Jedro

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Po določilih 20. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi slabe ekonomske razmere. Ker je tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ni ne ob vložitvi prošnje, niti na osebnem razgovoru navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1, je torej njegova prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga. Temu, da Alžirija ne bi bila varna država, pa tožnik tudi v tožbi niti ni oporekal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni organ (sedaj tožena stranka) zavrnil prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, roj. ... 1988 v kraju Shlef, Alžirija, za priznanje mednarodne zaščite, kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje 47. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema razloge za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v lastnoročni pisni izjavi z dne 8. 4. 2018, iz katere izhaja, da je izvorno državo zapustil, ker v Alžiriji ni dobil zaposlitve. Tudi ob vložitvi prošnje dne 16. 4. 2018 je navedel, da je izvorno državo legalno zapustil s potnim listom in prišel v Evropo, da bi dobil zaposlitev, saj doma zaposlitve ne more dobiti in si želi finančno pomagati svoji družini, ki poleg njega šteje samo še mamo, sestro in mlajšega brata, ker je njegov oče že umrl. Na posebno vprašanje, ali ima še kakšen drug razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo pa je odgovoril nikalno, prav tako kot tudi na posebno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj ogroženo. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru dne 24. 4. 2018, o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 2142-614/2018/7 (1312-15). Tedaj je na vprašanje glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito tožnik izpovedal, da je Alžirijo zapustil, ker razen občasnih del na tržnici, za kar zasluži le 50 EUR mesečno, ne dobi zaposlitve, ima pa še mamo, bolno sestro in mlajšega brata, ki je tudi edini zaposlen, vendar je njegov zaslužek zgolj 80 EUR mesečno, kar ne zadošča za preživetje. Zato se je tožnik odločil, da odide in si poišče zaposlitev v Evropi ter na ta način pomaga družini. Glede na razloge, ki jih je navajal sam tožnik, tožena stranka ocenjuje, da je potrebno šteti njegovo prošnjo za mednarodno zaščito za očitno neutemeljeno prošnjo, saj okoliščine, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje katerekoli izmed dveh možnih oblik mednarodne zaščite po določilih Zakona o mednarodni zaščiti. To pa zato, ker je iz njegovih navedb očitno, da ne gre za beg pred preganjanjem ali resno škodo, pač pa za ekonomske razloge, ker v Alžiriji ne more dobiti zaposlitve. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je presodila, da je potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Poleg tega pa tožnik prihaja iz Alžirije, to pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 17. 2. 2016 z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) določila kot varno izvorno državo v smislu 61. člena Zakona o mednarodni zaščiti, zato je njegovo prošnjo potrebno zavrniti tudi na podlagi 2. alineje 52. člena v povezavi z 61. členom Zakona o mednarodni zaščiti.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ponavlja, kar je povedal že v upravnem postopku, in sicer, da je aktivno iskal zaposlitev, a je dobil le občasna dela na tržnici in s tem zgolj občasen zaslužek le 50 EUR na mesec, kar ni zadostovalo za preživetje družine, v kateri so bili poleg tožnika še pridobitno nesposobni mama in sestra, ki je bolna, ter mlajši brat, ki ne zasluži več kot 80 EUR mesečno, zato je bil primoran zapustiti Alžirijo, da si v Evropi poišče delo in na ta način preživi ter pomaga svoji družini. V tožbi še navaja, da je pojasnil, da ima tudi sam določene težave z živci (zaradi katerih je bil oproščen služenja vojaškega roka), zaradi katerih jemlje tablete, ki jih je pričel jemati že v Alžiriji, zaradi česar kot nepravilen označuje zaključek tožene stranke, da okoliščine, ki jih navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 1. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Izpostavlja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012, iz katerih izpeljuje, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotovitev osnovnih potreb za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), posledice pa, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Toženi stranki še očita, da v izpodbijani odločbi ni dovolj raziskala oziroma se opredelila do okoliščine, da tožnik uživa določne tablete za živce, kar poraja dvom, ali je sploh dovolj raziskano, če je „toženec sploh sposoben razumeti svoje izjave oziroma kakšen vpliv imajo zdravila (ki jih jemlje) na sposobnost razumevanja“, češ da naj bi tožena stranka domnevno prezrla takšno tožnikovo navedbo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi tožena stranka smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, zato naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa tudi ni s pomočjo pridobljenih splošnih in specifičnih poročil preverjala tožnikovih navedb glede razmer v izvorni državi z vidika 3. člena EKČP, če so morebiti takšne, da ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je zagotovljen s 3. členom EKČP, prav tako kot tudi ne, ali gre morda za osebo s posebnimi potrebami. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja ter meni, da je zakonita in pravno pravilna. Sodišču glede na uveljavljeno sodno prakso predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu Zakona o mednarodni zaščiti resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

8. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri presoji obstoja razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, saj je glede na njegove navedbe, ki jih sam ponavlja tudi v tožbi (in sicer, da je aktivno iskal zaposlitev, a je dobil le občasna dela na tržnici in s tem občasen zaslužek zgolj 50 EUR na mesec, kar ni zadostovalo za preživetje družine, v kateri so bili poleg tožnika še pridobitno nesposobni mama in sestra, ki je bolna, ter mlajši brat, ki ne zasluži več kot 80 EUR mesečno, zato je bil primoran zapustiti Alžirijo, da si v Evropi poišče delo in na ta način preživi ter pomaga svoji družini), v konkretnem primeru očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi kdaj zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ali mučenje, nečloveško, poniževalno ravnanje ali grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih. Takšno dejansko stanje, ki je v tej zadevi pravno relevantno, je med strankama v bistvu nesporno. Tožena stranka, ki v izpodbijani odločbi povzema tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države, jih torej pravilno kvalificira kot dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1, saj gre očitno za razloge ekonomske narave. V konkretnem primeru ni mogoče prezreti, da tožnik, četudi je na njegovi strani trditveno breme, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe namreč niti na izrecno vprašanje uradne osebe ni uveljavljal nobenega drugega razloga, sam pa je že v lastnoročni pisni izjavi z dne 8. 4. 2018 navedel zgolj to, da je izvorno državo zapustil, ker v Alžiriji ni dobil zaposlitve. Prav tako je na večkrat zastavljeno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v izvorni državi kdaj ogroženo, tožnik vedno odgovoril nikalno, in sicer ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi kasneje na ustnem zaslišanju dne 24. 4. 2018. Razen tega je ob podaji prošnje dne 16. 4. 2018 na izrecno vprašanje, ali ima kakšne zdravstvene težave (kronične bolezni) tožnik odgovoril: «Zdrav sem.»

9. Tožnik v tožbi trdi, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala, da predstavlja resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 tudi situacija, ko posameznik nima bivališča in niti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. Po mnenju sodišča taka razlaga predpisa ni pravilna. Tožena stranka je pravilno štela, da po določilih 20. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Po izpostavljenih določilih je za priznanje mednarodne oziroma subsidiarne zaščite pomembno, ali obstaja utemeljen razlog, da bi prosilec ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, ki zajema:smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti tako ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi prosilec pri tem utrpel katero od taksativno naštetih resnih škod. Tožnik ne zatrjuje nobene od teh situacij, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja ekonomske razloge.

10. EKČP v 3. členu določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Tožnik v tožbi sicer uveljavlja kršitev 3. člena EKČP, vendar prezre, da je ESČP v zadevah Larioshina (no. 56869/00) in Budina (no.45603/05) obravnavalo popolnoma drugačno situacijo od obravnavane. V obeh izpostavljenih sodbah ESČP sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata takšno pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je tedaj poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot obligacija držav, da se vzdržijo aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Kar se tiče ponižujočega ravnanja, praksa ESČP glede tega člena obsega povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja. Kot ponižujoče v smislu tega določila se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe konkretni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi slabe ekonomske razmere.

11. Zadeva Hirsi Jamaa proti Italiji (No. 27765/09), na katero se tožnik prav tako sklicuje, pa se nanaša na primer množičnega izgona oziroma vračanja številnih iskalcev mednarodne zaščite, nastanjenih na italijanski ladijski floti, v Libijo, ker oblasti niso omogočile razlikovanja med ekonomskimi migranti in iskalci mednarodne zaščite tako, da posameznikom niti ni bilo omogočeno, da bi vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Vračanje v Libijo je bilo izvršeno brez identifikacije posameznikov in ugotavljanja njihovega položaja. Zato v konkretnem primeru tožnik s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji ne more izkazati, da bi naj tožena stranka zmotno uporabila materialni predpis in z odločitvijo kršila 3. člen EKČP, saj so relevantne okoliščine v izpostavljeni sodbi ESČP povsem drugačne od teh, v katerih se nahaja tožnik. Tudi zadeva M.M.S. proti Belgiji in Grčiji se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje, ob dejstvu, da je v navedeni zadevi ESČP ugotovilo kršitev člena 13 v zvezi s členom 3 EKČP zaradi slabih življenjskih razmer za prosilce za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti v azilnem sistemu Grčije in nevarnosti, da so prosilci lahko vrnjeni v izvorno državo brez predhodne resne proučitve tveganj, katerim so v primeru vrnitve izpostavljeni ter brez zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o vračanju, medtem ko je bila v tožnikova vloga individualno preučena, tožnik pa ima možnost pravnih sredstev, česar v tožbi niti ne izpodbija.

12. Zakonodajalec je z določili 52. člena ZMZ-1 določil, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), kot tudi če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa glede na že navedeno niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita. Zato je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni z dodatnim pridobivanjem poročil ugotavljala relevantnega dejanskega stanja o razmerah v izvorni državi, neupravičen. Ker je tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ni ne ob vložitvi prošnje, niti na osebnem razgovoru navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1, je torej njegova prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga. Temu, da Alžirija ne bi bila varna država, pa tožnik tudi v tožbi niti ni oporekal. 13. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.