Jedro

Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za razveljavitev sklepa z dne 15. 7. 2022 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 31. 8. 2022; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo dne 9. 9. 2022 in še vedno traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2006 in pripadajočimi aneksi, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; (3) da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto direktor uprave, ga od dneva poziva prijaviti v zavarovanja in mu od tedaj dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; (4) mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9. 9. 2022 do poziva na delo za vsak mesec plačati odškodnino v višini 3.104,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; (5) mu za čas prepovedi opravljanja dela od 21. 6. 2022 do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati razliko med prejetim nadomestilom plače in nadomestilom plače v višini 100 %, ki bi jo prejel, če bi opravljal delo, ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (6) tožniku za vsak mesec od julija 2022 dalje obračunati odškodnino v vsakomesečni bruto višini 641,21 EUR ter mu po plačilu prispevkov in davkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (7) mu povrniti stroške predpravdnega in pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je odpoved pravočasna in se v zvezi s tekom subjektivnega roka za izredno odpoved sklicuje na odločitve VSRS VIII Ips 28/2022, VIII Ips 187/2015 in VIII Ips 337/2017. Trdi, da se je Služba L., ki jo je vodil A. A., s kršitvami, ki se očitajo tožniku, seznanila 13. 5. 2022, tedanji generalni direktor B. B. pa 19. 5. 2022; sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s katerimi dejanskimi okoliščinami in bistvenimi elementi kršitve ta tedanji generalni direktor ni bil seznanjen. Navaja, da je bistveno, ali je notranje varstveni postopek privedel do kakšnih novih ali konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved, v predmetni zadevi iz poročila z dne 17. 6. 2022 ne izhaja nič takega, tega toženka ni zatrjevala, niti ni o tem izpovedal novi generalni direktor Policije C. C. Trdi, da je bil razlog za izredno odpoved sum storitve kaznivega dejanja, ki je bil razviden že iz uradnega zaznamka A. A. z dne 13. 5. 2022, ki je bil C. C. znan ob nastopu funkcije 2. 6. 2022, B. B. pa celo 19. 5. 2022, ko je bilo podano naznanilo na PO SDT. Vztraja, da C. C. ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami šele 17. 6. 2022, da subjektivnega roka za odpoved ni mogoče podaljšati zaradi kadrovskih zamenjav vodstva in da je odpoved prepozna. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede postopka varnostne preveritve; inšpektor pripravi namreč le osnutek dokumenta, s strani nadrejenega vodje podpisani končni dokument, če se z njim strinja, gre v podpis vodji Službe L. kot pristojnemu za oceno opravljene varnostne preveritve. Sklicuje se na mnenje tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper tožnika, pisno izjavo B. B., ki je 22. in 23. 6. 2021 o uporabi 51.-53. člena ZODPol izdal zavezujoči interni akt in določbe podzakonskih aktov, na podlagi katerih o obstoju varnostnega zadržka v varnostni preveritvi s tehtanjem argumentov in utemeljitvijo odloči vodja enote po tem, ko pridobi relevantno dokumentacijo in informacije. Trdi, da je po izdaji zavezujočega internega akta tedanjega generalnega direktorja v razgovoru z D. D. naročil, naj zadevo preuči in pripravi dokument v okviru zakona; gre za pristojnost skladno z 39. členom Pravil Policije, po katerih nadrejeni odreja naloge neposredno ustno z navodili, če tega ne bi storil, bi ravnal nevestno. Trdi, da je na podlagi 4. člena pravil moral upoštevati pisno strokovno usmeritev generalnega direktorja, zato tožnikovo navodilo D. D. ni sporno. Nasprotuje pravilnosti varnostne preveritve s strani E. E., ki je v tekst vrinil vsebino, ki je ne bi smel, saj ZODPol v 51. členu ne določa, da bi se v tem okviru ugotavljalo tudi varnostna tveganja, ta niso namenjena preverjanju oseb, ki se bodo zaposlile v Policiji (tako tudi I. I.). Navaja, da je nezakonito, če se je običajno izvajalo postopek notranje varnostne preveritve z oceno tveganja po 31. členu ZODPol, ki velja le za že zaposlene. V zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotuje ugotovitvi, da je ob podaji navodila D. D. junija 2021 nedvomno vedel, da za I. I. obstajajo varnostni zadržki, in se sklicuje na mnenje državne tožilke, ki je zavrgla ovadbo, češ da vsebina D. D. uradnega zaznamka ni lažna, le presoja varnostnih zadržkov se razlikuje od E. E. presoje. Vztraja, da D. D. varnostna preverka ni bila nezakonita, zato je zmoten sklep, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Trdi, da je za svoja ravnanja navajal materialnopravne podlage, šlo je za dolžnostna, pravilna in zakonita ravnanja, katerih opustitev bi pomenila kršitev pogodbe o zaposlitvi. Dalje navaja, da iz sodbe ne izhaja, katero pritožnikovo konkretno ravnanje je v nasprotju z namenom posameznega uradnega dejanja, ki izhaja iz predpisov, ki urejajo položaj ali organizacijo Policije. Meni, da za presojo varnostnega zadržka ni odločilno, da je bila I. I. odpovedana pogodba o zaposlitvi v Policiji, ker gre za pogodbeno civilno sankcijo in ne disciplinsko, prekrškovno ali kazensko sankcijo, ki jo izrecno zahteva zakon. Po njegovem mnenju nista odločilni niti kazenska ovadba F. F. zoper I. I. niti zavržena anonimna ovadba I. I. zoper njo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 15. 7. 2022 (listina A 4), ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 (sostorilstvo), tj. naročila podrejenemu D. D., naj v postopku varnostnega preverjanja pred sklenitvijo delovnega razmerja za opravljanje nalog v Policiji za I. I. navede, da zanj ne obstajajo varnostni zadržki, čeprav je vedel, da to ni res, ter pisne seznanitve Urada N. z ugotovitvijo o neobstoju varnostnih zadržkov za I. I., s čimer mu je omogočil ponovno zaposlitev v Policiji.

7.Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bila pogodba izredno odpovedana v zakonsko določenem subjektivnem roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je toženka seznanila z razlogi za izredno odpoved 17. 6. 2022, ko se je s temi razlogi seznanil v. d. generalnega direktorja Policije C. C., tako da je bila 15. 7. 2022 podana odpoved pravočasna. Pravilno je upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen v Policiji, ki ima razvejan organizacijski ustroj (2. člen ZODPol) in da skladno z drugim odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) pravice in dolžnosti delodajalca v njej izvršuje predstojnik, ki nastopa v imenu delodajalca (drugi odstavek 20. člena ZDR-1), to je generalni direktor Policije (17. člen ZODPol). V zvezi s tem se je oprlo na relevantna stališča ustaljene sodne prakse, da se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo, ko ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas in da je za ugotovitev odpovednega razloga pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec dovolj zanesljivo ugotovi kršitev in posledično poda odpoved.

8.Neutemeljeno je stališče pritožbe, da se je prejšnji generalni direktor Policije B. B. (predstojnik Policije od 31. 1. 2021 do 1. 6. 2022) 19. 5. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami tožnikove kršitve ter da s strani C. C. (ponovno) sproženi notranje varstveni postopek ni privedel do kakšnih novih ali konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi detajlno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi B. B., da je bil z vsemi okoliščinami tožnikove kršitve seznanjen že 19. 5. 2022, dokazna ocena je prepričljiva in skladna z metodološkim napotkom, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Odločilno je, da mu je vodja Službe L. A. A. 16. 5. 2022 predstavil le ugotovitve sestanka z dne 13. 5. 2022 z D. D. in E. E. ter uradni zaznamek slednjega, in je nato že B. B. kot takratni predstojnik G. G. odredil izvedbo notranje varnostnega postopka, ki ga ta zaradi odsotnosti ni uspel opraviti, in zaprosil pravnico H. H. za mnenje glede pravilnosti varnostnih preveritev I. I. Ker je iz zapisa D. D. in uradnega zaznamka E. E. izhajal samo nepreverjen sum, da je tožnik D. D. dal navodilo, naj za I. I. ne ugotovi obstoja varnostnega zadržka, ni mogoče šteti, da je le na tej podlagi toženka ugotovila razlog za odpoved in je začel teči subjektivni odpovedni rok. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo verodostojnost izpovedi B. B., presojalo jo je celostno in v povezavi z izpovedmi drugih prič ter predloženo dokumentacijo. Dejstvo, da je bilo podano naznanilo na PO SDT še v času, ko se je pojavil prvi sum storitve kaznivega dejanja, na presojo seznanjenosti predstojnika z razlogi za odpoved ne vpliva.

9.Prav tako ne drži pritožbeno zavzemanje, da je bil novi predstojnik C. C. seznanjen z razlogi za izredno odpoved 2. 6. 2022. Za izredno odpoved kot najostrejšo delovnopravno sankcijo kršitve delavca ne zadostuje že gol in nepreverjen sum storitve kršitve, toženki ni mogoče očitati, da si je z izvedbo notranje varnostnega postopka za preiskavo tega suma (ki ga je odredil že prejšnji predstojnik B. B.) neutemeljeno podaljšala rok za izredno odpoved. Šele na podlagi zbranih dodatnih podatkov in dokumentacije ter razgovorov z vpletenimi je po prejemu ustreznega poročila z dne 17. 6. 2022 predstojnik C. C. lahko sprejel odločitev o izredni odpovedi. Od toženke bi bilo nerazumno zahtevati, da bi morala pričeti postopek izredne odpovedi na podlagi enega zapisa (zapis D. D. z dne 16. 5. 2022), ne da bi se prepričala o njegovi resničnosti oziroma razčistila okoliščine v zvezi s tožnikovo vlogo pri ugotovitvi, da za I. I. v postopku zaposlitve leta 2021 ne obstaja varnostni zadržek. Res je, da subjektivnega roka za odpoved načeloma ni mogoče podaljšati zaradi kadrovskih zamenjav vodstva delodajalca, vendar v obravnavani zadevi ta rok ni bil podaljšan zaradi menjave predstojnika, temveč zato, ker s strani B. B. odrejeni notranje varnostni postopek ni bil končan vse do 17. 6. 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved C. C., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o notranje varnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, kar izhaja iz dopisa Službe L. z dne 20. 6. 2022, s katerim je Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika. Ker ni mogoče šteti, da se je C. C. z vsemi okoliščinami kršitve seznanil pred 17. 6. 2022, ni odločilna nepredložitev poročila oziroma nenavajanje njegove vsebine. Glede na navedeno je izredna odpoved z dne 15. 7. 2022 podana v zakonskem roku 30 dni v smislu določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je očitek iz odpovedi tudi po vsebini utemeljen, tožnik pa temu v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik kot vodja v L. in njegov nadrejeni naročil D. D. kot vodji sektorja v Sektorju R., naj v postopku varnostnega preverjanja za I. I. navede, da zanj ne obstajajo varnostni zadržki iz 52. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol), čeprav je vedel, da to ni res. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je bila pravno pravilna presoja, da za I. I. v letu 2021 ni obstajal varnostni zadržek za ponovno zaposlitev v Policiji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je varnostni zadržek obstajal in to natančno obrazložilo. Poleg tega je o tem vprašanju pravnomočno odločeno v drugem individualnem delovnem sporu. V zadevi pritožbenega sodišča Pdp 128/2024 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek I. I., da se razveljavi sklep z dne 6. 7. 2022, s katerim je bila zaradi obstoja varnostnega zadržka v letu 2021 razveljavjena njegova pogodba o zaposlitvi. Kot temeljni razlog za ugotovitev varnostnega zadržka je sodišče (enako kot v obravnavani zadevi) štelo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; to, da je I. I. nadlegoval in zastraševal svojo sodelavko, kar je v popolnem nasprotju s tem, kar se od policista pričakuje, namreč zadostuje za ugotovitev, da je podan dvom v njegovo zanesljivost in verodostojnost, takšno ravnanje tako predstavlja zadostno podlago za ugotovitev varnostnega zadržka iz 9. točke prvega odstavka 52. člena ZODPol. Pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe se lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o I. I. življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je I. I. s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko Policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Posledično je v navedeni zadevi sodišče oceno varnostnega preverjanja iz leta 2021, ki jo je podal D. D. po navodilu tožnika, štelo kot neverodostojno. Nepravilno je tožnikovo stališče, da izredna odpoved I. I. ni bistvena za ugotovitev varnostnega zadržka, ker gre za pogodbeno civilno sankcijo in ne disciplinsko, prekrškovno ali kazensko sankcijo. V tretjem odstavku 52. člena ZODPol je predvidena možnost, da utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe iz 9. točke prvega odstavka tega člena obstaja ne samo na podlagi ugotovljenih dejstev iz prekrškovnih ali kazenskih postopkov, ampak tudi življenjskih razmer.

