Jedro

Osebna olajšava iz 1. odstavka 112. člena ZDoh-2 se rezidentu invalidu lahko prizna le, če je poleg izpolnjenega pogoja 100 % telesne okvare izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je pravica do tuje nege in pomoči, priznana z ustrezno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od napovedane pokojnine, prejete iz tujine, za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 od mesečne davčne osnove v višini 2 750,29 EUR, odmeril mesečne akontacije dohodnine v znesku 405,72 EUR ter mu odmeril in naložil v plačilo letni znesek akontacije v višini 4 868,64 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v skladu z 288. členom ZDavP-2 za davčno leto 2010 napovedal dohodek iz zaposlitve – pokojnine, dosežen pri tuji pravni osebi (iz Zvezne Republike Nemčije), ki ni plačnik davka in je glavni delodajalec po določbah 127. člena ZDoh-2, v mesečnem znesku 2 750,29 EUR. Tožnik je v napovedi med drugim uveljavljal osebno olajšavo iz prvega odstavka 112. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 13/10, v nadaljevanju: ZDoh-2), ki določa, da se rezidentu, invalidu s 100 % telesno okvaro, prizna zmanjšanje letne davčne osnove v višini 16 575,94 EUR, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov, ter po pooblaščenki dostavil v tej zvezi izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ ter odločbo ZPIZ, iz katere je razvidno, da je invalid 1. stopnje s 100 % telesno okvaro. Ni pa priložil odločbe, s katero bi mu bila priznana pravica do pomoči in postrežbe. Iz zapisnika, sestavljenega pri davčnem organu, pa je razvidno tudi, da tožnik ni nikoli od slovenskega ZPIZ zahteval pravice do tuje nege in pomoči, ker mu je pravica že priznana pri nemški renti – pokojnini. Zato se mu navedena olajšava ne prizna, prizna pa se mu, poleg splošne olajšave iz tretjega odstavka 127. člena ZDoh-2, še osebna olajšava iz tretjega odstavka 112. člena ZDoh-2 in s tem zmanjšanje dohodnine v višini 13,5 % odmerjene pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter na tej podlagi odmeri mesečna akontacija dohodnine od pokojnine in letni znesek v višini, razvidni iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Iz razlogov sledi, da je tožnik nesporno invalid s 100 % telesno okvaro vse od 30. 10. 2005 dalje, da pa to še ne zadošča za priznanje osebne olajšave, ki jo je uveljavljal v napovedi. Osebna olajšava na podlagi prvega odstavka 112. člena ZDoh-2 se namreč rezidentu, invalidu s 100 % telesno okvaro, prizna samo, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi ustrezne, v zakonu navedene odločbe. Oba predpisana pogoja, to je predpisana stopnja telesne okvare in priznana pravica do tuje nege in pomoči, morata biti podana kumulativno. V konkretnem primeru tožnik prvostopnemu organu ni predložil ustreznih dokazil in pri tem sam navajal, da je pridobitev pravice do tuje nege in pomoči še v teku. V pritožbenem postopku pa je pritožbo sicer dopolnil z odločbo ZPIZ z dne 19. 5. 2011, s katero mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo, vendar šele od dne 8. 4. 2011 dalje, kar pomeni, da odločba ne učinkuje za obdobje, za katero se ugotavlja davčna obveznost. To pa pomeni, da eden od vsebinskih pogojev za priznanje olajšave ni izpolnjen in da tožniku kljub dodatnim predloženim dokazom olajšave ni mogoče priznati.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ji je bila dohodnina odmerjena v previsokem znesku ob upoštevanju nepravilne davčne osnove. Tožnik je invalid s 100 % telesno okvaro, kljub temu pa mu tožena stranka pri odmeri akontacije dohodnine ni upoštevala davčne olajšave, ki velja za davčnega zavezanca s takšno telesno okvaro. Tožnik je seznanjen tudi z razlago 112. člena ZDoh-2 s strani naslovnega sodišča v sodbi opr. št. I U 1530/2010 z dne 4. 2. 2011, za katero pa meni, da je pravno zmotna, diskriminatorna in v nasprotju s splošnimi ustavnimi načeli. V nasprotju z Ustavo, predvsem z načelom pravne in socialne države, je po tožnikovem mnenju tudi izpodbijana odločitev. Omejitev pri znižanju davčne osnove v primeru invalidov s 100 % telesno okvaro bi morala biti vezana na socialne kriterije, saj pri izplačilih invalidskih pokojnin prihaja do izraza načelo socialne države. Kršena pa je tudi pravica invalidov po 52. členu Ustave, saj prav konkretna zadeva pokaže, da gre za eklatanten primer omejevanja pravic invalidov. Tožniku je bil status invalida s 100 % okvaro priznan že pred časom, vendar glede na sorazmerno visoko pokojnino ni nikoli čutil potrebe, da bi dal vlogo za posebni dodatek za tujo nego in pomoč, ker mu je pokojnina zadoščala. Obenem pa je bil prepričan, da to ne bo postavilo pod vprašaj njegovega statusa invalida in da mu zato ne bo priznana posebna osebna olajšava. Izpodbijana odločba tako po mnenju tožnika predstavlja poseg in omejitev pravic invalidov, ki bi padla na testu sorazmernosti, ki se mora zaradi socialno občutljive teme uporabljati še strožje. Zato je omenjena določba ZDoh-2 v nasprotju z Ustavo in njenim 153. členom in zato tožnik sodišču predlaga, da prekine postopek in z vložitvijo zahteve za oceno ustavnosti prvega odstavka 112. člena ZDoh-2 začne postopek ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, postopek pa nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 112. člena ZDoh-2 se rezidentu, invalidu s 100 % telesno okvaro prizna zmanjšanje letne davčne osnove v višini 14 971 EUR letno, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči, na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov.

Osebna olajšava iz citirane določbe se po navedenem lahko prizna le, če je poleg izpolnjenega pogoja 100 % telesne okvare izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je pravica do tuje nege in pomoči, priznana z ustrezno odločbo. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, olajšave ni mogoče priznati, kot to pravilno in skladno z zakonom ugotavljata že oba davčna organa. V konkretnem primeru tožnik v zadevnem davčnem letu pogoja priznane pravice do tuje nege in pomoči z ustrezno odločbo nesporno ne izkazuje. Zato mu osebna olajšava iz citirane zakonske določbe, ki jo je uveljavljal v davčni napovedi, utemeljeno in skladno z zakonom ni bila priznana. Očitana kršitev materialnega prava torej po povedanem ni podana. Tožbeni očitki o bistvenih kršitvah pravil postopka in o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa so povsem neargumentirani in jih sodišče zato kot takšne zavrača. Sodišče pa tudi ne dvomi v ustavnost citirane zakonske ureditve. V konkretnem primeru gre namreč za davčno olajšavo in s tem za izjemo od siceršnje obveznosti plačila (akontacije) dohodnine. Zato so utemeljeno postavljeni pogoji za njeno uveljavljanje, in to, z ozirom na njeno višino, ne le s stopnjo telesne okvare, temveč tudi z upravičenostjo davčnega zavezanca - invalida do pomoči in nege s strani druge osebe. Ker gre pri priznanju pravice do tuje nege in pomoči za strokovno vprašanje, ki ne sodi v pristojnost davčnih organov, pa se pokaže kot utemeljena tudi zahteva, da se priznana pravica do tuje nege in pomoči v davčnem postopku lahko izkaže le z ustrezno odločbo pristojnih organov.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.