Up-473/01 - 8 16. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 358/2000 z dne 11. 7. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1649/98 z dne 10. 2. 2000, odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36201/0015/98 z dne 10. 9. 1998 in sklepom Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 362-205/93-07/MZ-MS z dne 27. 2. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo ustavne pritožnice za pregled in prepis spisov, zahtevo za vročitev odločbe in zahtevo za obveščanje o poteku denacionalizacijskega postopka glede nepremičnine, v kateri se nahaja stanovanje, ki ga ima pritožnica v najemu. Ministrstvo za okolje in prostor je tak sklep prvostopnega upravnega organa odpravilo, štelo, da pritožnica zahteva, da se ji prizna status stranke v postopku denacionalizacije predmetne nepremičnine, nato pa njeno zahtevo zavrnilo. Upravno sodišče je tožbi ustavne pritožnice ugodilo, odpravilo odločbo Ministrstva ter mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi predlaga odpravo vseh v izreku navedenih sodnih in upravnih aktov. Zatrjuje, da so ji bile v denacionalizacijskem postopku in postopku z upravnim sporom zaradi napačne uporabe prava in z napačnim tolmačenjem zakonov kršene številne človekove pravice. Tako naj bi ji upravna organa in sodišči kršili človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 15., 21., 22., 23., 25., 33., 34. in 50. člena Ustave, pravice iz 1., 3., 4., 6., 13. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP), pravice iz točke 1 prvega Protokola k EKČP, pravice iz 2., 5., 7., 8., 14., 16. in 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - Pakt), pravice iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8. in 10., 17., 22., 25., 28., 29. in 30. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter pravice iz Agende Habitat in Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 - MESL).

3.Pri kršitvah, do katerih naj bi prišlo zgolj v sodnem postopku, pritožnica navaja, da sodišči nista odločali o tistem delu njenega tožbenega zahtevka, kjer zaradi negativnega stališča upravnega organa druge stopnje, na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS), zahteva varstvo človekovih pravic in odpravo kršitev teh pravic s priznanjem statusa stranke v denacionalizacijskem postopku. S tem naj bi obe sodišči po pritožničinem mnenju kršili človekove pravice in temeljne svoboščine iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave ter pravice iz 6., 13. in 17. člena EKČP, iz prvega Protokola k EKČP, iz 2. b. člena in 14. ter 16. člena Pakta ter iz 6., 7. in 10. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Pritožnica tudi navaja, da ji še vedno ni priznan status stranke v denacionalizacijskem postopku in ne lastnost žrtve kršenja človekovih pravic v upravnem sporu.

B.

4.Prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) določa, da lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena človekova pravica in temeljna svoboščina.

5.Pritožnica utemeljuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih zagrešila tako upravna organa kot obe sodišči z napačno uporabo in tolmačenjem Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - SZ-1) in Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91in nasl. - ZDen). Za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v okviru ustavne pritožbe to ni dovolj. Zgolj napačna uporaba prava, tudi če do nje pride, sama po sebi ne predstavlja kršitve teh pravic. Napačna uporaba prava bi sicer lahko imela za posledico kršitev teh pravic, če bi upravna organa in sodišči pri tej uporabi odločali samovoljno, kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Pritožnica tega niti ne zatrjuje, razen kolikor pavšalno izraža nestrinjanje z upravno in sodno prakso. Ob tem je treba dodati, da je Ustavno sodišče v okviru preizkusa ustavne pritožbe preizkusilo samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so vezane na ravnanje upravnih organov in sodišč v zvezi s pritožničinim zahtevkom. Glede na konkretni zahtevek, o katerem se je odločalo v teh postopkih, navedbe pritožnice, ki se nanašajo na pravico do mirnega uživanja pridobljenega premoženja - stanovanjske pravice, pravico do spoštovanja doma in zasebnosti ter na pravico do osebne varnosti, za odločanje o tej ustavni pritožbi niso relevantne. Ustavno sodišče pa je na te njene trditve odgovorilo že ob obravnavi njene pobude za oceno ustavnosti obeh navedenih zakonov (sklep št. U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003).

7.Glede kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih naj bi prišlo zaradi neodločanja o delu tožbenega zahtevka v okviru upravnega spora, je treba povedati naslednje. Odločbo upravnega organa druge stopnje je Upravno sodišče odpravilo iz procesnih razlogov, ker je ugotovilo, da pri izdaji te odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Tako odločitev je z izpodbijano sodbo potrdilo Vrhovno sodišče. Zadeva je tako glede na določbo drugega odstavka 60. člena ZUS vrnjena v obravnavo drugostopnemu upravnemu organu. Ob tem, ko je Upravno sodišče odločbo drugostopnega organa odpravilo zaradi njegovega odločanja mimo zahtevka ustavne pritožnice, je temu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - v nadaljevanju ZDen-B). To pomeni, da bo moral odločiti tudi o tem, ali se pritožnici prizna status stranke ali ne. Za ugotavljanje tega bo treba izpeljati poseben ugotovitveni postopek. Stališče Upravnega sodišča, da se bo o navedenem vprašanju odločalo v okviru upravnega postopka, pa samo po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavna pritožnica zatrjuje, da sta sodišči kršili človekove pravice in temeljne svoboščine, ker nista odločili o delu njenega zahtevka, temelječem na določbi tretjega odstavka 1. člena ZUS.

8.Neodločanje o delu zahtevka bi sicer lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, če bi šlo za zahtevek, ki bi bil utemeljen na tej zakonski določbi. Kot pa je pojasnilo že Vrhovno sodišče, pritožnica svojih pravic (hkrati) ne more uveljavljati neposredno s tožbo v upravnem sporu, ker lahko svoje pravice uveljavlja v upravnem in sodnem postopku ter jih je prav v tem konkretnem postopku tudi uveljavljala. Zaradi tega sodišči s tem, ko nista posebej odločali o tem delu zahtevka, nista kršili zatrjevanih ustavnih pravic.

Z izpodbijanimi akti očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica.

Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da mednarodni akti, na katere se pritožnica sklicuje v ustavni pritožbi, ne zagotavljajo več od tega, kar zagotavljajo že ustavne določbe, na katere se sklicuje pritožnica. Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan