Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni I. L. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 329. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, za drugo 5 (pet) mesecev zapora in na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen 2 (dve) leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je sodišče pritegnilo kar tri izvedence, da bi čim bolj nepristransko ugotovilo, kako je uživanje alkohola vplivalo na ravnanje obsojenca. Na podlagi vseh treh mnenj je sodišče sprejelo stališče, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola in pri tem upoštevalo, da med izvedenskimi mnenji ni kakšne posebne hierarhije, pač pa so odločilni samo strokovna utemeljitev ter logičnost in prepričljivost argumentacije.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca vztraja pri navedbah vložene zahteve, ki jih dodatno utemelji.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 29. člena Ustave RS, ki vsakemu obdolžencu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Glavni očitek pravnomočni sodbi je, da se je oprla na mnenji izvedenke mag. G. K. in izvedenke dr. M. T., ki sta bili obe v škodo obsojenca, čeprav je obstajal najmanj dvom v pravilnost njunih zaključkov. Obsojenčeva pravica do obrambe je bila kršena z zavrnitvijo dokaznega predloga za ponovno zaslišanje izvedenca dr. J., ki bi se opredelil do ugotovitev izvedenke mag. K., kot tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca psihiatrične stroke v zvezi s prištevnostjo obsojenca po nesreči. Po mnenju zagovornika ne sme biti sodišče tisto, ki ocenjuje pravilnost mnenj, ki se razlikujejo v bistvenih okoliščinah, ampak je potrebno izkazane razlike v mnenjih razčistiti s postavitvijo novega neodvisnega izvedenca. S tem, ko se je sodišče oprlo na izvedeniški mnenji, ki sta bili obsojencu v škodo in v zvezi s katerima je obstajal dvom v njuno pravilnost, je sodišče kršilo tudi načelo in dubio pro reo.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je obsojenec po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, zato je sodišče s pomočjo dveh izvedencev ugotavljalo vrednost alkohola v njegovi krvi v trenutku, ko je prišlo do nesreče. Izvedenec psihiatrične stroke dr. J. je z obsojencem opravil razgovor in izračun alkoholiziranosti opravil na podlagi njegove izjave, da je pol ure pred prometno nesrečo zaužil kosilo in 1 dcl vina. Zaključil je, da se do nesreče zaužiti alkohol še ni resorbiral iz prebavil v kri in je bila koncentracija alkohola v krvi največja šele po prometni nesreči in pred odvzemom vzorca krvi, v času prometne nesreče pa je bila manjša od 0,48 g/kg.

7. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ta člen ureja postopek sodišča, ko gre za nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenjih več izvedencev, vendar mora sodišče smiselno po določbi tega člena ravnati tudi, če je pomanjkljivo samo mnenje enega izvedenca. Obsojenčev zagovor, koliko alkoholnih pijač je popil preden je sedel za volan, je potrebno kritično presoditi in pretehtati tudi v povezavi z drugimi dokazi in šele nato storiti sklep ali je njegovemu zagovoru mogoče slediti, kar je vse naloga sodišča in ne izvedenca. Izvedenec dr. J. je sledil obsojenčevemu zagovoru glede količine in časa zaužitja alkoholne pijače, sodišče pa je utemeljeno podvomilo v resničnost obsojenčevega zagovora. Na glavni obravnavi dne 11. 9. 2009 je bil izvedenec dr. J. zaslišan in je pojasnil, da zgolj na podlagi objektivnih podatkov stopnje alkoholiziranosti ni mogel izračunati, čemur je državna tožilka ugovarjala in v spis vložila izvide in mnenja iz drugih postopkov, kjer je bila stopnja alkoholiziranosti izračunana zgolj na podlagi objektivnih podatkov, brez razgovora obdolženca z izvedencem (priloga A1 in A2). Ker je tudi po zaslišanju izvedenca dvom v pravilnost njegovega mnenja ostal, je sodišče pravilno uporabilo določbo 258. člena ZKP in angažiralo izvedenko mag. K. z Inštituta za sodno medicino. Mag. K. je izračun obsojenčeve alkoholiziranosti v času prometne nezgode opravila na podlagi podatkov spisa, predvsem podatkov, ki so bili pridobljeni po obsojenčevi vrnitvi na kraj dogodka s preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom (0,567 g/kg), z alkoholometrično preiskavo krvi (0,41 g/kg) in urina (0,48 g/kg) ter s primerjavo teh podatkov ugotovila, da je bil obsojenec v času odvzema vzorcev že v eliminacijski fazi. Zaključila je, da je obsojenec v času dogodka v krvi imel od 0,62 do 0,83 g/kg alkohola. Na glavni obravnavi dne 16. 11. 2009 ji je zagovornik predočil izjavo obsojenca, da je pol ure pred nezgodo zaužil kosilo in popil 1 dcl vina. Mag. K. je opravila nov izračun, upoštevala, da je pred nesrečo popil 1 dcl vina, preostali alkohol pa že prej in izračunala, da je v tem primeru obsojenec v krvi imel od 0,61 do 0,75 g/kg alkohola.

8. Dejstvo, da sodnik nima strokovnega znanja, ki ga imajo izvedenci, ne pomeni, da ne sme presojati njihovih mnenj, ravno nasprotno, mnenje izvedencev je sodišče dolžno kritično presoditi in jih nato sprejeti ali zavrniti. Po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP) je sodišče obe izvedenski mnenji ocenilo in pretehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da je do razlik med obema mnenjema prišlo zaradi različnih izhodišč, na katerih sta izvedenca izdelala svoji mnenji, pri čemer so izkustvena pravila, pravila logičnega mišljenja in tudi teoretični izračun pokazali, da so bili podatki, iz katerih je izhajal dr. J., napačni. Izvedenka mag. K. je izhajala iz objektivnih podatkov in upoštevala tudi zagovor obsojenca, medtem ko je izračun dr. J. temeljil zgolj na obsojenčevi subjektivni izjavi. Izvedenka mag. K. je prepričljivo pojasnila, da je obsojeni moral popiti večjo količino alkoholnih pijač in ne samo 1 dcl vina, saj bi zaradi tako popitega vina koncentracija alkohola v njegovi krvi lahko teoretično dosegla le vrednost 0,16 g/kg, koncentracije alkohola, ki so bile izmerjene v njegovih telesnih tekočinah, pa so bile višje. Sodišče je mnenje mag. K. ocenilo kot logično, popolno in pravilno, ga sprejelo in svojo odločitev v sodbi na peti in šesti strani jasno in ustrezno obrazložilo ter posebej pojasnilo, zakaj ni sledilo mnenju dr. J., ki je bilo sicer za obsojenca bolj ugodno. Ne gre pritrditi mnenju zagovornika, da bi bilo sodišče dolžno odpraviti nasprotja med mnenji obeh izvedencev, in sicer tako, da bi mnenje mag. K. predložilo izvedencu dr. J., ki bi se do njenih zaključkov opredelil. Sodišče se mora ravnati po določbi 258. člena ZKP, kadar je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedeniškima mnenjema podan dvom v pravilnost obeh, v sled česar sodišče ne more sprejeti ne enega ne drugega mnenja. V obravnavanem primeru so med mnenji dr. J. in mag. K. res obstajale razlike, vendar je sodišče mnenje mag. K. pridobilo prav zato, ker prvega mnenja niti po zaslišanju izvedenca ni moglo sprejeti. Sodišče dvomov v pravilnost drugega mnenja ni zaznalo, ga v celoti sprejelo kot pravilno, zato je tudi odpadla kakršnakoli potreba po vnovičnem zaslišanju izvedenca, katerega mnenje ni bilo sprejeto.

9. Dr. J. je kljub temu, da ni bil zaprošen za izdelavo mnenja v zvezi z vedenjem in ravnanjem obsojenca po nesreči, v okviru mnenja, ki ga je podal kot izvedenec alkoholog, ugotovil, da je pri obsojencu po nesreči prišlo do akutne stresne reakcije, zaradi katere ni bil sposoben obvladovati svojih čustvenih impulzov ter posledično dejanj. Ker je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da se je obsojenec uro po nesreči vrnil na kraj dogodka, kjer ni kazal nobenih znakov dezorientiranosti, je v njegove zaključke podvomilo in angažiralo izvedenko psihiatrične stroke dr. M. T. Slednja je po pregledu spisa, razgovoru z obsojencem in opravljenem psihiatričnem pregledu ugotovila, da so bile obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja zmanjšane, vendar ne bistveno. Očitek pravnomočni sodbi je vsebinsko podoben prvemu, in sicer naj bi bila pravica obsojenca do obrambe v tem primeru kršena z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi tretjega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi se opredelil do razlik med mnenji dr. J. in dr. T. 10. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo obeh mnenj posebej in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, dr. T. je bila ob zaslišanju seznanjena z ugotovitvami dr. J. in naprošena, da pojasni razlike, pri čemer se je sodišče prepričalo, da je dr. T. pri izdelavi mnenja upoštevala vse tiste subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ki jih je zaznal tudi dr. J. Po načelu proste presoje dokazov je sodišče ocenilo, da se v kontekstu drugih izvedenih dokazov, mnenje dr. J. izkaže za nelogično, medtem ko mnenje dr. T. sovpada z drugimi ugotovljenimi dejstvi in dokazi. Mnenje dr. T. je bilo sprejeto kot logično, pravilno in življenjsko sprejemljivo, sodišče je svojo odločitev na osmi in deveti strani sodbe ustrezno obrazložilo in posebej pojasnilo, zakaj ne sprejema mnenja dr. J., ki je za obsojenca sicer ugodnejše. Sodišče s tem ni poseglo v strokovno delo izvedencev, za kar nima ne znanja ne pristojnosti, ampak je v skladu z načelom proste presoje dokazov sprejelo tisto mnenje, ki se je v kontekstu ostalih izvedenih dokazov izkazalo za edino sprejemljivo. Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišče po tako izvedenem dokaznem postopku ni bilo dolžno angažirati še tretjega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi se opredelil do razlik med obema podanima mnenjema. Kot je bilo pojasnjeno že v osmi točki sodbe, mora sodišče ravnati po določbi 258. člena ZKP samo takrat, kadar ga zaradi izkazanega dvoma nobeno izmed mnenj ne prepriča. V obravnavanem primeru mnenje dr. J. ni bilo sprejeto, v mnenju dr. T. pa sodišče ni zaznalo nobenih pomanjkljivosti. Zagovornik z lastnim drugačnim vrednotenjem izvedeniških mnenj, kot ga sprejema pravnomočna sodba, vsebinsko izpodbija dejanske zaključke sodbe.

11. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 156/2009) pojasnilo, da po ustaljeni ustavnosodni praksi glede dolžnosti izvajanja dokazov velja, (1) da glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tretjega odstavka 29. člena Ustave torej ni mogoče razumeti tako, da je potrebno izvesti prav vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, pač pa je potrebno izvesti zgolj dokaze, ki izpolnjujejo navedene kriterije. Po presoji Vrhovnega sodišče, ob ugotovljeni prepričljivosti in logičnosti mnenj izvedenke mag. K. in izvedenke dr. T. in na drugi strani izkazani neustreznosti dr. J. mnenja, obrambi ni uspelo dokazati verjetnosti, da bi postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke in vnovično zaslišanje dr. J. privedla do drugačnih zaključkov, kot so ugotovljeni v izpodbijani pravnomočni sodbi. Ker s strani obrambe podana dokazna predloga ne izpolnjujeta četrtega kriterija, ki ga je oblikovala ustavnosodna praksa, o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe ni mogoče govoriti.

12. Zagovornik tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev načela in dubio pro reo.

Kadar je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedeniškima mnenjema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedencev oziroma z angažiranjem novega izvedenca. Če se sodišču še vedno poraja dvom v pravilnost izkazanih mnenj, ne more v nedogled pribavljati mnenj novih izvedencev, temveč mora v dvomu sprejeti mnenje, ki je za obdolženca najugodnejše. V konkretnem primeru dvom v pravilnost mnenj izvedenke mag. K. in dr. T. ni bil izkazan, zato ni bilo nobene podlage za uporabo načela in dubio pro reo.

13. Sodišče prve stopnje je mnenja vseh treh izvedencev v sodbi obširno povzelo, jih dokazno ocenilo tako z njihovo medsebojno primerjavo kot tudi v razmerju do ostalih izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje pa je presoji sodišča prve stopnje obrazloženo pritrdilo. Za neutemeljene se tako izkažejo tudi očitki, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika.

14. V zvezi z navedbo zagovornika, da prisotnost alkohola pri obsojencu ni bila v vzročni zvezi z nezgodo in gre za protispisne zaključke v škodo obsojenca, je potrebno povedati, da je ugotavljanje vzročne zveze med storitvijo ali opustitvijo storilca in nastalo posledico odvisno od predhodno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja na ugotovitve višjega sodišča, da obsojenec niti v pritožbi ni izpodbijal dokaznih zaključkov, da je prometno nesrečo povzročil, ker je kot udeleženec v prometu kršil določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.