Jedro

Absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga nastopi s potekom 2 x toliko časa, kot je določeno za relativno zastaranje v 2. odstavku 96. člena ZDavP (2 x 5 let po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati) oziroma ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2002, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Č. z dne 14.9.2000, o prisilni izterjavi neporavnanih obveznosti v znesku 1.018.951,50 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 35.621.109,40 SIT in stroškov prisilne izterjave v znesku 4.000,00 SIT, iz premičnega premoženja (avto in vrednostni papirji) tožnika kot dolžnika. Postopek prisilne izterjave zoper tožnika je bil voden skladno z določbami 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01). Predmet prisilne izterjave so obveznosti, kot so navedene v seznamu zaostalih obveznosti z dne 14.9.2000, in sicer obveznost iz naslova davka iz dejavnosti po odločbi z dne 26.11.1992, ki je postala izvršljiva 2.1.1993, obveznosti prispevkov za obvezno zavarovanje zavezanca za obdobje od januarja do maja 1991 ter davka od osebnih prejemkov za zaposlene za obdobje od januarja od maja 1991 po obračunih. Sklep je izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti, v katerem so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter višina dolga in obresti, tako sestavljen seznam pa predstavlja izvršilni naslov po določbah ZDavP.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke glede zavrnitve tožnikove pritožbe zoper izpodbijani sklep o prisilni izterjavi dolga. Predmet tega upravnega spora je zgolj presoja zakonitosti upravnega akta, izdanega v postopku prisilne izterjave izvršljive odločbe davčnega organa, in ne presoja zakonitosti odločbe o odmeri davka, ki se izvršuje s sklepom o prisilni izterjavi, ki je predmet tega upravnega spora. Za izterjavo davčnega dolga po določbah ZDavP ni potrebno, da so odmerne odločbe dokončne. Vložena pritožba v davčnem postopku na tej podlagi ne predstavlja ovire za uvedbo postopka prisilne izterjave z odločbo naložene obveznosti po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev, tožena stranka pa je pravilno in skladno z določbami ZDavP zavrnila tiste pritožbene ugovore, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala utemeljenost izdaje odločbe o odmeri obveznosti, ki je predmet prisilne izterjave. Sodišče je ugovor, ki se nanaša na obveznosti, ki niso predmet postopka prisilne izterjave (obveznosti iz naslova prispevkov za leto 1990), zavrnilo kot pravno nepomembne. Neutemeljen pa je po presoji prvostopnega sodišča tudi tožbeni ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčne obveznosti po določbi 97. člena ZDavP.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo (zdaj revizijo) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba v celoti nezakonita, saj bi prvostopno sodišče moralo upoštevati absolutna zastaranja v tem postopku prisilne izterjave, in sicer tako zastaranje pravice do odmere davka, kot zastaranje pravice do izterjave. Meni, da je sodišče prezrlo četrti odstavek 97. člen ZDavP, opozarja na določbe petega odstavka 97. člena ZDavP. Pretrganje kakor tudi zadržanje pravice do izterjave bi lahko povsem onemogočilo smisel in namen zastaranja pravice do izterjave. Ob tem tožnik še poudarja, da odmerna odločba z dne 26.11.1992 sploh še ni izvršljiva, saj o pritožbi zoper njo do vložitve pritožbe še ni bilo odločeno. Prvostopno sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj seznam zaostalih obveznosti tožeče stranke z dne 14.9.2000 ne temelji na izvršljivih odmernih odločbah. Poleg tega je tožeča stranka pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložila tudi tožbo (U 341/2003) v zvezi z odpravo klavzule o izvršljivosti predmetnega seznama, o katerem pa do vložitve te pritožbe še ni odločeno. Opozarja še na ugotovitve Glavnega urada DURS v odločbi z dne 23.12.2002. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo (zdaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede ne določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, zato jo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, in sicer v skladu s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 po določbah ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vsebinsko pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč zatrjuje, da je sodišče spregledalo absolutno zastaranje zadeve, kar pa je po vsebini materialnopravni ugovor.

Revizijsko sodišče ugovora zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni presojalo, saj po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena le ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Preizkušalo tudi ni bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj tožeča stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bila ta kršitev podana.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ob izdaji izpodbijanega sklepa z dne 14.9.2000 ni nastopilo absolutno zastaranje, ki ga uveljavlja tožnik.

V 2. odstavku 96. člena ZDavP je določeno, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (2. odstavek 97. člena ZDavP). Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po preteku dvakrat toliko časa, kot je določeno v 96. členu ZDavP (4. odstavek 97. člena ZDavP). Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Obveznost plačila davka pa nastopi, ko je odmerna odločba (torej odločba prvostopenjskega davčnega organa) vročena stranki, pritožba zoper njo namreč ne zadrži njene izvršitve (20. člen ZDavP v povezavi z 44. členom ZDavP).

Glede na dikcijo navedenih zakonskih določb pa mora, kot rečeno, pristojni organ oziroma sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi na zastaranje pravice do odmere davka in pravice do izterjave davka, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru je relevantno zastaranje pravice do izterjave davka, saj je predmet presoje le sklep o prisilni izterjavi. Glede na podatke iz seznama zaostalih obveznosti so postale odločbe o odmeri oziroma obračuni dajatev izvršljivi na spodaj navedeni datum, po presoji vrhovnega sodišča pa bi absolutno zastaranje izterjave navedenih obveznosti poteklo:– odločba o odmeri davka iz dejavnosti je postala izvršljiva dne 2.1.1993, absolutno zastaranje bi nastopilo s potekom 31.12.2003 ; – obveznosti plačila prispevkov za obvezno zavarovanje zavezanca za obdobje od 1.1.1991 do 15.5.1991 je postala izvršljiva: dne 25.2.1991 (za januar), dne 21.3.1991 (za februar), dne 22.4.1991 za marec), dne 21.5.1991 (za april) in dne 21.6.1991 (za maj), in bi absolutno zastaranje nastopilo s potekom 31.12.2001; – obveznost plačila davka od osebnih prejemkov za zaposlene za obdobje od 1.1.1991 do 15.4.1991 je postala izvršljiva: dne 21.2.1991 za januar), dne 21.3.1991 (za februar), dne 21.4.1991 (za marec), dne 21.5.1991 (za april) in dne 21.6.1991 (za maj), in bi absolutno zastaranje nastopilo s potekom 31.12. 2001. Izpodbijani sklep o prisilni izterjavi dolga, izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti za navedene davčne obveznosti tožnika, je bil izdan 14.9.2000. Glede na to torej absolutno zastaranje ob njegovi izdaji ni nastopilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.