Jedro

Zavarovanje AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam, tovrstna pogodbeno dogovorjena odškodninska odgovornost zavarovalnice pa ima različno pravno in dejansko podlago kot zahtevek za plačilo odškodnine od povzročitelja in zavarovalnice, ki odgovarja zanj. Zato izplačilo na podlagi AO plus zavarovanja ne pomeni, da morebitne razlike, za katero odgovarja povzročitelj, oškodovanec ne bi mogel uveljavljati od njega ali zavarovalnice, ki odgovarja zanj, četudi je to ista zavarovalnica.

Ker je bil kazenski postopek zoper tretjetoženca absolutno zastaran, je s tem trenutkom nastopilo tudi zastaranje tožnikove terjatve, razen če zastaranje ni nastopilo po določbah o zastaranju odškodninske terjatve.

Zastaranje tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega je mogoče vezati le na obstoj posebno težke invalidnosti. Ta terjatev ni enaka terjatvi oškodovanca, saj gre za različne pravne podlage. Relevantno je le, ali je posebno težka invalidnost bližnjega dejansko podana, ne glede na to, ali jo je bilo ob zaključku zdravljenja možno pričakovati.

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 146.052,41 EUR (35.000.000,00 SIT), odškodnine za premoženjsko škodo v višini 94.874,81 EUR (22.735.800,00 SIT), zneska 701,05 EUR (168.000,00 SIT) mesečno za potrebno tujo pomoč in postrežbo in zneska 625,94 EUR (150.000,00 SIT) mesečno zaradi izgube na osebnem dohodku. Nadalje je zavrnilo tudi tožbena zahtevka drugo- in tretjetožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo vsakega v višini 20.864,63 EUR (5.000.000,00 SIT). Tožnikom je naložilo tudi nerazdelno povračilo stroškov pravdnega postopka prvotožene stranke v višini 2.663,70 EUR, drugotožene v višini 6.707,20 EUR in tretjetožene v višini 7.579,60 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da se zahteva za izločitev sodnice zavrne.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Opozarja na 377. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa daljše zastaralne roke v primeru, da je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico pretrganje zastaranja odškodninske terjatve. Ker je bilo zadnje dejanje v kazenskem postopku z izvedeno glavno obravnavo dne 29.05.1997, je takrat ponovno pričel teči tudi 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve. Ne strinja se z argumentom sodišča, da bi ugotavljanje kaznivega dejanja v pravdnem postopku kršilo ustavno načelo domneve nedolžnosti, saj gre pri absolutnem zastaranju kazenskega pregona, na katerega oškodovanec ni mogel vplivati, za podoben primer kot pri smrti storilca. Opozarja, da je AO plus zavarovanje posebna oblika nezgodnega zavarovanja, ki spada med osebna zavarovanja, kar tožniku omogoča uveljavljanje tako pogodbeno dogovorjene vsote kot odškodnine. Zavarovalnica X v tem postopku nastopa kot pooblaščena zavarovalnica, na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (v nadaljevanju ZTSPOZ). Izpodbijana sodba je nepregledna, nerazumljiva, predvsem v delu, ko povzema in se opredeli do izvedenskih mnenj glede nastanka nove škode. Nelogičen pa je zaključek sodišča, da otrok ne more doživljati strahu, sploh ker tožnik večino časa deluje čisto razsodno in se svojega stanja zaveda in zaradi njega trpi. Sodišču očita, da se ni opredelilo, kdaj je pri tožniku nastopila posebno huda invalidnost, ki je edina relevantna za presojo teka zastaranja terjatve drugo- in tretjetožene stranke. Že v tožbi je tožnik navedel, da potrebuje pomoč tudi za osebno higieno, zato argument sodišča, da ni postavil zahtevka iz naslova inkontinence ne more držati. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj so ti izredno visoki, pa tudi solidarno zavezo tožnikov za njihovo plačilo, saj zanjo ni podlage. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje pred drugim sodnikom in priglaša stroške pritožbe.

V pritožbi zoper sklep pa tožeča stranka navaja, da se je sodnica odločila, da zavrne vse tožbene zahtevke, še preden je začela z obravnavanjem. Na glavno obravnavo ni vabila tožečih strank, ni odločila o predlogu tožeče stranke, da se zasliši izvedenca psihiatrične stroke, tožeče stranke ni opozorila na odpravo morebitnih pomanjkljivosti tožbe, tožeča stranka pa tudi ni bila seznanjena s poročilom sodnice o morebitnih razlogih za izločitev.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa neutemeljena.

