Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je brez predloga strank na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju oškodovanca - priče, ki je pred glavno obravnavo umrl in ker je predlog za pregon podal v roku treh mesecev ter je nato državni tožilec po opravljenih preiskovalnih dejanjih vložil obtožni predlog. Zato nista podani v pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 50.000,00 (petdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146/I KZ ter mu izreklo 50.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določilo en dan zapora. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 36.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec iz "vseh pritožbenih razlogov" (obrazložil pa le pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka) ter predlagal, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter ga oprosti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo po tem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo ter napravilo pravilne dokazne zaključke in jih tudi primerno obrazložilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo na tekom preiskovalnih dejanj podano izpoved oškodovanca (ki je še pred zaključkom kazenskega postopka umrl), ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjena z obvestilom o telesni poškodbi z dne 20.10.1997 ter posledično z izvedeniškim mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki se je oprl tako na medicinsko dokumentacijo, kakor tudi na pregled oškodovanca, ki pa ga je pregledal šele osem mesecev po obravnavanem dogodku. V zvezi s tem si v svoji pritožbi obdolženec napačno razlaga zaključke izvedenca, ki je ugotovil, da je potrebno posledice v zvezi z gibljivostjo desne roke oškodovanca prej pripisati poškodbam, ki jih je oškodovanec utrpel že 20.4.1985, kot pa obravnavanemu dogodku, kar seveda še ne pomeni, da zaradi ravnanja obdolženca oškodovanec ni bil prizadet v svoji telesni celovitosti.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeniško mnenje le dokazuje, da obdolženec z opisanim ravnanjem oškodovancu ni prizadejal lahke telesne poškodbe v smislu določila čl. 133 KZ, nedvomno pa je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146 KZ, pri katerem za telesno prizadetost kot zakonski znak tega kaznivega dejanja zadostuje telesna poškodba, ki je sicer ni mogoče opredeliti s kriteriji lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 133. čl. KZ. Ker je iz navedenega razloga sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila zaradi opisanega ravnanja obdolženca prizadeta telesna celovitost oškodovanca, sodišču sploh ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bila prizadeta tudi njegova duševna celovitost, kot to zmotno meni pritožnik, saj za izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec prizadane z grdim ravnanjem samo telesno ali samo duševno celovitost drugega.

Zmotno tudi meni pritožnik, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 5. tč. prvega odst. 371. čl. ZKP, ker po smrti oškodovanca ni pridobilo predloga oseb, navedenih v 55. čl. ZKP, da nadaljujejo kazenski pregon zoper obdolženca. Obravnavano kaznivo dejanje se namreč v skladu z drugim odst. 146. čl. KZ preganja na predlog oškodovanca, takšen predlog pa je bil podan dne 26.10.1997 in je tedaj navedenega dne obdolženčevo dejanje postalo pregonljivo po uradni dolžnosti, saj je oškodovanec podal predlog za pregon v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odst. 52. čl. ZKP).

Enako neutemeljena je pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje nezakonito oprlo na določbo prvega odst. 340. čl. ZKP, ko je na glavni obravnavi prebralo izpoved umrlega oškodovanca, ker naj bi le-ta ne imel tudi statusa priče. Vsaka oseba, kateri je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica, ima v kazenskem postopku položaj oškodovanca in s tem tudi določene pravice, ki mu v skladu z določili ZKP kot oškodovancu gredo. V zvezi z okoliščinami samega kaznivega dejanja pa je oškodovanec nedvomno oseba, za katero je verjetno, da bi mogel kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah ter ga zato sodišče sme v skladu z drugim odst. 234. čl. navedenega zakona zaslišati kot pričo, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 5.3.1998 prebralo, s čimer se je očitno strinjal tudi obdolženec, ki tedaj ni imel pripomb na prebrani zapisnik.

Ker pritožba izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, pa obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter zato obdolžencu izreklo primerno denarno kazen. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz prvega odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, mora plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.