Jedro

Namen SZ je privatizacija stanovanj pod ugodnimi pogoji. To pa pomeni, da je odklonitev sklenitve prodajne pogodbe izjema in ne pravilo. Te izjeme pa mora raziskati in utemeljiti lastnik stanovanja. Temu pa je namenjen 30 dnevni rok, v katerem to lahko stori. To, da imetnik stanovanjske pravice ni lastnik drugega nepremičnega premoženja in da ne gradi družinske stanovanjske hiše, je torej okoliščina, ki naj jo razišče lastnik stanovanja v okviru svojih možnosti. Izjava imetnika o tej okoliščini ni sestavni (obligatorni) del zahteve za odkup stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala odkup triinpol sobnega stanovanja na B. v L. pod ugodnimi pogoji, kot jih določa 117. člen Stanovanjskega zakona. Pritožbeno sodišče je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je napačno uporabilo zadnji odstavek 117 člena Stanovanjskega zakona (SZ) v zvezi z drugim odstavkom 128. člena SZ. Trdi, da je pravilna uporaba zadnjega odstavka 117. člena SZ mogoča le ob upoštevanju 2. odstavka 128. člena SZ. Določitev 30 dnevnega roka za sklenitev pogodbe in s tem določitev vrednosti točke za izračun kupnine je možna le od dne, ko je lastniku stanovanja dana možnost, da preveri ali kupec ima pravico do odkupa po določilih SZ. Lastnik lahko le z ustrezno izjavo kupca preveri ali je dolžan skleniti prodajno pogodbo ali ne. Namen take izjave je, da se prepreči ugoden nakup stanovanja tistim, ki stanovanje ali hišo že imajo. Ker v postopku tožnica izjave ni podala, je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tožena starnka predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge in preve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Lastnik stanovanja mora v roku 30 dni po vloženi zahtevi za odkup stanovanja skleniti prodajno pogodbo, kot to določa 5. odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 19/91, 21/94 in 23/96, SZ). To določbo je potrebno razumeti tako, da je v njej določen rok, v katerem mora lastnik stanovanja odgovoriti na zahtevo za odkup stanovanja po privatizacijskem zakonu. Njen namen je varovati interes upravičenca za odkup v smislu zagotoljene cene oz. vrednosti točke, kot jo določa vsakokratni pravilnik o določitvi vrednosti točke za odkup stanovanj. V drugem odstavku 128. čena SZ pa je določeno, kdaj lahko lastnik stanovanja odkloni odkup po določbah SZ: če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje skladno z določbami Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Taka odpoved je bila mogoča predvsem, če je imetnik stanovanjske pravice imel v lasti drugo prazno primerno stanovanje ali družinsko stanovanjsko hišo. Zahteva za odkup stanovanja je popolna že, če upravičenec zahteva odkup stanovanja, ki ga opredeli, poleg tega pa navede še, da želi odkup po privatizacijskih določbah in opiše še način plačila kupnine. Vse ostale okoliščine prodajne pogodbe je dolžan preveriti lastnik stanovanja in dati imetniku stanovanjske pravice ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe v roku 30 dni. Namen SZ je namreč privatizacija stanovanj pod ugodnimi pogoji. To pa pomeni, da je odklonitev sklenitve prodajne pogodbe izjema in ne pravilo. Te izjeme pa mora raziskati in utemeljiti lastnik stanovanja. Temu pa je namenjen 30 dnevni rok, v katerem to lahko stori. To, da imetnik stanovanjske pravice ni lastnik drugega nepremičnega premoženja in da ne gradi družinske stanovanjske hiše, je torej okoliščina, ki naj jo razišče lastnik stanovanja v okviru svojih možnosti. Izjava imetnika o tej okoliščini ni sestavni (obligatorni) del zahteve za odkup stanovanja. Ob ugotovitvi, da je bila vloga za odkup stanovanja popolna in je to potrdila tožena stranka ob prejemu vloge (priloga A7 in B5), kot sta to ugotovili sodišči, je povsem neutemeljen očitek tožene stranke v reviziji, da ni mogla preveriti resničnosti navedb v zahtevi za odkup. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo pri svoji odločitvi. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.