Jedro

Zaradi tega, ker obdolženi tudi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni mogel skriti svoje nestrpnosti do oškodovanca, zaradi česar je razpravljajoča sodnica, oškodovancu odsvetovala navzočnost pri razglasitvi sodbe, pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je dogodek odvil na način, kot ga je opisal oškodovanec.

Izrek

Pritožba obdolženega J. K. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi J. K. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi J. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po II. odstavku 313. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je še bilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 800,00 SIT in 37.000,00 SIT povprečnine. Proti tej odločitvi se je obdolženi pravočasno pritožil. V laični pritožbi je smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožil pa se je tudi proti odločitvi o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Pritožba ni utemeljena. Iz pritožbi priložene zdravstvene dokumentacije izhaja,da je obdolženi J. K. resno zbolel 12.2.1999, tri dni kasneje pa je bil sprejet v bolnišnico. Pri njem je torej pritožbeno zatrjevana bolezen nastopila slab mesec po dogodku, obravnavanem v tem kazenskem postopku. Iz tega razloga je njegovo pritožbeno zatrjevanje, da oškodovanca P. H. ni in ga niti ni mogel udariti, ker je bil in je zaradi zgoraj omenjene bolezni komaj sposoben za hojo in prenašanje lastnega telesa, neutemeljeno. Oškodovani P. H. je podrobno opisal potek dogodkov tistega večera, ki je v precejšnjem delu (razen udarca in načina odvzema traktorja) skladen z zagovorom obdolženca, bil pa je prepričljiv tudi v delu, ko je opisoval obdolženčevo zahtevo po zapustitvi traktorja. Ta se je zaradi oškodovančevega nasprotovanja po prostovoljni izročitvi ključev sprevrgla v obdolženčev fizični napad na oškodovanca (udarec s pestjo v levo stran čeljusti). O tem, da je obdolženec dejansko vzkipljiv in tudi nasilen človek se je prvostopno sodišče samo prepričalo. Sodišče druge stopnje pa glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 11. 1999, iz katerega so razvidne obdolženčeve grožnje oškodovancu, ki so se stopnjevale do te mere, da je razpravljajoča sodnica oškodovancu celo odsvetovala navzočnost na razglasitvi sodbe, tudi ne dvomi, da se je dogodek odvil na način, kot ga je opisal oškodovanec. Opisane okoliščine so tako povsem utemeljeno povzete v krivdorek sodbe sodišča prve stopnje, njegova odločitev, da glede na tako dejansko stanje obdolžencu izreče obsodilno sodbo, pa utemeljena in v skladu z zakonom. Dejstvo je, da med obdolžencem in oškdovancem obstaja spor o tem, ali oškodovanec obdolžencu dolguje 700 DEM ali pa je oškodovani P.H. ta dolg poplačal z vožnjami. Zaradi tega spora je obdolženi očitno še vedno nestrpen do oškodovanca, kar je pokazal tudi na glavni obravnavi. Ker torej obdolženi kljub situaciji, v kateri se je znašel, svoje agresivnosti ne more skriti, in ker je jasno, da je še vedno prepričan, da mu oškodovanec denar dolguje in da je njegov način izterjave tega edini možen in pravilen, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena kazenska sankcija, kljub pomembni dodatni olajševalni okoliščini težkega poslabšanja obdolženčevega zdravstvenega stanja, v celoti primerna. Pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Obdolženi s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka. Njena višina je odmerjena glede na zapletenost in trajanje pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca, ugotovljene pred sodiščem prve stopnje.