrdila o opravljenih nakazilih oziroma o prejemu čekov, zlasti pa tožnikovo izjavo, da se je igri Catch the cash priključil kot informator in da je bil plačan od prometa v odstotkih od zbranih vplačil novih igralcev), pravilno opredelila tožnikove prejemke iz sistema Catch the cash, ki so v letu 1992 znašali skupaj 307.557 DEM oziroma 15.491.720 SIT kot prejemke iz priložnostnih del iz 2. alinee 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91). Kot neutemeljen je zavrnila tudi tožbeni očitek, da tožena stranka svoje odločitve ni vsebinsko obrazložila. Ta trditev je v nasprotju s podatki upravnih spisov in odločbo tožene stranke, v kateri je tožena stranka pojasnila, zakaj v tem primeru ne gre za avtorsko delo in še manj za dohodek iz igre na srečo, kot navaja tožnik v pritožbi in tožbi. Prvostopno sodišče je pritrdilo razlagi tožene stranke, da po 95. členu takrat veljavnega ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu obresti od vrnjenega zneska šele od dneva, ko postane odločba o odmeri dohodnine pravnomočna. Tožnik je dohodnino plačal na podlagi izvršljive odmerne odločbe, s tem, da je po tej odločbi plačal več, kot mu je bilo naloženo v ponovljenem odmernem postopku. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da je tožnik upravičen le do vračila razlike. Ker pa odmerna odločba, po kateri se ugotavlja preplačilo, še ni pravnomočna, je tudi pravilno odločila, da ni podlage za obračun in plačilo obresti od preveč plačanega zneska.

Tožnik je vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s presojo, da gre pri teh prejemkih za prejemke iz priložnostnih del, ki se vštevajo v osnovo za odmero dohodnine. Pogodba med njim in družbo E. ne daje podlage za takšen sklep. Sodišče v svoji obrazložitvi ni odgovorilo na tožbene navedbe, da ti dohodki niso nastali na podlagi te pogodbe. Tudi, če bi šlo za dohodke iz priložnostnih del, tožnik po tej pogodbi ni prejel ničesar. Ne držijo navedbe, da za svoje trditve tožnik ni predložil nobenih listin.

Tožnik je priložil kopijo odločbe Temeljnega sodišča Ljubljana, Enota Ljubljana, iz katere izhaja, da je igra Catch the cash igra na srečo in da jo je organiziralo podjetje E. ter da je vplačnik iz tega naslova, igre na srečo, dobival prejemke. Zato je nelogičen in sam s sabo v nasprotju sklep v davčnem postopku, da ne gre za prejemke iz igre na srečo. Prejemek je igralec dobil šele, ko je vključil v igro nove igralce. Drugih dobitkov v tej igri ni bilo. Ti prejemki pa niso bili plačilo za opravljeno delo, temveč dobitki od iger na srečo, kot to opredeljuje 25. člen Zakona o dohodkih občanov (ZDO). Zgolj naslov pogodbe o sodelovanju še ni dokaz, da so bili njegovi prejemki prejemki od priložnostnih del in da je tožnik opravljal akviziterstvo. Tožnik drugim ni ničesar prodajal, pač pa jih je vabil v igro in nato iz njihovih vplačil povečeval svoje premije. Zato, da je pridobil nove stranke, je moral opraviti določeno reklamo, kar pomeni ustvarjalno avtorsko delo. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da v primeru vračanja davkov ne veljajo splošni predpisi ZUP/86 in določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da tožnik ni upravičen do povračila obresti za preveč plačano dohodninsko obveznost, ker odločba še ni pravnomočna. Na podlagi 269. člena ZUP/86 ima odprava odločbe za posledico tudi odpravo vseh pravnih posledic odpravljene odločbe. Dolžnost vračila preplačila je nastala z dnem, ko je bila prva odločba odpravljena, in ne z dnem, ko je bila izdana nova prvostopna odločba. Sodišče ni odgovorilo na navedbe, da je vprašljiv pobot obveznosti tožnika po prvi odpravljeni odločbi (ki nima pravnih posledic) z obveznostmi po drugi odločbi, glede na to, da v novi odločbi ni bil določen rok za plačilo.

