Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri presoji, ali gre za istovetna tožbena zahtevka, ni relevantno, da so navedbe tožnikov, ko utemeljujejo svoj zahtevek, med pravdama različne, ker je pravno pomemben le dejanski temelj zahtevka, ne pa njegovo pojasnjevanje in utemeljevanje.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo kot nedovoljeno zavrglo in tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 4.293,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sklep sta se v roku pritožili tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je zmotno, da bi bilo o zadevi, ki je predmet tega pravdnega postopka, že pravnomočno razsojeno v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 3042/2002-III. V citirani pravdi iz leta 2002 namreč niso nastopale iste pravdne stranke, ker je bil tožnik, poleg tožnikov v tej pravdi, tudi M. P.. Tožbeni zahtevek v pravdi opr. št. P 3042/2002-III je glasil na plačilo odškodnine v popolnoma različnem znesku, kot v tu obravnavni zadevi ter na objavo sodbe, kar je zopet razlika s predmetom zahtevka v tej pravdi. Tožbeni zahtevek v zadevi opr. št. P 3042/2002-III se je razlikoval od zahtevka v tej pravdi tudi v zatrjevanih dejanskih okoliščinah in kršitvah, nenazadnje pa je tudi časovni okvir nastanka zahtevane škode različen. V tej pravdi vtoževana škoda je nastala v časovnem obdobju po letu 2002 in pravda opr. št. P 3042/2002-III tega obdobja ne more zajeti, ker je tam bila tožba vložena že leta 2002. V tožbi iz leta 2002 tožeče stranke niso mogle zahtevati odškodnine za škodo, ki je nastopila po tem datumu. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da naj bi tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 04.06.2010 trditveno podlago k tožbenemu zahtevku omejila le na nepravilnosti v zvezi z opustitvijo normiranja zakonodajalca, saj je tožeča stranka trditveno podlago glede tožbenega zahtevka podala že v tožbi in v nadaljnjih vlogah, pri čemer teh svojih trditev nikdar ni umikala. Zmotna je trditev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka v tej pravdi vtoževala tudi odškodnino za čas, za katerega jo je vtoževala v pravdni zadevi pod opr. št. P 3042/2002-III. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je sodišče izvedlo, niti ne, katere je zavrnilo, ker glede tega izpodbijani sklep nima razlogov. Tudi to je bistvena kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje tožeči stranki očitata, da ne navaja vseh sklepov o izvršbi, na katere se tožnika sklicujeta. Tožeči stranki sta med postopkom navajali tudi konkretne nepravilnosti sodišča v posameznih izvršilnih zadevah. Kršitev pravic tožečima strankama in njuno pravico do odškodnine je ugotovil tudi varuh človekovih pravic. Sodišču prve stopnje očitata, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, kar temeljita na odločbi Ustavnega sodišča. Očitata tudi kršitev Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Ni potrebnih razlogov o stroških postopka, niti ni določeno, koliko jih plača kateri od tožnikov, poleg tega pa je drugi tožnik mladoleten in brez premoženja. Pritožnika smatrata, da je pomilovanja vredno že to, da je tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov. V primeru vrnitve zadeve v novo odločanje predlagata sojenje pred drugim sodnikom. V nadaljevanju obširno pojasnjujeta svoje pritožbene razloge in zmotnost odločitve sodišča prve stopnje, kateremu očitata, da se je na lahek način želelo na hitro rešiti zadeve.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je o tu obravnavanem tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno (res iudicata), gradilo na vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. P 3042/2002-III in mu ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov. Da o stvari še ni razsojeno, je procesna predpostavka za obstoj pravde in če gre za res iudicato, se po vsebini utemeljenost tožbenega zahtevka ne presoja, ampak se tožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku ? ZPP). Sledi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v tej smeri smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Ko se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča ob zatrjevanju pomanjkljive (neustrezne) obrazložitve v izpodbijanem sklepu, ne pojasni opredeljeno, v čem in zakaj je ta obrazložitev pomanjkljiva (neustrezna), tako, da se pritožbeno sodišče o tej pritožbeni trditvi ne more opredeliti oziroma lahko le (pavšalno) odgovori, da je sodišče prve stopnje za preizkus pravilnosti svoje odločitve v razlogih izpodbijanega sklepa podalo potrebne razloge.
Tožnika v pritožbi zatrjujeta, da tožbena zahtevka iz te pravde in iz pravde opr. št. P 3042/2002-III nista istovetna in zato ne gre za res iudicato. Pritožbenega sodišča ta pritožbena trditev, vključno z zatrjevanimi razlogi zanjo, ne prepriča. Čeprav je bil v pravdi iz leta 2002, poleg tožnikov tu, kot tožnik udeležen še M. P., to na subjektivno identiteto tožbenega zahtevka v tej pravdi ne vpliva. Dejstvo je, da v odškodninskih pravdah tožniki niso enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP in se utemeljenost tožbenega zahtevka torej presoja za vsakega tožnika posebej in je vsak od tožnikov samostojni nosilec tožbenega zahtevka, v kolikor se ta nanaša nanj. To pomeni, da se pravnomočnost zadeve presoja za vsakega od tožnikov posebej in ločeno od drugega. V tu obravnavani pravdi sta to tožnika B. P. in mladoletni A. B. P. in le zanju ter v zvezi z njima se presoja tožbeni zahtevek iz pravde v letu 2002. Odločilna tudi ni višina odškodnine, zahtevana v vsaki od obravnavanih pravd. Istovetnost zahtevka se namreč presoja po temelju zahtevka v obeh pravdah, saj je bil tožbeni zahtevek v pravdi opr. št. P 3042/2002-III zavrnjen že po temelju in se višina sploh ni ugotavljala. Za vprašanje res iudicata je torej višina tožbenega zahtevka in čas, v katerem naj bi škoda dejansko nastala, irelevantna. Nadalje ni res, kot trdi pritožba, da se v obeh pravdah vtožuje odškodnina za škodo v različnih časovnih obdobjih. Kot prvo je pojasniti, da se je v pravdi iz leta 2002 vtoževalo, poleg že nastale škode, tudi odškodnino za bodočo škodo. Kar pa je pomembnejše, je dejstvo, da se je v obeh pravdah vtoževala odškodnina zaradi opustitive sprejetja ustreznih predpisov, vsled česar naj bi tožnikom nastala vtoževana škoda. Katerih in kakšnih predpisov, natančno tožniki ne opredelijo, ampak to ponazorijo z opisano škodo, ki naj bi jim zato nastala. Ker naj bi jim ta škoda, vtoževana v pravdi iz leta 2002, nastala na isti dejanski podlagi, kot pri v tej pravdi vtoževani, niti v tem delu ne gre za v pritožbi zatrjevano neistovetnost tožbenih zahtevkov. Da sta zahtevka iz obeh pravd istovetna tudi po njuni dejanski podlagi, obširno in prepričljivo utemelji sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa. Pri tem je dopolniti, da to, da so navedbe tožnikov, ko utemeljujejo svoj zahtevek, med pravdama različne, ni relevantno, ker je pravno pomemben le dejanski temelj zahtevka, ne pa njegovo pojasnjevanje in utemeljevanje. Z vpogledom zapisnika glavne obravnave dne 04.06.2010, katerega resničnost in pravilnost sta z lastnoročnim podpisom potrdili tudi tožeči stranki po pooblaščenki in prva tožnica osebno sama, pa je nedvoumno zaključiti, ker to tožeči stranki na naroku izrecno navedeta, da je edina pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka v tej pravdi opustitev normiranja zakonodajalca, v posledici česar so kršene otrokove pravice. Če so tožniki v pravdi iz leta 2002 zahtevali tudi objavo sodbe, je prav tako irelevantno, ker se pri vprašanju res iudicata že pravnomočno razsojena stvar presoja le v obsegu tožbenega zahtevka iz kasnejše pravde.
Če sta tožeči stranki med postopkom navajali konkretne kršitve v posameznem postopku, je to bilo za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, ker je ta temeljil le na deliktu opustitve normiranja, ne pa na odškodnini zaradi škode v posledici kršitev v posameznih postopkih. Zato je irelevantno za postopek tudi, če sodišče prve stopnje ne navede vseh sklepov o izvršbi, ki jih navajata tožnika. Iz enakega razloga so irelevantne navedbe pritožbe o kršitvi Konvencije združenih narodov. Če je kršitve in pravico do odškodnine res ugotovila varuhinja človekovih pravic, na takšno ugotovitev pravdno sodišče ni vezano in je pri svojem odločanju ne upošteva.
Konkretno v zvezi s čim ni potrebnih razlogov o stroških postopka, pritožba ne pove in je torej v tej trditvi ni možno preizkusiti. Če ni odločeno, koliko stroškov je dolžan plačati vsak od obeh tožnikov, se njuna obveznost glede deleža presoja po splošnih predpisih, ki urejajo dolžnost plačila posameznega dolžnika, ko terjatev ni razdeljena po višini glede njih. Če je drugi tožnik mladoleten in brez premoženja, je to za odločitev o stroških postoka irelevantno, ker se o njih odloča po določbi 154. člena ZPP, po kateri je dolžna stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker zadeva ni vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, se ni potrebno opredeljevati o pritožbeni zahtevi za sojenje pred drugim sodnikom. Da ne drži pritožbena trditev o želji sodišča prve stopnje o hitri in enostavni rešitvi te pravdne zadeve, potrjuje dejstvo, da je bila pritožba kot neutemeljena zavrnjena.