K pritožbi zoper sodbo Prvotožnik je zatrjeval, da je bil kot voznik osebnega vozila telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil tretjetoženec ter da poleg njega odgovarja tudi drugotožena stranka, pri kateri je bilo zavarovano tovorno vozilo, s katerim je bila nesreča povzročena. Pasivno legitimacijo prvotožene stranke utemeljuje z določbami ZTSPOZ, saj tovorno vozilo v Republiki Sloveniji ni bilo zavarovano.

Pritrditi gre pritožbi, da izplačilo tedanjih 6.000.000,00 SIT, za kolikor sta se prvotožnik in prvotoženka dogovorila s poravnavo iz naslova AO plus zavarovanja (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb), ne more biti odločilni razlog za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga je tožnik naslovil na povzročitelja in obe zavarovalnici, ki odgovarjata zanj. AO plus zavarovanje krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam (1). Ker gre za različne terjatve na različnih pravnih in dejanskih podlagah, ne more držati, da je tožnik s poravnavo iz naslova AO plus zavarovanja izgubil pravico zahtevati škodo od povzročitelja (oz. tistih zavarovalnic, ki odgovarjajo zanj), ne glede na dikcijo sklenjene poravnave, da se tožnik odpoveduje vsakršnim odškodninskim zahtevkom iz te prometne nesreče proti prvotoženki in drugim fizičnim in pravnim osebam. Takšna odpoved lahko učinkuje le v okviru pravnega razmerja, na katerega se poravnava nanaša, to je glede AO plus zavarovanja.

Pritrditi gre tudi stališču pritožbe, da je zastaranje tožbenega zahtevka drugo in tretjetožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (3. odstavek 201. člena ZOR) mogoče vezati le na obstoj posebno težke invalidnosti. Njuna terjatev ni enaka terjatvi oškodovanca (prvotožnika), saj gre za različne pravne podlage. Pri presoji njune terjatve je relevantno le, ali in kdaj je posebno težka invalidnost bližnjega dejansko nastopila, ne glede na to, ali jo je bilo ob zaključku zdravljenja v začetku leta 1993, po opredelitvi sodišča prve stopnje, možno pričakovati. V kolikor bi se oškodovančevo zdravstveno stanje bistveno izboljšalo in sicer pričakovana posebno težka invalidnost ne bi nastopila, bi bilo potrebno njun tožbeni zahtevek zavrniti (2).

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje je ostalo dejansko stanje v bistvenem delu nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tudi ugovor tožene stranke, da gre za zastarane terjatve. Tako glede terjatve prvotožnika kot glede terjatve drugo in tretjetožeče stranke pa velja, da ni mogoče uporabiti določbe 377. člena ZOR, ki določa, da v primeru, kadar je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je določen daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek zastara, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Kazenski postopek zoper tretjetoženca kot povzročitelja prometne nesreče se je zaradi nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona končal dne 11.11.1997. Tožeča stranka svoje terjatve v tem času ni uveljavljala. Kot je pojasnjeno, je v izjemnih primerih (npr. smrt storilca) obstoj kaznivega dejanja mogoče ugotavljati tudi v pravdnem postopku. Vendar to v primeru absolutnega zastaranja kazenskega pregona ne more veljati. Določba 377. člena ZOR varuje oškodovanca pred tem, da bi njegova pravica zahtevati odškodnino, zastarala prej, preden bi bil končan (ali zastaran) kazenski postopek (3). Tekom kazenskega postopka zoper povzročitelja škode tako zastaranje odškodninskega zahtevka ne more nastopiti, ne glede na njegov izid. Ta pa je odločilen za presojo teka zastaranja po koncu kazenskega postopka. V primeru kazenske obsodilne sodbe začne zastaranje odškodninske terjatve ponovno teči, saj tako zastaranje kazenskega pregona ne more več nastopiti, v primeru drugačnega rezultata (oprostilne sodbe, umika obtožbe) pa temu ni tako (4). V tem primeru oškodovanca ne varuje niti določba 2. odstavka 377. člena ZOR o pretrganju zastaranja, saj je njena uporaba pogojena z dejstvom, da sploh gre za kaznivo dejanje, katerega obstoj je v primeru absolutnega zastaranja kazenskega pregona izključen. Če tožeča stranka v kazenskem postopku svoje terjatve ni uveljavljala, je ne more varovati niti določba 390. člena ZOR. Ker je bil kazenski postopek zoper tretjetoženca absolutno zastaran, je s tem trenutkom nastopilo tudi zastaranje tožnikove terjatve, razen če zastaranje ni nastopilo po določbah ZOR o zastaranju odškodninske terjatve (1. odstavek 376. člena ZOR), česar sodišče prve stopnje (razen pri presoji odškodnine zaradi prestanega strahu, za katero je ugotovilo, da ni zastarala), ni presojalo. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje najprej po določbah ZOR ugotoviti začetek teka zastaralnega roka za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, duševne bolečine (ko je oškodovanec zvedel ali bi mogel zvedeti za obseg te škode in njeno predvidljivo trajanje), pa tudi za premoženjsko škodo.

