Jedro

Naročilnica ima pomen ponudbe; ko tožeča stranka prevoz opravi, ponudbo sprejme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0007 Ig 2006/04039, z dne 29. 09. 2006 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, (2.) tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo neplačanega dela prevozov, ki jih je zanjo opravila v obdobju od leta 1996 do 31. 03. 2006 oziroma razliko med dogovorjeno in plačano ceno. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da bi morala tožeča stranka – v kolikor je menila, da je ponujena cena iz naročilnic za prevoze papirja v lokalnem prometu ali na relacijah po Sloveniji prenizka – to nedvoumno ugovarjati takoj ob prejemu posameznega naročila oziroma vsaj takoj po opravljenem delu. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se v odločanje o zatrjevanem ustnem dogovoru z dne 20. 12. 1996 ni spuščalo, saj višje sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka očitno pristajala na vsakokrat ponujeno ceno s tem, ko je naročilo izvršila in v skladu s ceno iz naročilnice (čeprav le-ta naj ne bi bila v skladu z ustnim dogovorom) izdala račun. Naročilnice so v konkretnem primeru imele naravo ponudbe (prvi odstavek 22. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pri čemer ni bistveno, ali je bila naročilnica izdana za vsak prevoz posebej ali za več prevozov v daljšem časovnem obdobju. Ko je tožeča stranka na podlagi naročilnic prevoz opravila, je s tem sprejela tudi ponudbo tožene stranke (drugi odstavek 28. člena OZ), ne da bi predlagala kakršnekoli spremembe (prvi odstavek 29. člena OZ). Za odločitev so torej bistvene pravilne ugotovitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka prevoze opravila na podlagi izdanih naročilnic, ne ob prejemu naročilnice in niti ob izdaji računov pa cenam iz naročilnic ni ugovarjala. Nasprotno: cene iz naročilnic je upoštevala in v skladu z njimi izdajala račune, ki jih je tožena stranka plačevala.

6. Tožeča stranka se je v postopku na prvi stopnji sicer res sklicevala na ustni dogovor iz leta 1996 (ki ga je tožena stranka zanikala) in v dokaz predlagala zaslišanje prič (ta dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo), pri čemer je bilo že zgoraj pojasnjeno, da le-ta – tudi, če bi dejansko obstajal – za odločitev ni relevanten. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji (med drugim) zatrjevala, da je od tožene stranke večkrat pisno zahtevala upoštevanje ustnega dogovora, vendar dokazov za to ni predložila. Vsi dopisi, ki so po svoji vsebini predlogi tožeče stranke za spremembo cen (in ne pozivi na spoštovanje zatrjevanega ustnega dogovora), so namreč iz leta 2005. Če naj bi bil ustni dogovor sprejet 20. 12. 1996 in so se že v letu 2001 začele spreminjati razmere v dogovorjenem sistemu prevozov, potem ni jasno, zakaj je tožeča stranka šele z dopisom 25. 04. 2005 prvič predlaga spremembo v načinu plačevanja. Že sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da je bilo tožeči stranki dejansko obljubljeno zvišanje cen, pri čemer je pravilno zaključilo, da zgolj obljuba ne ustvarja obveznosti. Tudi iz navedb tožeče stranke izhaja zgolj namen tožene stranke, da cene dvigne, vendar do tega očitno ni prišlo. Nasprotno - tožeča stranka je v predlogu 25. 04. 2005 predlaga zvišanje cen, na kar pa tožena stranka ni pristala, saj je njen predlog zavrnila. Ni jasno, zakaj je tožeča stranka kljub temu še celo leto (do 31. 03. 2006) opravljala prevoze po nespremenjenih cenah; tega pa ne pojasnjujejo niti pritožbene navedbe, da je naročila morala sprejeti, sicer bi kršila pogodbo. Pisna pogodba med strankama ne obstaja, tožeča stranka pa niti v pritožbi ne pojasnjuje, kakšne sankcije naj bi bile predvidene v primeru kršitve pogodbe. Višje sodišče tako soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je imela tožeča stranka - v kolikor je štela, da so v naročilnicah navedene napačne cene oziroma cene, ki so v nasprotju z zatrjevanim dogovorom - možnost prevoz odkloniti, česar pa ni storila. Prav tako se višje sodišče strinja z zaključkom, da bi morala tožeča stranka dodatno plačilo uveljavljati kvečjemu v izstavljenih računih, ne pa šele takrat, ko tožena stranka pri njej ni več naročala prevozov. Vsi računi so namreč izdani 15. 04. 2006 z zapadlostjo 15. 05. 2006, torej po tem, ko je tožena stranka pogodbo 31. 03. 2006 odpovedala, česar tožeča stranka prav tako ni pojasnila.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.