Zapadlost obveznosti, če ta sploh obstoji, je bila po novi prvostopni odločbi nedoločena in je takšna še sedaj, saj se o tem nista izjasnila niti tožena stranka niti prvostopno sodišče. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni prvostopno sodbo tako, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v nov postopek davčnemu organu na prvi stopnji, ki naj ponovno odloči o davčni obveznosti tožeče stranke oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje ter naloži toženi stranki plačilo stroškov upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje pa do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-329/02-7 z dne 8.4.2004 (Uradni list RS, št. 42/2004), v kateri je ugotovilo, da je 5. odstavek 95. člena ZDavP v neskladju z Ustavo (1. točka); da mora ugotovljeno neskladje državni zbor odpraviti v šestih mesecih od njene objave v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka); da do odprave ugotovljenega neskladja pripadajo davčnemu zavezancu obresti po 4. odstavku 95. člena ZDavP od dneva plačila z nepravnomočno odločbo neupravičeno odmerjene ali preveč odmerjene dohodnine (3. točka).

Z navedeno odločbo je torej ustavno sodišče ugotovilo, da je določba 5. odstavka 95. člena ZDavP neustavna in hkrati za prehodno obdobje (do uskladitve zakona z navedeno odločbo) v 3. točki izreka odločbe uredilo obračun obresti od preveč plačane dohodnine. V tem delu je torej ustavno sodišče s svojo odločbo spremenilo materialno pravo. Ker se neustavna določba 5. odstavka 95. člena ZDavP ne sme upravljati, je treba po presoji vrhovnega sodišča tudi v nepravnomočno končanih zadevah, v katerih je sporen obračun obresti za preveč plačano dohodnino, odločati, kot je določeno v 3. točki izreka navedene odločbe ustavnega sodišča. Tudi v obravnavani zadevi je med drugim sporen obračun obresti od preveč plačane dohodnine. Čeprav ob izdaji prvostopne sodbe za določbo 5. odstavka 95. člena ZDavP, na kateri ta sodba v enem delu temelji, še ni bilo ugotovljeno, da ni v skladu z ustavo, je po presoji pritožbenega sodišča v tej sodbi uporabljeno napačno materialno pravo.

Zato je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na obresti (2. točka izreka prvostopne upravne odločbe) spremenilo tako, da je v tem delu tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke ugodilo in to odločbo tožene stranke odpravilo v delu, ki se nanaša na obresti (2. točka izreka prvostopne odločbe).

V preostalem delu pa po presoji pritožbenega sodišče tožnikova pritožba ni utemeljena. V preostalem delu je sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita ter temelji na utemeljenih razlogih, na katere se vrhovno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru namreč tudi vrhovno sodišče meni, da je tožnik z zbiranjem možnih udeležencev igre Catch the cash opravljal plačano akvizitersko delo, in se njegov prejemek za to delo šteje za dohodek, dosežen s priložnostnim opravljanjem storitev, ki se po določbi 2. alinee 6. člena ZDoh vštevajo v osnovo za dohodnino, kakor so v svojih odločbah v tej stvari pravilno navedli že prvostopno sodišče in upravna organa. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo tudi v sodbi, opr. št. U 1109/94-6 z dne 4.12.1996. Na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne vpliva sodba, na katero se tožnik v pritožbi sklicuje. Po tožnikovih navedbah se ta sodba nanaša na dejavnost pravne osebe, ki pa z odmero dohodnine tožniku nima neposredne pravne povezave. ZDoh namreč ne določa, da so obdavčljivi samo prejemki od priložnostno opravljenih storitev, ki so povezane z dovoljeno dejavnostjo plačnika storitev.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. V upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta spor, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.