Jedro

Tožnik (spremljevalni učitelj športne vzgoje) ni izvajal nadzora nad dijaki in jih je pustil pod nadzorom drugega učitelja, sam pa odšel v savno. S takšnim svojim ravnanjem je opustil dolžno nadzorstvo nad dijaki in izvajanje nalog spremljevalnega učitelja. Bistvena naloga spremljevalnega učitelja je ravno spremstvo in izvajanje nadzora, česar pa se ne da izvajati, če učitelj odide (sam) v savno. Glede na navedeno je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je s svojim ravnanjem v bazenu nasproti dijakinjama, zlasti s prijemanjem za trebuh pod in nad popkom in premikanjem roke gor in dol po trebuhu, z nagibanjem preko ene izmed dijakinj na rob bazena, tako da je bil s svojim telesom preveč tesno (10-20 cm) ob njej, zasledovanjem in namerno v njiju usmerjeno prekomerno prisotnostjo ter nagovarjanjem na skupno savnanje, storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 4. 2011, nezakonita in se razveljavi, tožniku pa delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 4. 2011, ampak z vsemi pravicami še traja (I. točka izreka); da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto učitelj športne vzgoje oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas, ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnika, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo ter zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ, za čas od 7. 4. 2011 do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnika nazaj na delo pri toženi stranki obračunati bruto zneske nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plač izplačati tožniku neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.295,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilen in pomanjkljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da kršitev z dne 1. 3. 2011, ko tožnik ni izvedel ogrevanja dijakov pred izvajanjem zahtevnejših gimnastičnih vaj in ure športne vzgoje ni izvedel skladno s pravili stroke, po nesreči ni spremljal dijaka na nujno medicinsko pomoč in o nesreči takoj, ko je bilo mogoče, obvestil vodstva šole in staršev, z vsem navedenim pa opustil dolžnost skrbnega opravljanja obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti in dolžnost pravilnega izvajanja ure športne vzgoje, ni huda kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni izvedel vseh potrebnih aktivnosti za zagotovitev varnega izvajanja vaj dijakov, nato pa njegovo opustitveno ravnanje presojalo z vidika, ali je krivdno odgovoren za poškodbo dijaka. Vendar tožena stranka v izredni odpovedi tožniku ni očitala odgovornosti za poškodbo dijaka, temveč opustitev dolžnega ravnanja, kar predstavlja kršitev ne glede na to, ali je zaradi te kršitve nato prišlo do poškodbe. Sodišče ni naredilo zaključka, ali gre za hudo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti ali ne, in tako ni naredilo ocene o tem, kaj naj bi ta kršitev pomenila za zakonitost odpovedi. Tako je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaključek sodišča pa pomanjkljiv. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tudi tožnikovo ravnanje po nezgodi ne predstavlja hude kršitve obveznosti, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, čeprav bi lahko ravnal skrbneje. Tožnik bi namreč moral aktivno ukrepati v smeri obveščanja pristojnih. Tožena stranka je kot zavod odgovorna za dijake v času, ko so ji zaupani v izobraževanje, zato je zanjo izrednega pomena, da je pravočasno seznanjena v primeru škodnega dogodka. Opustitev ustreznega dolžnega ravnanja je škodilo tako poslovnim interesom toženke kot njenemu ugledu. Hkrati pa sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je pri izvajanju športne vzgoje tožnika že pred konkretnim škodnim dogodkom prišlo do nezgode, pa tožnik tudi takrat o dogodku ni obvestil nikogar. Opustitvenih ravnanj tožnika pred in po nezgodi ni mogoče presojati vsakega zase temveč kot celoto, obe skupaj pa nesporno predstavljata hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene iz hude malomarnosti.

V zvezi s kršitvijo z dne 16. 3. 2011 je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je tožnik s svojimi ravnanji, zlasti z dotiki po trebuhu v bazenu, presegel mejo profesionalnega odnosa do dijakov iz malomarnosti, da pa mu pri opisanem ravnanju ni mogoče očitati hude malomarnosti ali naklepa pri kršitvi strokovnih pravil in pravil poklicne etike. Takšna ugotovitev je zmotna, v nasprotju sama s seboj in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ugotavlja, da je bil tožnik več v stiku z dijakinjama kot z ostalimi in da je bilo druženje z njima opazno drugačne narave kot z drugimi dijaki. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog zaslišanja dijakinj, pri čemer ni navedlo, zakaj njuno zaslišanje ni pomembno. Tako ocene sodišča, da tožniku iz opisanega ravnanja dijakinj ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti pri kršitvi strokovnih pravil in pravil poklicne etike, ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, na katero opisano ravnanje dijakinj je sodišče to oceno oprlo. Tožnikova naloga kot spremljevalnega učitelja je bila spremljati dijake in izvajati nadzor nad njimi po seznamu pri dejavnosti plavanja, zato je nepravilno tudi stališče, da tožnik ni ravnal nedopustno, ko je obiskal savno in dijake pustil pod nadzorom drugega učitelja in osebja B. S tem je namreč opustil dolžno nadzorstvo nad dijaki in izvajanje nalog spremljevalnega učitelja, o tem pa sodišče prve stopnje ni naredilo nobene ocene.

Prav tako je nepopoln in v nasprotju z določbami postopka zaključek sodišča, da kršitvi z dne 21. in 22. 3. 2011, ko tožnik ni upošteval navodil in odredbe tožene stranke o začasni odstranitvi iz dela zaradi nujnih potreb po zagotovitvi nemotenega izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela in je dijake nagovarjal, naj ne upoštevajo navodil tožene stranke o drugačni organizaciji učnih ur športne vzgoje ter jim pojasnjeval domnevno pravno spornost odredbe tožene stranke, ne predstavljata tako hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi lahko bili podlaga za izredno odpoved. Hkrati pa je sodišče navedlo, da bi tožnik sicer ravnal preudarneje, če bi odredbo upošteval in da je delavčeva podrejenost delodajalcu temeljna značilnost in ena izmed bistvenih elementov delovnega razmerja. Ni se opredelilo o zatrjevanjih tožene stranke, da je tožnik kršil obveznosti s tem, ko je dejansko pričel izvajati učne ure, s čimer je posegel v odločitev in organizacijo dela tožene stranke. Ocena sodišča o teži kršitve in utemeljenosti opisanega razloga za odpoved pogodbe je tako napačna.

Materialnopravno nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kršitve tožnika niso tako hude, da bi lahko imele za posledico izredno odpoved. Sodišče je zatrjevane kršitve obravnavalo vsako zase, vendar bi moralo presojati vse kršitve kot celoto. Zaključka, ali gre ob upoštevanju vseh kršitev skupaj za hudo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti ali ne, pa sploh ni naredilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, ko je odločilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenih okoliščin, ki bi povzročale omajanje zaupanja med strankama do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Skladno s 118. členom ZDR lahko sodišče, upoštevaje okoliščine in interes pogodbenih strank, odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca. Po oceni prvostopenjskega sodišča je odnos med tožnikom in toženo stranko sicer zaostren, vendar pa zaupanje ni omajano do te mere, da bi bilo nadaljevanje razmerja onemogočeno, saj tožnik v dolgoletnem delu pri toženi stranki ni imel večjih težav. Tako stališče je napačno, okoliščine pred kritičnimi trenutki pa niso relevantne. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prišlo do porušenja zaupanja toženke, obravnavanih dijakinj, drugih dijakov in staršev do tožnika, vse to pa je skrajno otežilo tudi delo tožnika pri toženi stranki. Tudi sam tožnik je izpovedal, da nima zaupanja v poslovodenje in delo ravnateljice tožene stranke, hkrati pa mu tožena stranka ob morebitni reintegraciji ne more zagotoviti dela. Ne more ga več razporediti na delo s skupinami fantov, saj je izvajanje učnih ur zaradi prostorske stiske nujno hkrati z dijakinjami, česar pa sodišče prve stopnje pri odločanju sploh ni upoštevalo. Glede na navedeno je bil predlog tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delovno mesto učitelj športne vzgoje ali na drugo ustrezno delovno mesto. V Zakonu o delovnih razmerjih namreč ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, pozove nazaj na drugo delovno mesto. S tem, ko je nezakonita odpoved razveljavljena, pogodba za delovno mesto učitelj športne vzgoje še vedno velja, zato bi sodišče moralo zavrniti del zahtevka, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da dopolni postopek, odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo pravilno in v mejah postavljenega zahtevka, zato so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži navedba tožene stranke, da se je sodišče osredotočilo le na ugotavljanje vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo dne 1. 4. 2011 in poškodbo dijaka, temveč je presojalo vse zatrjevane kršitve, in ugotovilo, da sicer gre za kršitev obveznosti, a ne za hujše kršitve, storjene z naklepom ali iz hude malomarnosti in ki bi lahko imele za posledico izredno odpoved. Vsaka opustitev dolžnega ravnanja nima take narave in ob načelu sorazmernosti vsake kršitve ni mogoče šteti za hujšo. Tudi ni relevantno, kako je tožena stranka opredelila kršitev, ki je bila podlaga za izredno odpoved. Zatrjevana kršitev mora objektivno ustrezati zakonskim zahtevam iz 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Šola je bila o nezgodi obveščena naslednji dan, starše je poklical dijak sam. Da je tožnik poškodovanega dijaka v zdravstveni dom poslal s polnoletnim dijakom, ne more pomeniti utemeljenega razloga za izredno odpoved. V zvezi s kršitvijo dne 16. 3. 2011 je sodišče prav tako ugotovilo, da ne gre utemeljen razlog za izredno odpoved. Sodilo je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka – tožena stranka je tožniku pogodbo odpovedala zaradi razlogov, ki nimajo zveze s kršitvijo spolne nedotakljivosti, ki se sankcionira kot kaznivo dejanje. Odredba o odstranitvi z dela je bila nezakonita, saj Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ne daje pristojnosti ravnatelju, da bi delavcu, zoper katerega ni uveden nikakršen postopek, prepovedal opravljati delo. Zato tožnikov prihod na delo ni kršitev pogodbenih obveznosti, delodajalec pa mora spoštovati zakonodajo. Glede pritožbenih očitkov, da je sodišče obravnavalo vsako kršitev posebej, je tožnik pojasnil, da gre le za en očitek o nadlegovanju na športnem dnevu, kateremu je tožena stranka dodala vse ostale očitke. Sodišče je pravilno obravnavalo vsako kršitev posebej, katero je tožena stranka opredelila kot hudo, prav tako se pravilno ni odločilo za sodno razvezo pogodbe, saj delavec ni podal predloga za to, temu je celo nasprotoval. Tožena stranka ni navedla, v čem je sodišče zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in kršilo določbe postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti oziroma na katere se sklicuje pritožba. Pritožbe v delu, ki se nanaša na uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki, sploh ni mogoče preizkusiti, ker to kršitev tožena stranka uveljavlja le pavšalno, ne da bi konkretno opredelila nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in sami vsebini teh listin in zapisnikov. Prav tako pa ni podana absolutna kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe popolnoma razumljiv, sodba je jasno obrazložena, razlogi v njej pa niso v nasprotju sami s seboj.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

V tem individualnem sporu se presoja zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi z dne 1. 4. 2011, ki jo je tožena stranka tožniku podala zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 1. 3. 2011, 16. 3. 2011 in 21. ter 22. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo v celoti ugodilo. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved ni bila zakonita, saj kršitve, ki so bile podlaga zanjo, niso hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), prav tako pa tudi odnosi med strankama niso porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno (1. odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvijo z dne 1. 3. 2011, ko tožnik ni izvedel ogrevanja dijakov pred izvajanjem zahtevnejših gimnastičnih vaj in ure športne vzgoje ni izvedel skladno s pravili stroke, po nesreči ni spremljal dijaka na nujno medicinsko pomoč in o nesreči takoj, ko je bilo mogoče, obvestil vodstva šole in staršev, zaključilo, da ne gre za hudo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Takšen zaključek glede na izvedene dokaze ni prepričljiv, še posebej ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje sicer ocenilo, da bi tožnik po nesreči lahko postopal drugače oziroma skrbneje in o dogodku obvestil tudi razredničarko in ravnateljico, in zato njegovo ravnanje ni bilo ustrezno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama, po katerem se delavec zavezuje, da bo ravnal v skladu z ukrepi in obveznostmi, ki so določeni v predpisih o varstvu pri delu (9. člen). V 13. členu te pogodbe pa je bilo še navedeno, da se glede pravic in obveznosti delavca ter zavoda, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo določbe zakona, kolektivne pogodbe, veljavne za zavod in splošnih aktov zavoda. ZDR v 31. - 33. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu; upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

Tudi če samo ravnanje tožnika, ko ni izvedel vseh potrebnih aktivnosti za zagotovitev varnega izvajanja vaj pri športni vzgoji, samo po sebi še ni bilo vzrok za poškodbo dijaka in zato še ni huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR (ne nazadnje se s to kršitvijo tožena stranka po vsej verjetnosti niti ne bi ukvarjala, če ne bi prišlo do poškodbe), je sodišče preuranjeno zaključilo, da tožnik ni naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z ravnanjem po poškodbi dijaka. Tožnik je namreč izpovedal, da je obstajal postopek za primer poškodbe na njihovi šoli, ki je določal, da je treba dijaka oskrbeti in koga vse je treba obvestiti, da pa je bilo to le ustno navodilo. Tožnik se je torej očitno zavedal svojih dolžnosti glede postopanja v primeru poškodbe dijaka, a je ravnal mimo njih. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke o tem, da je pri izvajanju tožnika že pred konkretnim škodnim dogodkom prišlo do nezgode in da tudi takrat tožnik ni obvestil nikogar. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, kakšen postopek je bil v veljavi pri toženi stranki za primere, če pride do poškodb dijakov, in o čemer sta izpovedali tudi priči A.A. in B.B.. Navedene okoliščine pa so po oceni pritožbenega sodišča pomembne za razjasnitev dejanskega stanja in presojo, ali gre za hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že iz do sedaj izvedenih dokazov pa izhaja, da ravnanje tožnika ni bilo v skladu z določbami 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem, ko tožnik ni obvestil nadrejenih o poškodbi, in zaradi česar so starši poškodovanega dijaka za poškodbo izvedeli od dijaka, je zagotovo moralno škodoval ugledu tožene stranke kot delodajalca, v primeru uspešne odškodninske tožbe dijaka pa bi bilo takšno oškodovanje lahko tudi materialno.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik dne 16. 3. 2011, ko v vlogi spremljevalnega učitelja ni izvajal nadzora nad dijaki in jih je pustil pod nadzorom drugega učitelja, sam pa odšel v savno, opustil dolžno nadzorstvo nad dijaki in izvajanje nalog spremljevalnega učitelja, navedlo, da je sicer logično, da je spremljevalec dolžan spremljati in nadzorovati svojo skupino dijakov, da pa ni nedopustno, če obišče savno. Po oceni pritožbenega sodišča je takšen zaključek nejasen. Bistvena naloga spremljevalnega učitelja je namreč ravno spremstvo in izvajanje nadzora, česar pa se ne da izvajati, če učitelj odide (sam) v savno. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da kršitev z dne 16. 3. 2011 ni hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

V zvezi z očitano hujšo kršitvijo, storjeno dne 16. 3. 2011, se tožniku v izredni odpovedi očita, da je prekoračil pooblastila učitelja spremljevalca s poseganjem v zaščiteno osebno sfero dijakinj in s svojimi dejanji hudo kršil pravila pedagoške stroke in etike ter izvajal dejanja, ki predstavljajo oblike spolnega nadlegovanja dijakinj kot mladoletnih oseb, izvajal aktivnosti, ki ne spadajo v naloge učitelja spremljevalca, naloge učitelja spremljevalca pa opustil, ko se je namesto izvajanja nadzora nad dogajanjem v bazenu zaradi zagotovitve vseh ukrepov za varnost dijakov tunkal s posameznimi dijaki ter se šel savnat. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku pri ravnanju v bazenu nasproti dijakinjama ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti pri kršitvi strokovnih pravil in pravil poklicne etike. Sodišče prve stopnje je najprej izpostavilo, da iz izjav C.C., D.D. in E.E. izhaja, da je bil tožnik več v stiku z dijakinjama kot z ostalimi, nato pa zaključilo, da se je na enak način družil in igral tudi z drugimi dijaki. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik s svojim ravnanjem, predvsem z dotiki po trebuhu v bazenu, sicer presegel mejo profesionalnega odnosa do dijakov iz malomarnosti, a mu ni mogoče očitati (naklepa ali) hude malomarnosti. Pritožba utemeljeno graja takšen zaključek sodišča prve stopnje, ki ni natančneje pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik presegel mejo profesionalnega odnosa le iz lahke malomarnosti. Nesprejemljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da samo približevanje učitelja otroku, ki mu je zaupan v vzgojo in varstvo, na razdaljo 10-20 centimetrov ter telesni kontakt, ne pomenita kršitve minimalnih standardov moralnih norm in osnov standardov človekovih in otrokovih pravic, in da nasprotna trditev v okoliščinah, kot so se dogajale, ne vzdrži kritične presoje in bi bila neživljenjska. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima tožnikovo ravnanje tudi znake kršitev Kodeksa izobraževalne internacionale o poklicni etiki, ki v 10. poglavju določa odnos in odgovornost do učencev, dijakov in študentov, po katerem bodo zaposleni v izobraževanju med drugim spoštovali pravice učencev, dijakov in študentov in delovali v skladu z določili Konvencije Organizacije Združenih narodov o pravicah otrok, posebno tistih, ki se nanašajo na izobraževanje; varovali in v javnosti zastopali interese in blaginjo učencev, dijakov in študentov, preprečevali njihovo zatiranje ter fizično in psihično zlorabo; zagotovili in izvajali vse potrebne ukrepe za preprečevanje spolne zlorabe učencev, dijakov in študentov, do učencev, dijakov in študentov imeli profesionalen odnos. Pritožbeno sodišče zaključuje, da bi se tožnik kot učitelj športne vzgoje z dolgoletno prakso, ki se že v okviru svojega delovnega mesta srečuje s problematiko dotikov učenk v okviru izvajanja vaj, moral zavedati občutljivosti učenk in tega, kako lahko njegovo obnašanje vpliva na mladostnike, predvsem dekleta. Dekleti sta namreč v pisnih izjavah izpovedali, da sta se počutili neprijetno, ogroženo, obdajal ju je občutek vsiljivosti. Pri tem pa ne gre spregledati, da do spornega dotikanja ni prišlo v okviru izvajanja vaj pri uri športne vzgoje in slučajno, temveč na športnem dnevu, v bazenu. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnik s svojim ravnanjem v bazenu nasproti dijakinjama, zlasti s prijemanjem za trebuh pod in nad popkom in premikanjem roke gor in dol po trebuhu, z nagibanjem preko ene izmed dijakinj na rob bazena, tako da je bil s svojim telesom preveč tesno (10-20 cm) ob njej, zasledovanjem in namerno v njiju usmerjeno prekomerno prisotnostjo ter nagovarjanjem na skupno savnanje, storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Kršitev pa je bila storjena naklepoma, na kar kažejo pisne izjave deklet in takrat prisotnih dijakov, pa tudi drugi izvedeni dokazi.

Sodišče prve stopnje pa je upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dijakinj, ki sta že podali pisni izjavi o spornem dogodku, saj ni nobenega razloga za dvom v resničnost podanih izjav (priloga A5).

Glede očitanih kršitev z dne 21., 22. in 23. 3. 2011 pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prihod tožnika na delo v teh dneh ne predstavlja hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi to bilo lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato so tosmerne pritožbene navedbe neutemeljene. Odredba z dne 18. 3. 2011, ki naj bi jo tožnik kršil, je bila namreč nezakonita. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.) ne daje pristojnosti ravnatelju, da bi z odredbo delavcu prepovedal opravljati delo, še posebej v primeru, ko zoper tega delavca še ni uveden nikakršen postopek, ZDR pa prepoved opravljanja dela veže na začetek postopka izredne odpovedi. V 3. odstavku 111. člena ZDR je določeno, da lahko delodajalec v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. Tožena stranka je odredbo o začasni odstranitvi z dela in o napotitvi na čakanje doma (ki je po vsebini prepoved dela) tožniku izdala 18. 3. 2011, medtem ko mu je obdolžitev in vabilo na zagovor vročila šele 23. 3. 2011. S tem dnem je bil torej šele uveden postopek izredne odpovedi in šele s tem dnem je tožena stranka imela pravno podlago za izdajo prepovedi opravljanja dela tožniku. To je v vabilu na zagovor tudi storila, saj mu je ponovno odredila prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka. Glede na navedeno tožniku nezakonite odredbe z dne 18. 3. 2011 ni bilo potrebno upoštevati ter tako v dneh 21. 3., 22. 3. in 23. 3. 2011, ko je prišel na delo, ni storil hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi katere bi mu lahko tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožnik sicer ravnal preudarneje, če bi odredbo upošteval in zoper njo uveljavljal varstvo pravic skladno z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obravnavalo vsako kršitev zase, saj so se tožniku v odpovedi očitale vse tri, vsebinsko popolnoma različne kršitve, in je bila odpoved tudi podana pravočasno za vsako kršitev posebej, saj so bile vse storjene v obdobju manj kot enega meseca. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati vse kršitve kot celoto in se opredeliti, ali vse kršitve skupaj pomenijo hudo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenih okoliščin, ki bi povzročile omajanje zaupanja med strankama do te mere, da zaradi tega nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je med tožnikom in ravnateljico tožene stranke zaostren odnos, ki izhaja tudi iz njunih izpovedi in listin A14 do A16, ter da je tožena stranka zavzela stališče, da nadaljevanje delovnega razmerja glede na vse okoliščine ni več mogoče, nato pa zaključilo, da ne gre za omajanje zaupanja med strankama do te mere, da ne bi bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da za presojo tega vprašanja niso relevantne okoliščine in odnos med strankama pred spornimi kršitvami.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in v zvezi s kršitvijo z dne 1. 3. 2011 raziskati predvsem, kakšen postopek je bil v veljavi pri toženi stranki za primer poškodbe dijaka ter se opredeliti, ali je tožnik v konkretnem primeru kršil že omenjena zakonska ali pogodbena določila. V zvezi s kršitvijo z dne 16. 3. 2011 pa naj sodišče prve stopnje po potrebi dopolni dokazni postopek (z zaslišanjem tožnika, oziroma prič) ter upoštevajoč tudi določbe Kodeksa izobraževalne internacionale o poklicni etiki v povezavi z ravnanjem tožnika ponovno pretehta vse okoliščine in presodi, ali gre za utemeljen odpovedni razlog po določbah 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in ali je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena. Ob tem naj upošteva težo in naravo očitanih kršitev, zlasti očitane kršitve z dne 16. 3. 2011 in dejstvo, da gre za odnos učitelja do dijakinj v najbolj občutljivem življenjskem obdobju in da se je dogodek zgodil v specifičnih okoliščinah, ko so bili tožnik in dijakinji v bazenu.

Če bo sodišče v ponovnem sojenju ugotovilo, da kršitvi z dne 1. 3. 2011 in 16. 3. 2011 nista bili taki, da bi bili lahko podlaga za izredno odpoved, pa naj ponovno oceni trenutne razmere in odnos med strankama ter presodi, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR ter izvede ves potreben dokazni postopek za odmero odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča namreč že v dosedanjem postopku izvedeni dokazi kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno zaradi porušenih odnosov in omajanega zaupanja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.