V primeru,da bo ugotovilo, da zastaranje ni nastopilo, bo moralo glede na že pridobljeno mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke presoditi ali nosi odgovornost za obravnavano prometno nezgodo tudi tožnik in odmeriti delež ter višino odškodnine, ki jo mora kriti tožena stranka. Ker pa z izplačilom iz AO plus zavarovanja zavarovalnica povrne pravno priznano škodo, ki jo voznik utrpi zaradi telesnih poškodb, tudi v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da prvotožnik ne nosi odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo, ne gre za primer, ko bi bil lahko tožnik upravičen tako do povračila iz naslova AO plus zavarovanja, kot povračila na podlagi določb o odškodninski odgovornosti (482. člen ZOR). V skladu z načelom popolne odškodnine in prepovedi podpiranja teženj, katerih namen ni oškodovančeva satisfakcija, bo zato potrebno že izplačani znesek odšteti, saj bi v nasprotnem primeru prvotožnik dobil več, kot pa znaša njegova škoda (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede terjatve drugo in tretjetožene stranke pa velja, da bo potrebno ugotoviti ali in kdaj je pri tožniku nastopila posebno težka invalidnost ter nato ponovno presoditi ali je nastopilo zastaranje po splošnih pravilih o zastaranju odškodninskih terjatev (1. odstavek 376. člena ZOR).

Ker glede na povedano ni pomembno ali je pri tožniku podana nova škoda ali ne, se pritožbeno sodišče do očitkov pritožbe v tem delu ni opredeljevalo. Pojasnjuje pa še, da je tožnik res že v tožbi zahteval nadomestilo za pomoč in postrežbo zaradi tega, ker tožnik potrebuje pomoč pri osebni higieni (kamor bi sodila tudi pomoč zaradi inkontinence).Res je tudi, da otroci nekoliko drugače dojemajo strah za izid zdravljenja, kar pa še ne pomeni, da strah ne more biti takšne intenzitete, da ne poruši oškodovančevega psihičnega ravnovesja.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP), ni pa ugodilo predlogu za sojenje pred drugim sodnikom, saj za to ni našlo utemeljenih razlogov, predvsem očitane pristranskosti sodnice.

K pritožbi zoper sklep Sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, kadar so podani taksativno našteti izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP ali pa so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člen ZPP). Zaradi obstoja slednjih lahko zahtevo poda razpravljajoči sodnik, njegovo izločitev pa lahko zahtevajo tudi stranke (72. člen ZPP). V svoji zahtevi morajo stranke navesti okoliščine, na katere opirajo svojo zahtevo za izločitev, pred izdajo sklepa pa je potrebno pridobiti tudi izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva (73. člen ZPP). Tožeča stranka je v zahtevi za izločitev uveljavljala le, da se je razpravljajoča sodnica odločila, še preden je začela z obravnavanjem, da ni izvedla predlaganih dokazov, ni opravila materialno procesnega vodstva, na obravnavo pa tudi ni vabila tožečih strank. Ali se dokazni predlogi izvedejo ali ne, odloča sodišče (287. člen ZPP), procesne odločitve sodišča pa se tičejo presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve (bistvene kršitve pravdnega postopka kot pritožbeni razlog) in ne morejo biti razlog za izločitev sodnika. Enako velja tudi glede očitkov o neopravi materialno procesnega vodstva oz. poziva na odpravo pomanjkljivosti tožbe, nepravilnega vabljenja in nepravilne odločitve. Zahteva za izločitev sodnice je bila tako pravilno zavrnjena, pri tem pa tudi ni bila storjena nobena procesna kršitev, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Enako tudi Sklep II Ips 888/93, Sodba II Ips 35/2005. (2) Enako tudi Sodba II Ips 642/2006. (3) Podrobneje Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 483. Enako tudi sklep II Ips 539/2004.