Jedro

Izvajalec del po gradbeni pogodbi odgovarja svojemu delavcu za škodo, ki jo je utrpel zaradi padca s strehe, čeprav je delo organiziral izvajalčev delovodja izven delovnega časa in ob sodelovanju oseb, ki niso zaposlene pri izvajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka SGP ... odgovorna za škodo, ki jo je dne 1.12.1991 utrpel tožnik pri padcu s strehe. Pritožbo tožene stranke SGP ... je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka SGP ... vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka SGP ... ne more odgovarjati za tožniku nastalo škodo, saj ta z njo ni imel poslovnega razmerja. V poslovnem razmerju je bil le z drugim tožencem B.. To so potrdile tudi vse zaslišane priče. Podano je torej nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v sodbi, in tem, kar sledi o teh dejstvih iz zapisnikov o izpovedbah prič (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Toženec B. je bil tisti, ki je sklenil s prvo toženo stranko SGP ... pogodbo o izvedbi del, s tem pa je prevzel tudi odgovornost za varno delo na gradbišču. Pogodbeno razmerje je nastalo izključno med tožnikom in toženim B.. Tožena stranka SGP ... ni pasivno legitimirana. Določbe 173. člena ZOR zato ni mogoče upoštevati v razmerju do prve tožene stranke, temveč le v razmerju do drugega toženca. Podrejeno uveljavlja revizija tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo zaradi osebne nepazljivosti, saj je delal v mraku in slabi vidljivosti. Tožnik je že ves dan delal na strehi in je tudi vedel za lokacijo odprtine, skozi katero je padel. Tožeča stranka in drugi toženec na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske navedbe so usmerjene v poudarjanje procesnih kršitev.

Izvedeni dokazi naj bi omogočili le oceno, da je bil tožnik izključno v pogodbenem razmerju s toženim B. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi zato bili glede odločilnih dejstev v nasprotju z izvedenimi dokazi (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa izpodbijana sodba - ko povzema dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje - ocenjuje izpovedi prič in vsebino listin po njihovi pravi vsebini. Presoja dokazov pa je kompleksna. Njena dejanska komponenta se prepleta s pravno. Ugotovljeno je, da je za delo angažiral tožnika res toženi B., vendar ob (dejanski) ugotovitvi, da je tudi B. bil delavec prve tožene stranke, ta pa je - ne glede na izbrani način s posredovanjem študentskega servisa - končno tožniku tudi plačala opravljeno delo. Prva tožena stranka je bila izvajalec gradbenih del po gradbeni pogodbi z naročnikom (611. člen ZOR Zakona o obligacijskih razmerjih). Organizacija del je bila v njeni sferi, pri čemer je toženi B. nastopal v njenem imenu. Poslovno razmerje je zato tožnik mogel imeti le s prvotoženo stranko in ne s toženim B. Izvedeni dokazi torej ne nasprotujejo sprejetim dejanskim ugotovitvam. Delo je sicer bilo opravljeno izven rednega delovnega časa in je bilo plačano na neobičajen, morda nelegalen način, vendar pa prvi toženi stranki samo ta okoliščina še ne daje podlage za utemeljeno zanikanje svoje legitimiranosti, da kot izvajalec plača škodo, ki je v zvezi z delom nastala tožniku.

Opisani razlogi zavračajo revizijsko tezo o obstoju revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravno opredelitev rezultata dejanske presoje pa je mogoče presojati le s stališča očitka zmotne uporabe materialnega prava - ne samo v okviru revizijske trditvene podlage, temveč tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). V tem pogledu je izpodbijani sodbi mogoče očitati napako, ki pa končne odločitve ne spremeni. Toženi B. je nastopal kot delavec (delovodja) prve tožene stranke, zaradi česar ga je sodišče druge stopnje zmotno opredelilo za njenega podizvajalca. Če bi ta opredelitev bila pravno utemeljena, bi dejanska in pravna presoja res mogla biti drugačna. Toženi B. pa ni bil podizvajalec prve tožene stranke, temveč njen delovodja, ki je organiziral delo zanjo v skladu s pogodbo med njo in naročnikom. Česa drugega niti sama toženka ne zatrjuje. Pogodbeni odnos med toženim B. in tožnikom bi mogel obstojati ob ustrezni trditveni podlagi o morebitnem poslu, ki bi ga toženi B. kot samostojni nosilec dejavnosti izvedel (pogodbeno) za prvotoženo stranko; tega pa nihče na zatrjuje.

Pravilno je ugotovljena tudi objektivna odgovornost prve tožene stranke za tožniku povzročeno škodo (173. člen ZOR). Ugotovitev o nevarni dejavnosti, zaradi katere je prišlo do škode, v reviziji niti ni grajana. O soodgovornosti tožnika za nastalo škodo pa je v postopku na nižjih stopnjah tožena stranka postavljala le posplošene trditve. Tožniku je očitala osebno nepazljivost zaradi slabe vidljivosti. Sodišče druge stopnje je ob tako skopem trditvenem gradivu očitek sokrivde zavrnilo. Tožena stranka namreč niti ni zatrjevala, kakšen predpis ali običaj v zvezi z delom je tožnik prekršil, da je to moglo sopovzročiti padec s strehe (drugi in tretji odstavek 177. člena ZOR).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.