Up-57/03

7. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 138/2002 z dne 21. 11. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 821/99 z dne 12. 12. 2001 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanima sodbama je bilo odločeno, da mora pritožnica (v pravdnem postopku toženka) izprazniti in izročiti tožeči stranki v posest in nemoteno rabo poslovne prostore, ki jih je imela v najemu na podlagi najemne pogodbe z dne 12. 4. 1983.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da naj bi ji bila s tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 11. 12. 2001 in ni izvedlo v tej vlogi predlaganih dokazov, neutemeljeno odvzeta možnost sodelovati v postopku. Pritožnica meni, da je to bistveno vplivalo na pravilno odločitev sodišča.

Poleg tega so razlogi obeh izpodbijanih sodb po njenem mnenju nerazumni do te mere, da odstopajo od običajne sodne prakse.

Pritožnica se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 202/2001. Pritožnica tako zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja nepravilnosti samih po sebi pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču ( v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z navedbami, s katerimi pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave sicer zatrjuje, vendar je ne izkaže. Za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča sta sodišči prve in druge stopnje dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili tudi do bistvenih navedb pritožnice. Kršitev procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripravljalne vloge z dne 11. 12. 2001 in ni izvedlo v tej vlogi predlaganih dokazov, s čimer naj bi bila pritožnici kršena pravica sodelovati v postopku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da navedb v tej pripravljalni vlogi ne bi moglo upoštevati v nobenem primeru, saj je bil prvi narok nove glavne obravnave po prejemu razveljavitvene odločbe opravljen dne 14. 11. 2001 in le tedaj so imele stranke možnost navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (drugi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP). Ustavno sodišče sicer ne more pritrditi stališču sodišča druge stopnje, ki je v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo, da vloga, ki jo je razpravljajoča sodnica prejela šele po zaključku glavne obravnave, niti ne bi smela biti omenjena v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, glede na to, da sodišče razsoja o sporni zadevi po stanju ob zaključku glavne obravnave. Vendar to stališče sodišča druge stopnje ni odločilnega pomena za obravnavani primer. Po oceni Ustavnega sodišča je bistvena ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila pritožnici v polni meri dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar te možnosti ni izkoristila. Sodišče druge stopnje je to svojo ugotovitev ustrezno utemeljilo. Upoštevajoč vse navedeno je očitek pritožnice, da ji je bila kršena pravica sodelovati v postopku, očitno neutemeljen.

6.V obravnavanem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi odločitev sodišča odstopala od ustaljene sodne prakse. Pritožnica se v ustavni pritožbi sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 202/2001, v kateri naj bi Vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče od tistega, ki sta ga v obravnavani zadevi zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča pa je razvidno, da ne gre za bistveno enaka ali vsaj podobna primera, saj se dejanske in pravne okoliščine, ki so bile bistvena podlaga za odločitev v pritožničini zadevi, razlikujejo od tistih, na podlagi katerih je odločalo Vrhovno sodišče v citirani zadevi. Tudi če bi šlo za enak dejanski stan, pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da samo en drugačen primer nujno še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

7.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger