Jedro

1. Tožnik je umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev na delo. Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži, ni pa mogoče zahtevka, glede katerega je bila tožbo umaknjena, ponovno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka. 2. Tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva oz. ni zahteval razveljavitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, zato ni nobene pravne podlage za uveljavljanje denarnih zahtevkov za čas po prenehanju delovnega razmerja. 3.Kadar sodišče ugotovi, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, mora tožbo zavreči. Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe zaradi vrnitve na delo in plačilo plač ter v tem delu ustavilo postopek v tem individualnem delovnem sporu (1. odstavek izreka sklepa) ter zavrglo tožbo zaradi plačila 559.835,10 SIT s pp (2. odstavek izreka sklepa). Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sklep ni izdan v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi. Tožnik vztraja pri tožbi z dne 9.11.1999 ter dopolnitvi tožbe z dne 8.9.2000, razen v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev na delo. Meni, da mu zahtevana razlika v plači z zamudnimi obrestmi pripada, oz. da mu pripadajo zamudne obresti od odpravnine, ki mu je bila izplačana šele v septembru 2000, čeprav je obveznost nastala že leta 1997. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da do tožnika nima nobenih obveznosti več, ker je prejel odpravnino zaradi neutemeljene razrešitve z mesta direktorja z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z odločbami o prerazporeditvi ter o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka pa se tožnik po prejemu sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil na delovno sodišče. Zato so postali sklepi pravnomočni in so postopki zaključeni. Tožnik v odgovoru na odgovor na pritožbo vztraja pri svojih zahtevkih za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahteva tudi plačilo treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih, ker mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo pravilno odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Tožnik je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.9.2000, umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev na delo in plačilo razlike v plači v skupnem znesku 1.663.833,70 SIT z zamudnimi obrestmi (ker ni vložil tožbe na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja v letu 1997). Zato je prvostopenjsko sodišče umik tega dela tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo. Odločitev v 1. odstavku izreka sklepa je torej skladna s 3. odstavkom 188. člena ZPP, ki določa, da izda sodišče sklep o ustavitvi postopka, če je tožba umaknjena. Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži, ni pa mogoče zahtevka, glede katerega je bila tožbo umaknjena, ponovno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka, kot zmotno meni pritožba. Čeprav zaradi umika tožbe o tožbenem zahtevku po vsebini ni več mogoče odločati, pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva oz. ni v prekluzivnem 15-dnevnem roku zahteval razveljavitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu. Zato mu je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi sklepov tožene stranke z dne 22.9.1997 ter 28.10.1997, to pa pomeni, da ni nobene pravne podlage za uveljavljanje denarnih zahtevkov za čas po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi plačila 559.835,10 SIT z zamudnimi obrestmi. Kadar sodišče ugotovi, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, mora tožbo zavreči. Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je pravilna, saj je iz spisa prvostopenjskega sodišča opr.št. Pd 829/97 razvidno, da je bilo o zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 559.835,10 SIT odločeno s pravnomočno sodbo opr.št. Pd 829/97 z dne 24.6.1999 (z navedeno sodbo je bil ta zahtevek zavrnjen). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).