11.Prav tako pravnomočna je odločitev, da se zavrne zahtevek D. D. za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki mu je bila podana, ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. v zvezi z 20. členom KZ-1, in sicer, da je v obdobju od 10. 6. 2021 do 5. 7. 2021 v postopku varnostnega preverjanja pred sklenitvijo delovnega razmerja v Policiji za I. I., po predhodnem naročilu tožnika (takratnega vodje v O. oziroma njegovega nadrejenega) navedel, da zanj ne obstajajo varnostni zadržki, čeprav je vedel, da ti zadržki obstajajo, s tem pa je I. I. omogočil ponovno zaposlitev v Policiji in s tem nepremoženjsko korist (prim. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 236/2024). Gre za isti historični dogodek, na podlagi katerega je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožniku, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila podana zakonito in je posledično tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi in argumentiranimi razlogi sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede postopka varnostne preveritve. V 20. točki obrazložitve je ob upoštevanju Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (B 13) obrazložilo, da je za varnostno preverjanje oseb po 51. členu ZODPol pristojen Sektor R., ki ga je od 3. 6. 2021 do 21. 6. 2022 vodil D. D. Po zaključenem varnostnem preverjanju inšpektor Sektorja R., ki je operativno izvedel postopek, pripravi končni oziroma izhodni dokument (dopis), s katerim se nosilca zahtevka (Urad N.) obvesti o ugotovitvah, tj. ali je za konkretno osebo podan varnostni zadržek ali ne. V primeru ugotovljenega varnostnega zadržka inšpektor pripravi tudi uradni zaznamek, v katerem podrobneje obrazloži ugotovitve. Inšpektor pripravljen končni dokument po notranji elektronski poti (aplikaciji SPIS4) posreduje v mnenje oziroma potrditev prvo nadrejenemu, tj. vodji Sektorja R., ta ga nato pošlje v dokončno potrditev in podpis vodji Službe L., šele nato se dokument pošlje nosilcu zahtevka. Pooblastilo za podpisovanje vseh izhodnih dokumentov Službe L. ima namreč zgolj vodja Službe L., to pa je bil v obdobju od 30. 5. 2021 do 15. 9. 2021 prav tožnik.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo, da je pri ugotavljanju obstoja varnostnih zadržkov mogoče uporabiti tudi dokumente, izdelane v okviru notranje varnostnega postopka na podlagi 31. člena ZODPol. Namen varnostnega preverjanja je zbrati podatke o morebitnih varnostnih zadržkih (peti odstavek 51. člena ZODPol). Čeprav gre za drug postopek, to ne pomeni, da v njem ni dopustno uporabiti podatkov iz notranje varnostnega postopka. Ker skladno s sedmim odstavkom 51. člena ZODPol Policija pri varnostnem preverjanju pridobiva podatke neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, od drugih oseb, organov in organizacij in iz že obstoječih zbirk podatkov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se lahko v postopku varnostnega preverjanja vpogleduje v vso notranjo dokumentacijo, ki se nanaša na preverjano osebo, prvi odstavek 53. člena ZODPol namreč podatkov iz notranje varnostnega postopka ne izključuje iz vsebine varnostnega preverjanja.

14.Za odločitev v zadevi ni odločilno mnenje državne tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper tožnika, nanj namreč sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi ni vezano. V pritožbi se tožnik sklicuje tudi na vsebino pisne izjave B. B. (A 13), iz katere izhaja, da je 22. in 23. 6. 2021 o uporabi 51.-53. člena ZODPol izdal zavezujoči interni akt. V postopku pred sodiščem prve stopnje se na navedeni interni akt tožnik ni skliceval niti ga ni predložil, njegova domnevna vsebina pa iz navedene pisne izjave ni jasno razvidna. Trditev, da je tožnik ravnal skladno z navodili predstojnika, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa ob dejstvu, da je pravnomočno ugotovljen obstoj varnostnega zadržka glede zaposlitve I. I. v Policiji leta 2021, to na pravilnost odločitve ne more vplivati. Tudi eventualno navodilo oziroma, kot navaja tožnik v pritožbi, strokovna usmeritev tedanjega generalnega direktorja, po kateri naj bi ravnal tožnik, ne bi tožnika razbremenila odgovornosti za storjeno kršitev, ki je bila podlaga za izredno odpoved.

15.V pritožbi tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vsebine njegovega navodila D. D. in vztraja, da mu je naročil le, naj zadevo (tj. ali obstaja za ponovno zaposlitev I. I. varnostni zadržek) prouči in pripravi dokument v okviru zakona. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno oziroma nepravilnosti ugotovitve, da je tožnik D. D. dal navodilo, naj spremeni ugotovitve E. E. v zvezi z varnostnim preverjanjem I. I. na način, da se zanj ne ugotovi varnostnega zadržka. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. V tej zadevi je izpoved prič in tožnika ocenilo same zase in v povezavi z drugimi dokazi ter svoje zaključke o neverodostojnosti izpovedi tožnika in priče D. D. ustrezno obrazložilo v 28.‑36. točki obrazložitve ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na druge izvedene dokaze (zlasti zapis sestanka A. A., njegovo izpoved ter izpoved E. E.). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

16.Tožnik v pritožbi vztraja, da v njegovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ker vsebina uradnega zaznamka D. D. ni bila lažna, le njuna presoja varnostnih zadržkov se razlikuje od E. E. To ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri podaji izrecnega navodila, naj se ugotovi neobstoj varnostnih zadržkov, ni šlo le za drugačno oceno dejstev. Pravilno je zaključilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja nevestno, nestrokovno in nezakonito opravljanje dela in tudi ravnanje v nasprotju z navodili delodajalca. Tožnik je zasedal enega od vodilnih položajev v Policiji in bi moral biti s svojim ravnanjem tudi zgled ostalim policistom, njegovo ravnanje pa je bistveno odstopilo od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še posebej policista, katerega bistvene naloge so ravno odkrivanje, preprečevanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Tako je pravilno stališče, da je s svojim ravnanjem okrnil ugled toženke oziroma vseh policistov in ob tem celotne Policije, ki ji je povzročil materialno in moralno škodo ter ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi. Glede na navedeno je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba (vodja Službe L. in s tem podpisnik izhodnih dokumentov Službe L.) z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu D. D., naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom - po naravi stvari gre za ravnanje (dajanje navodila), ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom.

17.Zavrniti je treba tožnikovo vztrajanje, da je za svoje ravnanje imel materialnopravno podlago, saj pravica in obveznost dajanja navodil podrejenim ne dajeta podlage za dajanje navodil za ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, da bi se dosegel cilj, ki ga z zakonitim ravnanjem ne bi mogel doseči (ponovna zaposlitev osebe, za katero obstaja varnostni zadržek). Na pravilnost odločitve ne vpliva, da tožnik ni bil pristojen za sprejem odločitve o zaposlitvi I. I., bistven je namreč njegov prispevek pri pripravi ocene o obstoju varnostnega zadržka, v katero je bil tožnik vključen kot vodja Službe L.

18.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

19.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Prim. odločitev VSRS VIII Ips 28/2022.

2Prim. odločitvi VSRS VIII Ips 28/2022 in VIII Ips 187/2015 glede začetka teka subjektivnega roka od trenutka seznanitve (v. d.) generalnega direktorja z razlogi za odpoved in VIII Ips 337/2017 glede vprašanja ustanavljanja posebnih komisij za preiskovanje kršitev oziroma kdaj pride v poštev daljši objektivni rok za podajo odpovedi.

3V individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo navedene izredne odpovedi, podane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je bil zahtevek I. I. zavrnjen (prim. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 12/2018).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.